Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so pravosodni policisti v Zavodu ravnali tako, kot je treba, in posledično pravilno odločilo, da zato tožena stranka tožniku ni dolžna povrniti morebitne škode, ki so mu jo povzročili sojetniki, ko je bil na prestajanju zaporne kazni.

Dokazanost okoliščin, ki bi utemeljevale toženkino odškodninsko obveznost, je dejansko vprašanje, presoja, ali iz teh okoliščin obveznost izhaja, pa je (materialno) pravno vprašanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik naj sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke zahteval 6.000 EUR odškodnine (I. točka izreka), in odločilo, da je tožnik dolžan v roku 15 dni toženki povrniti njene pravdne stroške v znesku 918 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka), stranskemu intervenientu pa v znesku 15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo. Odločitvi sodišča nasprotuje iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja kršitev po 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Zatrjuje, da so razlogi sodišča v izpodbijani sodbi protispisni, med seboj kontradiktorni, kot tudi v nasprotju s pravnimi načeli obligacijskega prava in z določbo 26. člena Ustave Republike Slovenije. Razlogi v sodbi naj bi bili protispisni, ker so po mnenju pritožbe podane in dokazane okoliščine odškodninske odgovornosti toženke za nastanek nepremoženjske škode tožniku. Pritožnik navaja, da mu toženka ni zagotovila varnega in pričakovanega načina prestajanja kazni zapora tako, da ne bi bilo ogroženo njegovo zdravje in življenje. Morala bi vzpostaviti takšen režim prestajanja kazni zapora, da ga ostali sozaporniki ne bi fizično napadali. Dalje navaja, da prvi dan nastopa kazni zapora, to je dne 2. 12. 2015, ne bi smel biti fizično omejen v zaprtem prostoru v prisotnosti ostalih zapornikov in brez neposredne fizične prisotnosti paznika ali pristojnega delavca v ZPMZKZ v ... Tožnik meni, da je tako dokazal nastanek škodnega dogodka, protipravno ravnanje toženke, to je opustitev dolžnega ravnanja, vzročno zvezo in krivdo. Ker se krivda domneva, so po mnenju pritožbe razlogi v izpodbijani sodbi materialnopravno napačni, ko sodišče zahteva, da tožnik dokaže toženkino krivdo. Toženka in stranski intervenient po mnenju pritožbe nista dokazala, da toženka ni kriva za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo in tako ta domneva ni bila izpodbita. Podan in dokazan naj bi bil torej temelj tožbenega zahtevka, prav tako pa tudi višina, katere določitev je materialnopravno vprašanje. Pritožnik predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se izda vmesna sodba, s katero se ugotovi temelj tožbenega zahtevka in zadeva vrne v ponovno sojenje glede višine tožbenega zahtevka. Podredno pa predlaga, da se izpodbijana sodba v celoti razveljavi in zadeva vrne v ponovno sojenje na prvo stopnjo. Opredeljuje tudi pritožbene stroške.

3. Toženka in stranski intervenient na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita; sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev določb postopka, pravilno je ugotovilo odločilna dejstva v zadevi in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so pravosodni policisti v Zavodu za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora (ZPMZKZ) ... ravnali tako, kot je treba, in posledično pravilno odločilo, da zato tožena stranka tožniku ni dolžna povrniti morebitne škode, ki so mu jo povzročili sojetniki, ko je bil na prestajanju zaporne kazni.

7. Pritožnik neutemeljeno uveljavlja kršitvi po 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ko navaja, da so razlogi v sodbi protispisni, češ da so podane in dokazane okoliščine odškodninske odgovornosti države. Dokazanost okoliščin, ki bi utemeljevale toženkino odškodninsko obveznost, je dejansko vprašanje, presoja, ali iz teh okoliščin obveznost izhaja, pa je (materialno) pravno vprašanje. Drugih, bolj konkretnih navedb v zvezi z navedenimi procesnimi kršitvami pritožnik ni podal. Po oceni pritožbenega sodišča izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, saj vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in ti si ne nasprotujejo. Kakšne napake naj bi se dogodile pri prenosu navedb iz listin in zapisnikov v razloge sobe, pa pritožba torej tudi ne pojasni. Kršitvi po 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP zato nista podani.

8. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga tožnik v pritožbenih navedbah nikjer konkretizirano ne izpodbija, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer relevantne določbe Obligacijskega zakonika o podlagi odgovornosti (131. čl. OZ) in o odgovornosti za delavce (147. in 148. čl. OZ), zato tudi določbe 26. čl. Ustave RS ni kršilo. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je nad obsojenci na zaprtem oddelku ZPMZKZ ... izvajal običajen nadzor - dva pravosodna policista sta hodila na redne obhode, izvajal se je tudi stalni video nadzor; pravosodna policista sta odreagirala in posredovala v pretepu takoj, ko sta zaznala nenavadno dogajanje in prejela obvestilo nadzornega centra o pretepu. Pravosodna policista sta torej ravnala v skladu določbami 12., 13., 15. in 19. čl. v času dogodka veljavnega Pravilnika o izvrševanju pooblastil in nalog pravosodnih policistov, kot to natančneje pojasnjuje sodišče prve stopnje v tč. 12 obrazložitve svoje sodbe in s čimer se pritožba konkretno ne sooči. Tožnik pa ni izkazal, da bi bile podane kakšne okoliščine, ki bi terjale poostren varnostni nadzor in izredne ukrepe varovanja, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da protipravnost v ravnanju delavcev tožene stranke torej ni podana.

9. Prav tako pa je sodišče prve stopnje, glede na ugotovitve, da tožnik pred sprejemom v ZPMZKZ ... ni poznal nobenega od drugih obsojencev na zaprtem oddelku, zavodu pa ni bilo znano, da bi bil z napadalci v kakšnem konfliktu oz. ni bilo ugotovljenih nobenih dejavnikov tveganja v zvezi z njegovo varnostjo zaradi bivanja z ostalimi obsojenci, napravilo pravilen materialnopravni zaključek, da so zaposleni v času sprejemnega obdobja (oz. prvi dan tožnikovega prestajanja kazni, ko se je dogodil obravnavani dogodek, tj. 5. 12. 2015) ravnali tudi v skladu z 29. in 30. čl. Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1). Gre za določbe, ki predpisujejo ravnanje uradnih oseb zavoda ob sprejemu zapornika in med drugim določajo, da se pri vključevanju zapornika v življenje v zavodu upoštevajo tudi varnostni razlogi in da se lahko se ob prihodu na prestajanje kazni za obsojenca določi 30 dnevni poseben režim. Sodišče prve stopnje o tem poda pravilne in izčrpne razloge v 18. točki obrazložitve svoje sodbe, s čimer se pritožba konkretno ne sooči. Kot že navedeno pa tožnik ni izkazal prav nobene konkretne okoliščine, zaradi katere bi bilo varnostno tveganje zanj (ob začetku prestajanja zaporne kazni) kakorkoli povečano. Glede na navedeno so pravosodni policisti in zaposleni v zavodu izvedli vsa dolžna ravnanja oz. niso opustili nobenih ravnanj, ki so jih bili v skladu z ustreznimi predpisi dolžni izvesti, da bi tožniku zagotovili varno prestajanje kazni in je tako sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da protipravnost njihovega ravnanja oz. ravnanja toženke ni podana.

10. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da naj bi sodišče prve stopnje tožniku naprtilo dokazovanje krivde. V razlogih izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje česa takega ni zaslediti. Sodišče prve stopnje sploh ni presojalo krivde, saj je tožbeni zahtevek zavrnilo že zato, ker ni ugotovilo protipravnega ravnanja na strani tožene stranke. Navedeno ravnanje sodišča prve stopnje je pravilno, saj je le protipravno povzročena škoda tista, ki jo je odgovorna oseba (v konkretnem primeru država) dolžna povrniti.1 Protipravnost ravnanja pa mora dokazati oškodovana oseba. Pravilna je tudi odločitev sodišča, da se glede na to, da ni podan temelj odškodninske obveznosti, ni ukvarjalo z obsegom oz. višino škode.

11. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

12. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi z 165. čl. ZPP).

1 Glej podrobneje pri M. Dolenc, Protipravnost ravnanja države v novejši sodni praksi v D. Možina, Odškodninska odgovornost države, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 61 in nasl. ter tam analizirano sodno prakso.