Jedro

Če je zaradi enega izmed izvršitvenih načinov storitve kaznivega dejanja po 1. odst. 200. čl. KZ pregon absolutno zastaral, in je po obtožbi en način storitve sčasoma prešel v drugega, kazenski pregon ni več mogoč zaradi že razsojene zadeve.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se z a v r n e kot neutemeljena.

Obrazložitev

: Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Celju, vložen dne 29.1.2000 zoper obdolženega M. S. zaradi kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po I. odstavku 200. člena Kazenskega zakonika na škodo mladoletnega sina M. S.. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila okrožna državna tožilka zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlagala je razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Sledeč tudi pritožbeno potrjeni ugotovitvi, da je bil obdolženec v zadevi opr. št. K 19/95 sodišča prve stopnje že obtožen zaradi enakega kaznivega dejanja (obtožnica z dne 22.10.1991 mu je očitala onemogočanje izvršitve iste izvršljive odločbe kot sedanji obtožni predlog), je pritožbena trditev o odvzemu sina v letu 1988 protispisna. Dosedaj torej nobena obtožba obdolžencu ni očitala protipravnega odvzema sina M. materi B. Š.. Po sklepu sodišča prve stopnje z dne 28.4.1995, opr. št. K 19/95-64, je bila obtožnica z dne 22.10.1991 zavržena in kazenski postopek ustavljen zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona tudi zaradi tedaj pravno opredeljenega kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe po I. odst. 200. čl. Kazenskega zakonika. Tako drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre v sedanjem primeru za že razsojeno zadevo. V pritožbi zatrjevano opravičevanje navedbe datuma odvzema otroka kot poudarjanje zlonamernosti ni sprejemljivo, ker se ta hkrati zatrjuje šele od oktobra 1996 dalje. Tako ni jasno, zakaj zlonamernosti od 27.5.1988 do oktobra 1996 ni bilo, ko je vendar v tenorju sedaj obravnavanega obtožnega predloga določno navedeno, da obdolženec tudi v tem obdobju ni omogočil materi stika z otrokom. Stališče v pritožbi, da je mogoče storiti to kaznivo dejanje vedno, ko so izpolnjeni pogoji za eno izmed izvršitvenih oblik, ni sprejemljivo. Če je dovršena ena izvršitvena oblika, ta po sami logiki pomeni hkrati tudi izvršitev ostalih dveh (storilec, ki protipravno odvzame otroka, ga s tem hkrati zadržuje in preprečuje upravičencu, da bi ga ta imel, z zadržanjem pa tudi onemogoča izvršitev odločbe o dodelitvi otroka). Če bi obveljalo stališče iz pritožbe, bi po poteku zastaralnega roka za prvo izvršitveno obliko ta prešla v drugo in nato v tretjo in bi kazenski pregon bil še vedno mogoč, tudi, če bi kazenski pregon za prvo in drugo obliko absolutno zastaral. Na tak način bi se obšle določbe kazenskega zakona o zastaranju kazenskega pregona. Ne glede na to, da je šele po izdaji izpodbijanega sklepa po prispeli dokumetnaciji postala izvršba odločbe iz leta 1988 najmanj sporna, tako pritožbi ni bilo mogoče priznati uspeha.