Jedro

Če je zemljišče prešlo v družbeno lastnino zaradi poplačila zapadlega davka, temelj za denacionalizacijo ni podan.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote X z dne 20. 2. 2001, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo tožnika, AA, BB in CC za vrnitev parc. št. 185 k.o. Z. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe ugotavlja, da je prvostopni organ v ponovnem postopku, v katerega mu je zadevo vrnila z odločbo z dne 28. 2. 1997, upošteval njena navodila in ugotovil, da je bila parc. št. 185 v letu 1963, ko je bila prenesena v družbeno lastnino, last CC, ki pa je umrl že 24. 11. 1947. Ne glede na to, da se je odločba glasila le na AA, ženo pokojnega, je treba upoštevati, da so bili tedaj solastniki parcele tudi otroci pokojnega kot njegovi dediči, in je zato šteti, da je bila parcela podržavljena AA do 1/2, vsem ostalim dedičem pa do 1/10. AA je bil njen delež podržavljen na podlagi uredbe o dopolnitvi uredbe o prisilni izterjavi davkov in drugih proračunskih dohodkov (Uradni list FLRJ, št. 42-587/62), ostalim dedičem pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Prvostopni upravni organ je po presoji tožene stranke pravilno ugotovil vrednost parcele v času podržavljenja po odloku o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92), in valoriziral za odvzeto zemljišče določeno denarno odškodnino v višini 214.225 din, ter ugotovil, da je odškodnina predstavljala 38,60% vrednosti odvzetega zemljišča. Glede na 4. člen zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ki je temelj za vračanje, je v zvezi z drugim odstavkom 90. člena ZDen ocenil, da premoženje ni bilo odvzeto neodplačno, zato vlagatelji niso upravičenci do denacionalizacije. To odločitev je tožena stranka potrdila, tožnikove ugovore, ki so se nanašali na vrednotenje, na obliko denacionalizacije in na postopek podržavljenja v letu 1963, pa je kot neutemeljene zavrnila.

Tožnik vlaga tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da je namen ZDen popraviti krivice, storjene kmetom v času razlaščanja kmetijskih in gozdnih zemljišč zaradi formiranja velikih družbenih kmetijskih posestev, vsled česar je bilo dovoljeno vse, kar je služilo za čim hitrejšo odpravo zasebne lastnine. Pojasnjuje, kako je bilo materi leta 1963 naloženo plačilo ogromnega davka, ki ga ni mogla plačati in je zato prišlo do rubežev. Njihova kmetija je obsegala 7,5 ha obdelovalnih zemljišč, davkov za eno leto pa je bilo 485.628 din ali 2 ha obdelovalne zemlje. Z odločbo z dne 3. 6. 1993 je bila odvzeta parc. št. 185 k.o. Z kot nadomestilo za zapadli davek v višini 198.142 din, vrednost parcele pa je bila 224.235 din. Razlaščena parcela leži v najlepšem kosu zemljišč v k.o. Z, ki ga delno koristi AAA, delno pa oddaja v uporabo, zato ne bi bilo ovir za vračilo v naravi. Postopek denacionalizacije teče že od leta 1992. Predlaga, da sodišče presodi, ali je ogromno povečanje obdavčitve kmetov v letu 1963 enakovredno razlastitvi zemljišč v času prisilne kolektivizacije kmetijstva in ali zavlačevanje zahtevka vzdrži, saj je vrednost odvzete njive v letu 1992 znašala 12%, v letu 1998 že 29,7%, v letu 2000 pa celo 40,14%, in odloči tako, da se izpodbijana odločba opravi.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi svoje odločbe, in predlagala zavrnitev tožbe.

Stranki z interesom v tem postopku, AAA in Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, na tožbo nista odgovorili.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik zahteva denacionalizacija premoženja, ki je prešlo v družbeno lastnino na podlagi uredbe o dopolnitvi uredbe o prisilni izterjavi davkov in drugih proračunskih dohodkov (Uradni list FLRJ, št. 42/62). Ta uredba je določala, da se lahko v družbeno lastnino sprejme zemljišče, ki so ga posamezniki ali civilne pravne osebe ponudile v odplačilo zapadlega davka. V obravnavanem primeru je bila z odločbo Občinskega ljudskega odbora X, Oddelka za finance z dne 3. 6. 1963, prenesena v družbeno lastnino parc. št. 185 k.o. Z zaradi, kot izhaja iz te odločbe, neporavnanega zapadlega davka AA.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno odločila, ko je zavrnila pritožbo tožnika zoper prvostopno odločbo, s katero je bil zahtevek za denacionalizacijo parc. št. 185 k.o. Z zavrnjen. Vendar pa je ta odločitev utemeljena iz drugih razlogov, kot jih je navedla tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe, ker bi bilo tudi zahtevek za denacionalizacijo treba zavrniti (oziroma pravilno zavreči) iz drugih razlogov, kot jih je navedel v svoji odločbi prvostopni organ.

Prvostopni organ je v ponovnem postopku po napotilu tožene stranke ugotavljal, kdo so bili lastniki parcele št. 185 k.o. Z v času podržavljenja. Ker je ugotovil, bi bili na podlagi dedovanja poleg AA njeni lastniki tudi otroci pok. CC, sedaj vlagatelji denacionalizacijskega zahtevka, je štel, da je bila parc. št. 185 delno podržavljena tudi njim, in to z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. S tem pa je posegel v odločbo o prenosu parcele v družbeno lastnino iz leta 1963, ki se je glasila na tedaj živečo AA, in je bila izdana po uredbi o dopolnitvi uredbe o prisilni izterjavi davkov in drugih proračunskih dohodkov. Za presojo te odločbe pa upravni organ, ki sedaj odloča o denacionalizaciji, ni pristojen. Če odločba ni bila pravilna in zakonita, bi jo bilo treba izpodbijati že v času izdaje, na podlagi tedaj veljavnih predpisov. Ali so bili ti predpisi zasnovani na načelih pravičnosti in pravne države, kar smiselno ugovarja tožnik v tožbi, pa upravni organ niti to sodišče ni pristojno ocenjevati.

Po presoji sodišča bi moral upravni organ pri svoji odločitvi v obravnavani zadevi izhajati iz dejstva, da je bila pravna podlaga za prenos celotne parc. št. 185 k.o. Z v družbeno lastnino uredba o prisilni izterjavi davkov in drugih proračunskih dohodkov (Uradni list FLRJ, št. 33/53, 25/57 in 42/62; v nadaljevanju: uredba). Tudi kolikor je upravni organ ta predpis štel za podržavljenje dela parcele, je zmotno ocenil, da je dana podlaga za denacionalizacijo po ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54-I/2-odločba US). ZDen ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi (1. člen ZDen). V 3. členu ZDen izrecno našteva predpise, ki so bili temelj za podržavljenje zasebnega premoženja, in so sedaj temelj za denacionalizacijo podržavljenega premoženja, v 4. členu pa se na splošno sklicuje na predpise, izdane do uveljavitve ustave SFRJ iz leta 1963. Določbo 4. člena ZDen je treba tolmačiti v skladu z namenom ZDen, tj. odpraviti krivice, povzročene s predpisi, izdanimi z namenom prisilnega sistemskega podržavljenja zasebne lastnine. Uredba, ki je urejala prisilno izterjavo davkov in drugih proračunskih dohodkov od zasebnikov in njihovih gospodarstev ter zadružnih in družbenih organizacij (1. člen uredbe), ni navedena v 3. členu ZDen in se tudi po materiji urejanja bistveno razlikuje od, v tem členu naštetih predpisov. Že zakonodajalec je s tem, da je ni uvrstil v 3. člen ZDen, načelno štel, da podržavljenje na njeni podlagi ne pomeni zgodovinskih krivic, odpravljanju katerih je ZDen namenjen. Po mnenju tega sodišča pa se je uredba tudi nanašala na tako drugačne dejanske in pravne položaje v primerjavi s situacijo tistih osebe, ki jim je država premoženje odvzela na podlagi predpisov, naštetih v 3. členu ZDen, da je ni mogoče upoštevati kot podlago za denacionalizacijo niti po 4. členu ZDen.

Prvostopni organ je torej napačno uporabil ZDen, ko je štel, da je bila parc. št. 185 podržavljena na način, ki je po ZDen predviden kot podlaga za denacionalizacijo. Ker temelja za denacionalizacijo po presoji sodišča v tem primeru ni, bi moral prvostopni organ zahtevek za denacionalizacijo zavreči, in niti ni bilo treba o njem odločati po vsebini, kot je to storil organ prve stopnje. Ker torej že iz formalnih razlogov ni bilo pogojev za denacionalizacijo, je sama odločitev prvostopnega organa pravilna, zato tožnik s pritožbo zoper njo ne more uspeti. Posledično je tudi odločitev tožene stranke o zavrnitvi njegove pritožbe pravilna, čeprav obrazložena z drugimi razlogi. Pravilne razloge, zakaj zahtevi za denacionalizacijo ni mogoče ugoditi, je navedlo sodišče v tej sodbi. Tožnik zoper odločitev, da za denacionalizacijo ni pogojev, tudi ne more uspešno uveljavljati iz razlogov, ki jih je navedel v tožbi, zato je sodišče njegovo tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna, čeprav ne iz razlogov, ki jih je v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka, temveč iz razlogov, ki jih je podalo sodišče v tej sodbi, je tožbo na podlagi drugega odstavka 59. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.