Jedro

Če obramba uveljavljane kršitve ne obrazloži, sodišče navedb ne more preizkusiti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 31. 8. 2009 obsojenega D. F. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šestih mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju enega leta ter nadaljnji pogoj, da oškodovancu družbi S. d. o. o. v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe povrne 2.377,34 EUR. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka v znesku 26,28 EUR, plačati sodno takso ter povrniti potrebne izdatke oškodovancu in potrebne izdatke in nagrado njegovega pooblaščenca. Oškodovancu je deloma priznalo premoženjskopravni zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ga naložilo obsojencu v plačilo, s presežkom zahtevka pa je oškodovanca napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 24. 8. 2010 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, ki vplivajo na zakonitost izpodbijane sodbe. Vrhovnemu sodišču so predlagali, naj zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da obsojenca oprosti obtožbe.

3. Vrhovni državni tožilec v pisnem odgovoru, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga, naj se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena. Kršitve kazenskega postopka in kazenskega zakona niso podane, zahteva pa uveljavlja tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

6. Vložniki zahteve navajajo, da je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje, in ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost. Obeh kršitev kazenskega zakona, ki jih sodišče stori takrat, kadar na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabi kazenski zakon, ne utemeljijo. Z navedbami, da obdolžencu dolus (naklep) ni dokazan, da mu sploh ni mogoče očitati izvršitvenega ravnanja, da bi sodišči morali ostati v dvomu glede obsojenčevega goljufivega namena ter da gre za čisto civilno razmerje in je v tem pogledu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, to je nedovoljen razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti.

7. Zagovorniki zatrjujejo, da je v pravnomočni sodbi podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbami: da je priča A. E. izrecno potrdil, da ve, da je šlo za neko kompenzacijo (4. stran zapisnika o glavni obravnavi z dne 11. 5. 2009); da priča E. ni potrdil nobenega lažnivega prikazovanja dejanskih okoliščin v fazi pred sklenitvijo posla in nobenih okoliščin glede pogovorov o naročilu in dobavi stavbnega pohištva, kar pomeni, da obsojenec ni mogel zavajati oškodovanca, če pa predstavnik oškodovanca sam trdi, da se z njim o poslu ni pogovarjal; da nobena od izpodbijanih sodb (sodišč prve in druge stopnje) ne izkazuje opisa ravnanja obsojenca, saj iz sodb ne izhaja, kje, kdaj, na kakšen način je obsojenec spravil oškodovanca z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto; da se obsojencu očita naročilo blaga (stavbnega pohištva) v svojem imenu in za svoj račun, čemur pa listine v kazenskem spisu ne pritrjujejo, saj so bile izdane naročilnice gospodarske družbe A. d. o. o. Tudi oškodovana gospodarska družba je izdala račune, ki se glasijo na pravno in ne na fizično osebo; odločitev sodišč prve in druge stopnje je tudi v nasprotju z listinami v spisu, na kar kaže kazenska ovadba, ki je bila vložena zoper gospodarsko družbo oziroma njeno direktorico E. Ž.

8. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ki jo zatrjujejo vložniki, ni podana. Z navedbami, s katerimi se ne strinjajo s presojo izpovedbe priče A. E. o kompenzaciji, in z zaključki sodišča prve in druge stopnje, da je obsojencu dokazan goljufivi namen, kar potrjuje tudi poslovanje z naročilnicami (stran 4 sodbe sodišča prve stopnje in 3. stran sodbe sodišča druge stopnje), ne uveljavljajo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ampak izražajo nestrinjanje s presojo dokazov. Uveljavljajo, da odločilna dejstva, na katerih temelji uporaba kazenskega zakona v pravnomočni sodbi, niso pravilno ugotovljena, kar predstavlja uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati. Tudi zatrjevanje, da so zaključki v pravnomočni sodbi v nasprotju z listinami, naročilnicami in vsebino kazenske ovadbe, ne predstavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, s katero vložniki zahteve nakazujejo na tako imenovano protispisnost. Le-ta je namreč podana takrat, kadar sodišče reproducira dokaz v sodbi v nasprotju z njegovo vsebino in na tej podlagi ugotavlja odločilna dejstva, česar vložniki ne zatrjujejo. Zaključki sodišča v sodbi o presoji dokazov in razlogi o odločilnih dejstvih ne predstavljajo zatrjevane bistvene kršitve določb postopka.

9. Nadaljnjo kršitev določb kazenskega postopka zagovorniki zatrjujejo še z navedbo, da po mnenju obsojenca ni bilo pogojev za sojenje v njegovi nenavzočnosti, ker se je opravičil pred glavno obravnavo in so bili razlogi opravičljivi. S citiranimi navedbami zagovorniki nakazujejo na kršitev prvega odstavka 442. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dne 15. 10. 2009 opravilo v obsojenčevi nenavzočnosti in štelo njegov izostanek za neopravičen, kar je tudi obrazložilo na straneh 2 in 3 sodbe. Ker pa zagovorniki navedb ne konkretizirajo, ampak le pavšalno zatrjujejo, da ni bilo pogojev za sojenje v obsojenčevi nenavzočnosti, Vrhovno sodišče trditve ni moglo preizkusiti. Enako velja za navedbo, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do novih dokazov, katerih izvedbo je obsojenec predlagal v pritožbi in ki bi potrdili vedenje o načinu plačila stavbnega pohištva po poti medsebojne ali verižne kompenzacije. Zatrjevanje zagovornikov, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do dokaznih predlogov v pritožbi, je v nasprotju z razlogi sodbe sodišča druge stopnje na straneh 3 in 4, v katerih je pritožbeno sodišče zavzelo stališče do predlaganih dokazov. Zagovorniki tudi niso obrazložili kršitve pravice do obrambe, ki jo nakazujejo, zato navedb Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

10. Po navedenem je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Odločba o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.