Jedro

Tožena stranka je storitev naročila, tožeča stranka pa jo je opravila in to brez napake. Upravičena je do plačila in sicer na podlagi določila drugega odstavka 642. člena OZ. Sodišče prve stopnje se je nepravilno sklicevalo na določila o neupravičeni obogatitvi, ki pridejo v poštev, ko ni pravne podlage, ali je ta kasneje odpadla.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in odločitev v 2. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka poleg že naloženega zneska dolžna tožeči stranki plačati še znesek 168,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.6.2009 do plačila. V ostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi v 1. in 3. točki in odločilo o tožbenem zahtevku tako, da je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 744,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.6.2009 dalje do plačila ter ji povrniti 92,50 EUR stroškov postopka. V presežku (do 1.108,48 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP. Izpodbija zavrnilni del sodbe. Predlaga, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Bistvo pritožbenih navedb je: - zmotno je ugotovljeno dejansko stanje glede obstoja napake pri menjavi tesnil na kompresorju klime avtomobila tožene stranke (sporen znesek 4,46 EUR in 191,06 EUR); - sporen je znesek 168, 00 EUR, strošek izpiranja klime, ker je to delo opravil MŠ za tožečo stranko zastonj; - zmotno je ugotovljeno, da gre za menjavo istih tesnil. Tožeča stranka je menjala tesnila ob menjavi kompresorja, TU pa je menjal tesnila na kondenzatorju klime. Menjavo tesnil je sodišče prve stopnje vrglo v en koš. Do takšnega sklepa je prišlo zaradi zmotne razlage izpovedi priče TU, ki ni strokovnjak za klime, kar je kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP; - sodba je sama s sabo v nasprotju. V 15. točki ugotavlja, da nedelovanje kondenzatorja ni bilo v povezavi z opravljenim delom tožeče stranke, kar pomeni, da tudi menjava tesnil na kondenzatorju ni rezultat nestrokovnega dela tožnika. Ni upoštevano, da je priča Š izjavil, da je pri izpiranju klime preveril tudi puščanje klime in kondenzatorja in ugotovil, da ne pušča; - tožeča stranka je dala garancijo 24 mesecev. Tožena stranka bi morala napako prijaviti pri tožeči stranki, ki bi jo odpravila, ne pa, da ji je nastal strošek za popravilo v znesku 191,06 EUR; - ni priznan znesek izpiranja klime 168,00 EUR. Tožeča stranka je MŠ peljala izpirat klimo. Ta tožnici storitve ni zaračunal, ker mu je tožnica že pripeljala toliko strank. Zmotno je uporabljeno materialno pravo in je v tem delu podana bistvena kršitev postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Storitev je bila opravljena, tožnica pa je upravičena do plačila. Razmerje tožeče stranke do podizvajalca Š, ni stvar razmerja med tožečo in toženo stranko. Tožena stranka tudi ni ugovarjala postavki izpiranja klime.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da gre za spor majhne vrednosti in se sodba sodišča prve stopnje zato ne more izpodbijati iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ne more se izpodbijati niti načina ugotavljanja dejstev in ustreznosti dokaznih sredstev. Priča TU je jasno izpovedal, da je zaračunal menjavo tesnil na kompresorju. Tožena stranka je peljala avto v popravilo drugemu serviserju, ker tožeča stranka enkrat že reklamirane napake ni odpravila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje: - da je tožena stranka pri tožeči stranki naročila popravilo avtoklime in sicer zamenjavo kompresorja in izpiranje klime; - da tožnik avtoklime ni popravil, niti po tem, ko ga je ponovno pripeljala v reklamacijo in sicer je bila napaka v tem, da je tesnilo na kompresorju puščalo; - tožena stranka je zato tretje popravilo avtoklime zaupala TU, za kar mu je plačala 191,06 EUR; - da je bilo čiščenje klime potrebno, da je čiščenje klime opravil MŠ zastonj, ker mu je tožeča stranka poslala že veliko strank. Znesek čiščenja klime je 168,00 EUR in da tožena stranka ni dokazala, da so bile zaračunane cene s strani tožeče stranke previsoke.

6. V tej zadevi gre za spor majhne vrednosti, ker tožbeni zahtevek ne presega zneska 4.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče je zato vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 495. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 458. člena ZPP).

7. Pritožbeno sodišče je tako vezano na ugotovitev, da je tožena stranka pri tožeči stranki naložila zamenjavo kompresorja avtoklime in izpiranje avtoklime. Da je tožnik zamenjavo kompresorja opravil z napako, ki je bila v tem, da je tesnilo pri kompresorju puščalo in da te napake ni odpravil niti po reklamaciji. Pritrditi je zato sodišču prve stopnje, da je tožena stranka utemeljeno zaupala popravilo avtoklime TU, ki mu je za odpravo napake (zamenjavo tesnil pri kompresorju) plačala 191,06 EUR in je zato tožeči stranki utemeljeno zavrnilo plačilo tega zneska, na podlagi tretjega odstavka 639. člena Obligacijskega zakonika.

8. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da priča TU ni izpovedal, da je menjal tesnilo na kompresorju in da ga je tudi zaračunal. TU je to izpovedal, ko je bil zaslišan (zapisnik o zaslišanju list. št. 73, spodaj). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v tej ceni ni zneska popravila kondenzatorja klime.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožena stranka ne bi smela peljati klime v popravilo drugemu serviserju. Že zgoraj je bilo povedano, da je tožena stranka najprej pripeljala klimo v popravilo tožniku, šele potem, ko je ni popravil, jo je peljala drugemu serviserju. Tožena stranka je za svoje ravnanje imela podlago v določilu tretjega odstavka 639. člena Obligacijskega zakonika, ker tožnik ni odpravil napake niti pri ponovnem popravilu.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče brez ustreznega znanja in brez izvedbe dokazov z izvedencev, ugotovilo, da je bilo delo v zvezi z menjavo tesnil pri kompresorju slabo opravljeno. Sodišče prve stopnje je to ugotovilo na podlagi ponujenih in izvedenih dokazov. Izvedenca ni predlagala nobena od strank. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, kako je ugotovilo, da je tožeča stranka opravila zamenjavo kompresorja z napako. Očitane bistvene kršitve postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane.

Pritožba utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni upravičena do plačila čiščenja klime, v znesku 168,00 EUR. Tožena stranka je storitev naročila, tožeča stranka pa jo je opravila in to brez napake. Upravičena je do plačila in sicer na podlagi določila drugega odstavka 642. člena Obligacijskega zakonika. Sodišče prve stopnje se je nepravilno sklicevalo na določila o neupravičeni obogatitvi, ki pride v poštev, ko ni pravne podlage, ali je ta kasneje odpadla. Pritožbi je bilo zato v tem delu ugoditi in toženi stranki naložiti, da je tožniku dodatno dolžna plačati še 168,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Upoštevajoč vse okoliščine primera, da je imela tožena stranka veliko nevšečnosti zaradi slabo opravljenega dela tožeče stranke (drugi odstavek 154. člena ZPP) pritožbeno sodišče ni poseglo v odločitev o prisojenih pravdnih stroških pred sodiščem prve stopnje. Glede pritožbenih stroškov pa je pritožbeno sodišče odločilo, da jih nosi vsaka stranka svoje. Tožnik je s pritožbo le delno uspel, odgovor na tožbo pa ni prispeval k pritožbeni odločitvi in je bil iz tega razloga nepotreben. V odgovoru na tožbo se je celo zmotno trdilo, da ni možno grajati načina ugotavljanja dejstev in ustreznosti dokaznih sredstev, kot procesno kršitev.