Jedro

Tožnica je v tem postopku uspela v celoti, saj sta bili odpravljeni odločbi tožene stranke, s katero tožnici ni priznala pravic iz invalidskega zavarovanja, prav tako pa ji je bila priznana pravica do invalidske pokojnine na podlagi razvrstitve v II. kategorijo invalidnosti. To, da tožnici ni bila priznana razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, na uspeh v danem primeru ne vpliva.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se v V. točki izreka znesek 392,77 EUR nadomesti z zneskom 523,69 EUR.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v višini 245,60 EUR v roku 8 dni po prejetju sklepa, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo odločbi tožene stranke z dne 22. 4. 2014 in 4. 2. 2015, tožnico razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 27. 1. 2015 dalje in ji priznalo pravico do invalidske pokojnine, o odmeri in izplačevanju bo odločila toženka s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe (I., II. in III. točka izreka), zavrnilo zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti (IV. točka izreka) in sklenilo, da je toženka dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 392,77 EUR (V. točka izreka). Glede stroškov postopka je štelo, da je tožnica uspela v pravdi v višini 75 %, glede na to, da tožnica ni uspela s primarnim zahtevkom po razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti.

2. Pritožuje se tožnica glede stroškov postopka. Že v tožbi je postavila primarni zahtevek za I. kategorijo invalidnosti in podredni zahtevek za uvrstitev v III. kategorijo, na naroku dne 20. 1. 2017 je vztrajala pri primarnem zahtevku, podredni zahtevek pa spremenila v skladu z izvedenskim mnenjem in sicer za razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 27. 1. 2015 dalje. Meni, da bi ji sodišče moralo priznati 100 % uspeh, saj s primarnim zahtevkom ni nastalo nobenih dodatnih stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijanega sklepa v sodbi prvostopenjskega sodišča v skladu s pritožbenimi navedbami in upoštevajoč 366. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), kakor to določa drugi odstavek 350. člena ZPP. Pri tem je ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo.

5. Določbe 154. do 162. člena ZPP, ki so materialnopravne narave uzakonjajo pravila, po katerih sodišče odloča o tem, kdo v končni posledici nosi stroške postopka. Kot temeljno merilo je predviden kriterij uspeha strank v pravdi glede na izid odločitve o glavnem zahtevku (154. člen ZPP), ki ga kot korektiv dopolnjuje načelo krivde (člen 156 ZPP), in posebna pravila za določene vrste stroškov (člen 157 do 162 ZPP). Odločilno je načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj. V predmetni zadevi je stranka s svojim tožbenim zahtevkom v bistvu v celoti uspela. V delu, v katerem ni uspela (razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti) pa niso nastali posebni stroški.

6. Iz sodnega spisa izhaja, da je tožnica izpodbijala dokončno odločbo tožene stranke, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Pri tem je v tožbi tožbeni zahtevek postavila tako, da je zahtevala odpravo obeh predsodnih odločb, razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do upokojitve, podredno pa razporeditev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi razbremenitvami. Po podanem izvedenskem mnenju je svoj podredni zahtevek preoblikovala po razvrstitvi v II. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine. Sodišče je v celoti ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku, zavrnilo pa razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.

7. V primeru kot je ta, je tožnica dejansko uspela v celoti, saj sta bili odpravljeni odločbi tožene stranke, s katero tožnici ta ni priznala pravic iz invalidskega zavarovanja, prav tako pa ji je bila priznana pravica do invalidske pokojnine že na podlagi razvrstitve v II. kategorijo invalidnosti. To, da tožnici ni bila priznana razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti na uspeh v danem primeru ne vpliva, prav tako pa drži pritožbena navedba, da zaradi zavrnilnega dela niso nastali posebni stroški.

8. Iz navedenega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in štelo, da je tožnica v pravdi uspela v celoti ter znesek 392,77 EUR nadomestilo z zneskom 523,69 EUR.

9. Tožnica, ki je v pravdi uspela, dobi s strani tožene stranke povrnjene stroške pritožbe, ki so odmerjene v skladu s sodno prakso in odvetniško tarifo. Kot potrebne stroške je pritožbeno sodišče priznalo po tar. št. 3210 225,60 EUR in po tar. št. 6002 20 EUR, skupaj 245,60 EUR.