Jedro

V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik državljan Republike Srbije, niti ni sporno, da v Republiki Sloveniji prebiva na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje. Ta podatek pa, ob upoštevanju zakonske podlage, po presoji sodišča utemeljuje odločitev tožene stranke, da prosilec ne izpolnjuje formalnega pogoja za priznanje odškodnine po ZOZKD. Da gre za podatek, ki ga je tožena stranka pri odločanju dolžna upoštevati, posredno izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 27. člena ZOZKD, po kateri se zahteva za uveljavljanje odškodnine vloži pisno na obrazcu, ki ga določi minister, pristojen za pravosodje in da mora zahteva v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZOZKD vsebovati tam navedene osebne podatke prosilca, v prvem odstavku 30. člena ZOZKD pa so naštete listine, ki morajo biti priložene zahtevi, med drugim tudi dokazilo o državljanstvu prosilca.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnika za priznanje odškodnine zaradi posledic kaznivega dejanja ter ugotovila, da stroški postopka niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik 26. 3. 2020 vložil zahtevo, s katero je uveljavljal odškodnino za škodo, ki mu je nastala 19. 3. 2016, ko je bil žrtev kaznivega dejanja poskusa uboja. Navaja, da je tožnik odškodnino zahteval na podlagi 7.a člena Zakona o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj (v nadaljevanju ZOZKD), in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti ter povrnitev stroškov zdravljenja. Tožena stranka je odločitev utemeljila z ugotovitvijo, da zahteva tožnika ne izpolnjuje formalnega pogoja iz 5. člena ZOZKD, ki določa, da formalni pogoj izpolnjuje prosilec, ki je državljan Republike Slovenije ali državljan druge države članice Evropske unije (v nadaljevanju EU). Tožena stranka je navedla, da je tožnik že v zahtevi navedel, da je državljan Srbije, enako izhaja tudi iz priložene kopije dovoljenja za stalno bivanje. Toženka zaključi, da ker tožnik ni državljan Republike Slovenije, niti katere izmed drugih držav članic EU, je bilo treba njegovo zahtevo zavrniti.

3. Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo, v kateri navaja, da ima prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji ter pravni položaj rezidenta za daljši čas, saj že več kot 5 let neprekinjeno prebiva v Republiki Sloveniji, kjer je tudi zaposlen. Ob navedenem se sklicuje na Direktivo Sveta 2003/109/ES z dne 25. 11. 2003 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas (v nadaljevanju Direktiva), v skladu s katero bi moral biti tožnik v obravnavani zadevi obravnavan enako kot državljan Republike Slovenije. Zaradi navedenega zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Sodišču predlaga, da zasliši tožnika in vpogleda v izpodbijano odločbo, obvestilo toženke z dne 21. 5. 2020, zahtevek tožnika, sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 12630/2016 z dne 21. 5. 2018 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 12630/2016 z dne 6. 2. 2019. Sodišče naj odpravi izpodbijano odločbo. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sodišču predlagala zavrnitev tožbe. Pojasni, da je bil tožnikov pooblaščenec z dopisom z dne 21. 5. 2020 izrecno seznanjen z vsebino 5. člena ZOZKD. Navaja, da se Direktive EU ne uporabljajo neposredno, saj gre le za predpis, ki ureja določene cilje oziroma usmeritve. Ob navedenem se sklicuje tudi na določilo prvega odstavka 11. člena Direktive, ki določa enako obravnavo rezidentov za daljši čas na določenih področjih, med katerimi pa ni področja odškodnin žrtev kaznivih dejanj.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po pregledu izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), ter dodatno navaja:

7. ZOZKD v določbi 5. člena določa, da so formalni pogoji za priznanje odškodnine po tem zakonu izpolnjeni, če je prosilec državljan RS ali državljan druge države članice EU.

8. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik državljan Republike Srbije, niti ni sporno, da v Republiki Sloveniji prebiva na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje. Ta podatek pa, ob upoštevanju zakonske podlage, po presoji sodišča utemeljuje odločitev tožene stranke, da prosilec ne izpolnjuje formalnega pogoja za priznanje odškodnine po ZOZKD. Da gre za podatek, ki ga je tožena stranka pri odločanju dolžna upoštevati, posredno izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 27. člena ZOZKD, po kateri se zahteva za uveljavljanje odškodnine vloži pisno na obrazcu, ki ga določi minister, pristojen za pravosodje in da mora zahteva v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZOZKD vsebovati tam navedene osebne podatke prosilca, v prvem odstavku 30. člena ZOZKD pa so naštete listine, ki morajo biti priložene zahtevi, med drugim tudi dokazilo o državljanstvu prosilca. Tako je slednji podatek tudi obvezna sestavina vloge. Navedeni razlagi sledi tudi sodna praksa tukajšnjega in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.1

9. Ne določba 30. člena ZOZKD, ne določba 5. člena ZOZKD, ne omogočata drugačne razlage formalnega pogoja za priznanje odškodnine, kot jo je zavzela tožena stranka. Prav tako na drugačno razlago ne napotujejo določbe Direktive, ki v prvem odstavku 11. člena taksativno našteva področja, na katerih se rezidenti za daljši čas obravnavajo enako kot državljani držav članic, med katerimi pa ni področja odškodnin žrtvam kaznivih dejanj.2 Sodišče po povedanem zavrača tožbeni ugovor, da je tožena stranka nepravilno uporabila materialno pravo. Tožnik prvič šele v tožbi predlaga zaslišanje tožnika, zato gre po povedanem za neupravičeno tožbeno novoto, ki je skladno s tretjim odstavkom 20. člena in 52. členom ZUS-1 nedopustna in je sodišče ne more upoštevati, saj tožnik ni utemeljeno pojasnil razlogov, zakaj tega ni storil že v postopku pred upravnim organom. Ker je v zadevi sporna le uporaba materialnega prava tudi vpogled v listine upravnega spisa, ki so povzete v 3. točki obrazložitve te sodbe, ni relevanten.

10. Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

11. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, saj relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku3. Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.4 Tak je tudi obravnavani primer.

12. V primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

1 Primerjaj sodbi Upravnega sodišča RS IV U 133/2014 z dne 22. 1. 2015 in X Ips 261/2015 z dne 22. 11. 2017. 2 Prvi odstavek 11. člena Direktive določa, da se rezidenti za daljši čas obravnavajo enako kot državljani glede: (a) dostopa do zaposlitve in samozaposlitve, pod pogojem da te dejavnosti nimajo za posledico niti občasne vključenosti v izvajanje javnih pooblastil, ter pogojev zaposlovanja in delovnih pogojev, vključno s pogoji za odpuščanje in plačilo; (b) izobraževanja in poklicnega usposabljanja, vključno s štipendijami za študij skladno z nacionalno zakonodajo; (c) priznavanja poklicnih diplom, spričeval in drugih kvalifikacij skladno z ustreznimi nacionalnimi postopki; (d) socialnega zavarovanja, socialne pomoči in socialnega varstva, kot določa nacionalna zakonodaja; (e) davčnih ugodnosti; (f) dostopa do blaga in storitev ter dobav blaga in opravljanja storitev, dostopnih javnosti, ter postopkov za pridobitev nastanitve; (g) svobode združevanja in pripadnosti ter članstva v organizacijah, ki zastopajo delavce ali delodajalce ali v katerih koli organizacijah, katerih člani opravljajo poseben poklic, vključno s koristmi, ki jih zagotavljajo te organizacije, ne da bi s tem posegali v nacionalne predpise o javnem redu in javni varnosti; (h) prostega dostopa do celotnega ozemlja zadevne države članice v mejah, ki jih določa nacionalna zakonodaja zaradi varnosti. 3 Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge. 4 Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge.