Jedro

Sodišče ni pristojno presojati ocene pristojnih organov o kandidatovi ustreznosti oz. primernosti z vidika njegove sposobnosti za odgovorno vodenje tekočega dela članice in za njen razvoj; konkretno, sodišče v obravnavanem primeru ni pristojno presojati rektorjeve ocene o tožnikovi ustreznosti oz. primernosti za opravljanje funkcije dekana A.. Pri oceni gre namreč za strokovna oz. dejanska in ne pravna vprašanja. Ob upoštevanju rektorjeve odgovornosti za delo in poslovanje univerze kot avtonomnega pravnega subjekta njegove pristojnosti, da imenuje dekana članice, po presoji sodišča ni mogoče zožiti na njegovo dolžnost, da pač imenuje tistega kandidata, katerega je predlagal senat članice.

Izrek

1. Postopka v zadevah, ki se vodita pri tem sodišču pod opr. št. U 130/2002 in U 192/2002 se združita in se postopek nadaljuje pod opr. št. U 130/2002. 2. Tožba tožeče stranke A. se zavrže. 3. Tožba tožeče stranke B.B. se zavrne

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v 1. točki izreka zahtevo tožeče stranke B. B. (prvotožnika) za imenovanje na funkcijo novega dekana A., zavrnila, v 2. točki izreka je postopek v zvezi z zahtevo C. C. za imenovanje B. B. na funkcijo novega dekana A., ustavila, v 3. točki izreka pa je postopek v zvezi z zahtevo A. (drugotožnika) za imenovanje B. B. na funkcijo njenega novega dekana, zavrgla. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka odločala o vlogi navedenih vlagateljev, ki so jo dne 3.10.2001 po pooblaščencu odvetniku Č.Č. iz Ž. podali pri rektorju Univerze v A (v nadaljevanju: univerza) zaradi imenovanja novega dekana A.. Odločitev iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe tožena stranka v bistvu utemeljuje s sklicevanjem na določbo 3. alinee 1. odstavka 23. člena Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 67/93, 13/94, 39/95, 18/98, 35/98, 99/99, 64/01 in 100/03, v nadaljevanju ZViS), ki določa, da rektor vodi, predstavlja in zastopa univerzo ter med drugim skrbi in odgovarja za zakonitost dela univerze in za izvrševanje njenih obveznosti, določenih z zakonom in drugimi predpisi ter s splošnimi akti univerze. V predmetni zadevi rektor tožene stranke ni odločil o imenovanju dekana članice, to je A., temveč je začasno uredil situacijo tako, da je izdal odločbo o imenovanju v.d. dekana, odločitev o imenovanju dekana pa je odložil z namenom, da se ugotovijo vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za razjasnitev upravičenosti zahteve predlagateljev. Z namenom raziskave stanja in razjasnitve zadeve so pristojne službe in pooblaščeni organi tožene stranke zbrali listine in druge dokaze, ki jih tožena stranka v izpodbijani odločbi obširneje razlaga in na podlagi katerih rektor tožene stranke ugotavlja, da volitve senata A., opravljene dne 31.5.2001, za kandidata te fakultete niso bile zakonite, ker senat A. ni glasoval v pravilni in zakoniti sestavi. Ovire za imenovanje kandidata za dekana pa so nastale tudi zaradi reševanja vloženih pritožb drugih kandidatov, ki so protestno odstopili. Dalje je tožena stranka ugotavljala, ali so pri prvotožeči stranki izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 332. člena Statuta Univerze v A (Uradni list RS, št. 19/2001-p.b., v nadaljevanju: Statut). Po mnenju tožene stranke pomeni dikcija citiranega predpisa: "Za dekana je lahko imenovan ..", da je rektor dolžan preizkusiti ali so podani vsi formalni in vsebinski (materialnopravni) pogoji, ki jih določa 332. člen Statuta. Te tako imenovane pozitivne statutarne pogoje za imenovanje predlaganega kandidata za dekana ugotavlja rektor na podlagi dosedanjega dela posameznega visokošolskega učitelja na univerzi oziroma članici univerze. Glede na dikcijo citiranega člena Statuta, da je dekan lahko imenovan, pa po mnenju tožene stranke tudi pomeni, da imenovanje ni obvezujoče. Prav tako je treba po mnenju tožene stranke ob navedenih pozitivnih pogojih smiselno upoštevati tudi 1. odstavek 337. člena Statuta, ki določa razloge za predčasno razrešitev. Pri tem pridejo v poštev točke 2, 3, 4 in 5 1. odstavka 299. člena Statuta, kjer je navedeno, da je predčasna razrešitev možna, če se huje ali večkrat kršijo predpisi Statuta ali drugih splošnih aktov univerze ali če neutemeljeno nočejo izvrševati zakonitih sklepov organov univerze ali očitno ravnajo v nasprotju z njimi, v primeru nevestnega ali nepravilnega dela ali prekoračitve pooblastil, s čemer prizadenejo univerzi ali njeni članici večjo škodo ali bi lahko zaradi tega nastala večja škoda, nadalje če so bile z izvajanjem njihovih sklepov kršene zakonite pravice delavcev ali študentov ali je bila po njihovi krivdi povzročena škoda univerzi ali njeni članici. Ti razlogi po mnenju tožene stranke pri predlaganem kandidatu za dekana ob imenovanju ne smejo biti podani. Pravno razlogovanje vlagateljev obravnavane zahteve, da mora rektor avtomatično imenovati predlaganega kandidata, je po mnenju tožene stranke zgrešeno. Glede na s Statutom urejen postopek imenovanja dekana članice je predlog senata članice (po predhodnem kandidacijskem postopku) za imenovanje kandidata samo formalni pogoj, materialno pravni pogoj pa pomeni izpolnjevanje pogojev iz določbe 332. člena Statuta in odsotnost razlogov iz 299. člena tega statuta. Glede ugotavljanja sposobnosti, znanja, strokovnosti, razgledanosti in izkušenj ter nadaljnjega ustvarjalnega prispevka kandidata k razvoju članice univerze in uspešnega vodenja članice (332. člen Statuta) se tožena stranka sklicuje na dokazne listine, iz katerih izhaja, da je prvotožnik v času od 8.3.2000 do 4.10.2001 v funkciji prodekana za študijske zadeve A. organiziral nezakonito univerzitetno izobraževanje za več kitajskih državljanov. Nadalje naj bi še izhajalo iz listin predmetnega spisa in listin ter ugotovitev disciplinskega postopka, da je zlorabil položaj in prekoračil svoja pooblastila in izdajal listine za račun A. (neverodostojne listine iz uradne evidence univerze o opravljenih študijskih obveznostih za kitajske državljane, čeprav ti državljani niso bili vpisani na univerzo), zaradi česar je hudo prizadel interese A. in univerze ter njen ugled. Prav tako je po mnenju tožene stranke ravnal samovoljno, ko se je neutemeljeno postavil po robu sklepom rektorja in nasilno zasedel pisarno in prostore dekanata in zamenjal ključavnice, s čemer je motil in oteževal izvajanje delovnega procesa. Na podlagi vsega navedenega tožena stranka zaključuje, da so s tem podani razlogi za predčasno razrešitev po 2.,3.,4. in 5. točki 1. odstavka 299. člena Statuta in da tožnik ne izpolnjuje pogojev za imenovanje iz 332. člena Statuta. Dalje še tožena stranka med drugim navaja, da je senat A. v postopku samostojnega razreševanja nastale situacije sprejel sklep, s katerim tudi ugotavlja, da je bil senat nezakonito sestavljen, da sedanji senat potrjuje vse sklepe, sprejete v nepravilni sestavi, razen sklepa, s katerim se ugotavlja izid volitev kandidata za dekana z dne 31.5. 2001, ker so pri volitvah sodelovali trije profesorji brez zakonite pravne podlage. Na podlagi tega sklepa senata A. pa tožena stranka hkrati ugotavlja, da formalno predlog senata A. za imenovanje prvotožnika za dekana ne obstaja več, ker učinkuje njegova odprava za nazaj, zato že iz formalnih razlogov tožnika ni možno imenovati za dekana A..

Odločitev v 2. točki izreka izpodbijane odločbe tožena stranka utemeljuje z notarsko overjeno izjavo C. C. z dne 17.12.2001, s katero preklicuje vsa pooblastila, umika vse pritožbe in predlaga ustavitev vseh sodnih in drugih postopkov, ki tečejo v zvezi z A..

Točko 3. izreka izpodbijane odločbe tožena stranka utemeljuje z dejstvom, da je Upravno sodišče RS s pravnomočnim sklepom opr. št. U 304/2001 tožbo drugotožeče stranke zavrglo. Prav tako pa po mnenju tožene stranke članica A. nima več pravnega interesa in da zahteva ni bila vložena po zakonitem zastopniku, saj je bil v tem času v.d dekan D.D. Prav tako pa je dejstvo, da je članica univerze v sestavi univerze, ki je pravna oseba.

Prvotožeča stranka je po svojem pooblaščencu odvetniku E.E. najprej dne 11.2.2002 vložila tožbo zaradi molka organa, ker tožena stranka ni odločila o predlogu senata A. za imenovanje prvotožnika za dekana A., z vložitvijo tožbe dne 10.5.2002 zoper upravni akt (odločba št. ... z dne 22.4.2002), ki ga je tožena stranka o tej zadevi izdala med sodnim postopkom, pa sta prvotežeča in drugotožeča stranka v smislu 37. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) razširili tožbo na ta novi akt, ki je izpodbijana odločba v tem upravnem sporu.

V tej tožbi, vloženi po odvetniku E.E., tožeči stranki navajata, da je senat A. dne 31.5.2001 na tajnih volitvah z absolutno večino glasov izvolil prvotožnika za kandidata za dekana drugotožeče stranke, dekan C. C. pa ga je rektorju tožene stranke dne 5.6.2001 predlagal v imenovanje. Z izpodbijano odločbo je po mnenju tožečih strank poseženo v tožnikove z zakonom zavarovane pravice biti dekan oziroma imeti imenovanega dekana, ki je že izvoljen. Rektor tožene stranke je namreč bil dolžan v roku 30 dni (po določbah Zakona o splošnem upravnem sporu, Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000 in 52/2002, v nadaljevanju ZUP) imenovati prvotožnika za dekana z dnem upokojitve C. C. (predhodnega dekana). Izpodbijana odločba je nezakonita tudi zato, ker pomeni poseg v tožnikove garantirane ustavne pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, saj mu je onemogočeno, da bi kot izvoljeni kandidat za dekana, opravljal (javno) funkcijo dekana drugotožeče stranke. Prav tako je po mnenju tožečih strank napačno ugotovljeno dejansko stanje, češ da pogoji za imenovanje niso izpolnjeni, napačno pa je tudi uporabljeno materialno pravo, češ da rektor ni zavezan v imenovanje dekana po predlogu senata članice univerze.

Opisane nezakonitosti izpodbijane odločbe pomenijo kršitev 14., 21., 22., 43. in 44. člena Ustave RS na škodo prvotožnika. Izpodbijana odločba pa je tudi nična, saj je ni mogoče pravno in dejansko izvršiti. Z njo je namreč tožena stranka za prvotožnika in drugotožnika, ki sta v tem sporu enotna sospornika, o isti zadevi različno odločila, odločila je o istem zahtevku na tri različne načine (zavrženje predloga, ustavitev postopka in zavrnitev zahtevka), kar predstavlja dejansko in pravno neizvršljivost izreka izpodbijane odločbe. Pri tem pa še tožeči stranki poudarjata, da se predmetni postopek ni začel na zahtevo prvotožnika, temveč na predlog senata A., torej drugotožeče stranke. Izpodbijana odločba je v nasprotju sama seboj in tako izdana v nasprotju z 212., 213. in 214. členom ZUP, nična pa je tudi iz razloga 5. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, ker je izdana v posledici nedovoljenega dejanja, to je maščevanja rektorja nad prvotožnikom. Z izpodbijano odločbo so bile prvotožniku kršene tudi ustavne pravice do enakega varstva pravic, do enakosti pred zakonom, pravica varstva človekove osebnosti in dostojanstva ter pasivna volilna pravica, kar tožnika utemeljujeta z ugotovitvijo, da je rektor tožene stranke vsem dosedanjim izvoljenim kandidatom zagotavljal, da so bili imenovani in da so vršili funkcijo dekana. S tem, ko teh istih pravic ni priznal prvotožniku, so bile kršene določbe 22. in 14. člena Ustave RS, pa tudi 1., 2., 3. in 4. točke 25. člena ZUP.

Prvotožnik izpolnjuje tudi vse pogoje, ki jih za funkcijo dekana opredeljuje ZViS in Statut, med tem ko rektor tožene stranke kot pogoj za to funkcijo neutemeljeno navaja "negativne statutarne pogoje". Teh pogojev ni v pozitivni regulativi in jih rektor ne bi smel ugotavljati, še zlasti pa ne na način kot je to bilo v konkretnem primeru. Dokazi, na katere opira tožena stranka ugotovitev o obstoju razlogov za predčasno razrešitev (negativni statutarni pogoji), bi namreč po mnenju tožečih strank morali biti izvedeni na glavni obravnavi, kjer bi bila prvotožniku dana možnost, da se o njih izjavi. S tem so podane kršitve določb 6., 7., 8. in 9. člena ZUP. Nezakonito so tudi bili povzeti dokazi iz nezakonito izvedenega disciplinskega postopka, odločitev iz tega postopka pa tudi ni pravnomočna. Prav tako pa bi lahko bili navedeni negativni pogoji relevantni le, če bi jih prvotožnik zakrivil v funkciji dekana. Sicer pa so vse opisane kršitve iz določbe 299. člena Statuta, ki jih navaja izpodbijana odločba, zmotno ugotovljene, kar je v tožbi obširneje obrazloženo, pri tem pa tožnika sodišču predlagata, da vpogleda v spis Okrožnega sodišča v A., opr. št. P. ...

Izpodbijane odločbe tudi ni mogoče preizkusiti v delu, ko prvotožniku očita zlorabo položaja in prekoračitev pooblastil, saj gre zgolj za pavšalne navedbe, brez utemeljitve, v čem je ta zloraba oziroma prekoračitev pooblastil podana. Iz previdnosti se prvotožnik pri tem sklicuje na navedbe, ki jih je že podal v citirani pravdni zadevi, in jih v nadaljevanju tožbe tudi podaja. Prav tako v predmetni zadevi ni dokazan očitek tožene stranke, da se je prvotožnik neutemeljeno postavil po robu sklepom rektorja tožene stranke o imenovanju v.d. dekana, saj rektor ni pristojen imenovati v.d. dekana, saj ta funkcija ne obstaja. Iz navedenega torej po mnenju tožečih strank izhaja, da je pravni zaključek tožene stranke, da prvotožnik ni sposoben za funkcijo dekana, zmoten in pomeni tudi nepravilno uporabo materialnega prava, Statut namreč rektorju ne daje pravice odkloniti predlagano imenovanje dekana. V kolikor prvotožnik ne bi bil primeren za funkcijo dekana, bi že njegovo prijavo za kandidiranje bilo potrebno zavreči, ne pa da je o njej po izvolitvi na akademskem zboru meritorno odločal tudi senat drugotožnice. Navajanje tožene stranke, da naj bi pri glasovanju za izvolitev prvotožnika v senatu A. sodelovali tudi člani, ki za to naj ne bi imeli mandata, ni samo neresnično, ampak je po mnenju tožečih strank tudi pravno nepomembno za odločanje v tej zadevi, saj gre za 25 članski senat, zato neupravičeno glasovanje treh glasovalcev, glede nato, da je bil prvotožnik izvoljen z absolutno večino, ni moglo vplivati na volilni izid. Tožeči stranki tudi opozarjata, da sklep, ki ga je tožena stranka zapisala na 8. strani izpodbijane odločbe, sploh ni bil sprejet, ker zanj ni glasovala potrebna večina članov, takšen sklep pa je tudi nezakonit, saj senat A. nima pristojnosti odpravljanja volilnih sklepov, sprejetih na podlagi tajnih volitev njegovih članov. Zato ni mogoče šteti, da gre za umik predloga s strani senata A..

Glede na vse navedeno tožnika sodišču primarno predlagata, da ugotovi, da je izpodbijana odločba nična, prvotožnika pa imenuje za dekana A. za dobo štirih let, podredno predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in imenuje prvotožnika za dekana, podpodredno pa predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži, da v roku 3 dni od pravnomočnosti te sodbe imenuje prvotožnika za dekana.

Drugotožeča stranka (A.) v vlogi z dne 23.1.2003, vloženi po pooblaščeni odvetnici F.F. iz L., ki jo je pooblastil zakoniti zastopnik A. dekan G.G., sodišče obvešča, da v času podpisa pooblastila odvetniku E.E. dne 18.4.2002 za vložitev tožbe dne 13.5.2002 (tudi v njenem imenu) prvotožnik ni bil njen zakoniti zastopnik. V navedenem časovnem obdobju je namreč drugotožnico zakonito zastopal le v.d. dekan D.D., in sicer do dne 31.12.2002, od 1.1.2003 dalje pa jo zastopa dekan G.G. Drugotožnica za vložitev predmetne tožbe ne bo požigosala pooblastila odvetniku E.E., zaradi česar sodišču predlaga, da v njenem imenu vloženo tožbo in predlagano začasno odredbo zavrže, podrejeno pa po svojem pooblaščencu umika tožbo in predlagano začasno odredbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo (vloženo najprej zaradi molka organa), ki ga je dne 22.4.2002 podala skupaj z v.d. dekanom drugotožnice D.D., ki ju zastopa odvetnik H.H. iz C., in v dopolnitvi tega odgovora dne 24.4.2002 navaja, da prereka vse tožbene navedbe, kolikor se z njimi izrecno ne strinja, izrecno pa še poudarja, da je izpodbijana odločba utemeljena, ker za imenovanje prvotožnika za dekana A. niso podani niti formalni pogoji, saj predlog senata A. ne obstaja več, ker je bil odpravljen z novim sklepom, niti niso izpolnjeni materialni pogoji, ki jih predpisuje 331. in 332. člen Statuta.

V prvi pripravljalni vlogi z dne 19.6.2003, ki jo podajata skupaj drugotožeča stranka in tožena stranka po pooblaščenki odvetnici F.F., navedeni stranki sodišču predlagata, da prvotožečo stranko pozove, da naj popravi svojo tožbo z dne 13.5.2002 tako, da pri toženi stranki - univerzi navede njen pravilni naslov: ... v A., namesto pomotoma naveden naslov drugotožeče stranke - A.: ... v A. Tožba je namreč iz navedenega razloga nepopolna, saj se prvotožeča stranka ni določno izjavila, koga toži. Obenem tožena stranka naslovnemu sodišču predlaga, da odgovor drugotožeče stranke - A. z dne 23.1.2003 upošteva kot odgovor tožene stranke na tožbo. Ta odgovor pa tožena stranka s predmetno pripravljalno vlogo zgolj dopolnjuje. V zvezi s vprašanjem, kdo je bil dekan A. v obdobju od 1.10.2001 dalje, tožena stranka sodišče obvešča, da je na podlagi odločitve Vrhovnega sodišča RS Okrožno sodišče v A dne 8.7.2002 D.D. vpisalo kot edino osebo pooblaščeno za zastopanje A.. Dne 4.12.2002 je v.d. rektor tožene stranke za novega dekana A. imenoval G.G., in sicer za čas od 1.1.2003 do 31.12.2006. V nadaljevanju vloge tožena stranka ponavlja razloge za izdajo izpodbijane odločbe in predlaga sodišču, da tožbo zavrže, saj je prvotožnik z novo zaposlitvijo izgubil pravni interes v tej zadevi.

Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Prvotožeča stranka je dne 11.2.2002 pri tem sodišču vložila pripravljalni spis (s predlogom za izdajo začasne odredbe), ki ga je sodišče v skladu z njeno vlogo z dne 29.3.2002, štelo kot tožbo zaradi molka organa v smislu 2. odstavka 26. člena ZUS, ker tožena stranka v predpisanem roku ni odločila o predlogu senata A. z dne 5.6.2001 za imenovanje prvotožnika za dekana A.. Postopek v obravnavani zadevi je sodišče vodilo pod opr. št. U 130/2002. Dne 10.5.2002 sta prvotožnik in drugotožnik vložila tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. ... z dne 22.4.2002, v zvezi s katero je sodišče vodilo postopek pod opr. št. U 192/2002. Na podlagi navedene izpodbijane odločbe in glede na pripravljalni spis tožečih strank z dne 6.1.2004 (odgovor na poziv sodišča), podan tako v zadevi opr. št. U 130/2002 kot v zadevi opr. št. U 192/2002, sodišče ugotavlja, da se v obeh odprtih postopkih obravnava isti predmet, to je imenovanje prvotožnika za dekana A., o katerem je tožena stranka po vložitvi tožbe zaradi molka organa v zadevi U 130/2002 odločila z odločbo, ki se izpodbija v zadevi U 192/2002. Glede na navedeno je sodišče najprej tožbo v postopku opr. št. U 192/2002 (vloženo dne 10.5.2002) štelo kot razširitev tožbe z dne 11.2.2002 (U 130/2002) na novi upravni akt v smislu določb 2. odstavka 37. člena ZUS, nato pa v skladu z 41. členom ZUS s sklepom oba postopka združilo v skupno obravnavo tako, da se postopek nadaljuje pod opr. št. U 130/2002. K 2. točki izreka: Sodišče je tožbo drugotožeče stranke zavrglo iz naslednjih razlogov: tožba z dne 10.5.2002 zoper izpodbijano odločbo je bila v imenu obeh tožečih strank vložena po pooblaščencu odvetniku E.E. K tožbi je priloženo pooblastilu navedenemu odvetniku z dne 18.4.2002, iz katerega izhaja, da ga je za zastopanje v predmetni zadevi pooblastil prvotožnik v svojem imenu in za svoj račun, prav tako pa ga je prvotožnik pooblastil za zastopanje drugotožeče stranke, kot namestnik odsotnega dekana C. C.. Na poziv sodišča za dopolnitev navedenega pooblastila je drugotožeča stranka odgovorila, da prvotožnik v času, ko je bilo predmetno pooblastilo podpisano in vložena tožba, ni bil njen zakoniti zastopnik, zato ni mogel veljavno pooblastiti omenjenega odvetnika za njeno zastopanje, prav tako pa tega pooblastila ne bo požigosala. K temu je predložila sklep Okrožnega sodišča v A., opr. št. ... z dne 8.7.2002, iz katerega izhaja, da je bil pooblaščen za zastopanje drugotožeče stranke DD, v.d. dekan za čas od 1.10.2001 do 31.12.2002. Iz predloženega sklepa v.d. rektorja tožene stranke z dne 4.12.2002 izhaja, da je bil za dekana drugotožnice za čas od 1.1.2003 do 31.12.2006 imenovan G.G. Ker torej pooblastila za zastopanje drugotožeče stranke ni podpisal njen zakoniti zastopnik, je moralo sodišče tožbo v delu, ki se nanaša na drugotožnico, zavreči. K 3. točki izreka: Tožba prvo-tožnika je neutemeljena.

Tožena stranka je s 1. točko izreka zavrnila zahtevo prvo-tožnika za imenovanje na funkcijo dekana A., pri svoji odločitvi pa je izhajala iz stališča, da rektor univerze po določbah 332. člena Statuta predlaganega kandidata ni dolžan imenovati. V konkretnem primeru ugotavlja, da predlagani kandidat (prvo-tožnik) ne izpolnjuje s statutom določenih pogojev za imenovanje na funkcijo dekana članice univerze, pri tem pa se sklicuje na določbe 332. člena in 299. člena Statuta. Po določbi 331. člena Statuta imenuje dekana članice univerze rektor univerze na predlog senata članice univerze, senat pa po določbi 2. odstavka 334. člena Statuta predlaga v imenovanje tistega kandidata, ki ga izbere z večino glasov vseh svojih članov na tajnem glasovanju. Po določbi 332. člena Statuta je lahko za dekana imenovan visokošolski učitelj članice univerze, ki je redno zaposlen na univerzi in s polnim delovnim časom dela v okviru članice in ki je sposoben s svojim znanjem, strokovnostjo, razgledanostjo in izkušnjami ustvarjalno prispevati k razvoju članice univerze in jo uspešno voditi. Citirane določbe 332. člena Statuta torej določajo pogoje, ki jih mora izpolnjevati kandidat za dekana, pri čemer lahko v tem členu navedene pogoje razdelimo v dve skupini: - formalni pogoji, ki se jih da neizpodbitno dokazati oz. preizkusiti s predložitvijo ustreznih listin - visokošolski učitelj članice univerze, redno zaposlen na univerzi, dela s polnim delovnim časom, dela v okviru članice univerze; - ocena kandidatove sposobnosti za opravljanje dela oz. izvajanje funkcije dekana članice univerze-znanje, strokovnost, razgledanost, izkušnje, ustvarjalnost, vse v funkciji kandidatove sposobnosti, da kot dekan, torej kot funkcionar univerze, ki vodi članico in v okviru te svoje vodstvene funkcije tudi vodi njeno tekoče delo in poslovanje, po drugi strani pa da lahko čimveč prispeva tudi k njenemu nadaljnjemu razvoju, s tem tudi k razvoju univerze kot celote. V tej drugi skupini "pogojev" za imenovanje po 332. členu, gre torej za subjektivno oceno kandidatovih sposobnosti za vodenje članice v opisanem smislu, saj teh sposobnosti ni mogoče preprosto dokazati s predložitvijo točno določenih listin, kot se lahko dokaže izobrazba ali zaposlitev. Medtem ko je mogoče izpolnjevanje prvo-navedene skupine pogojev torej dokazati oz. preizkusiti s predložitvijo ustreznih listin, pa se kot ključno postavi vprašanje pristojnosti za oceno izpolnjevanja drugo-navedene skupine pogojev, oz. pravilneje kandidatove ustreznosti z vidika njegovih vodstvenih sposobnosti, ki jih ni mogoče enostavno dokazati s preložitvijo listin, ampak so lahko le stvar presoje, seveda na osnovi določenih referenc, ki pa so spet stvar subjektivne presoje pristojnih organov. Sodišče je v tem postopku vezano oz. omejeno na presojo zakonitosti izvedenih postopkov in na presojo izpolnjevanja formalnih pogojev, ki se jih da dokazati z listinami. Ni pa sodišče pristojno presojati ocene pristojnih organov o kandidatovi ustreznosti oz. primernosti z vidika njegove sposobnosti za odgovorno vodenje tekočega dela članice in za njen razvoj; konkretno, sodišče v obravnavanem primeru ni pristojno presojati rektorjeve ocene o tožnikovi ustreznosti oz. primernosti za opravljanje funkcije dekana A. Zaradi tega sodišče kot neutemeljene zavrača vse tiste tožbene ugovore, ki se nanašajo na vsebino presoje o tožnikovi ustreznosti oz. primernosti za opravljanje funkcije dekana A. oziroma s katerimi se izpodbijajo razlogi, s katerimi rektor utemeljuje svojo presojo o tem, da tožnik ni ustrezen kandidat za dekana A. Pri oceni gre namreč za strokovna oziroma dejanska in ne za pravna vprašanja. V obravnavanem primeru je med strankama tudi sporno, ali dajejo določbe ZViS in Statuta rektorju univerze sploh pravico do presoje o ustreznosti za imenovanje kandidata, ali pa je rektor pravzaprav dolžan le potrditi predlog za imenovanje, ki ga je dobil od senata članice. V skladu z določbo 1. odstavka 10. člena ZViS ima pravno subjektiviteto le univerza (ne pa tudi članica), ki ji Ustava RS (Uradni list št. 33/91-I) v 58. členu priznava avtonomnost, v okviru katere se ustanavljajo fakultete in umetniške akademije, lahko tudi visoke strokovne šole in drugi zavodi, ki so njene članice - članice univerze. Univerzo zastopa, vodi in predstavlja rektor, ki po določbi 23. člena ZViS med drugim tudi skrbi in odgovarja za zakonitost dela univerze in za izvrševanje njenih obveznosti, določenih z zakonom, drugimi predpisi ter splošnimi akti univerze. Smiselno enako določilo vsebuje tudi 287. člen Statuta, ki še v zadnjem odstavku določa, da rektor za svoje delo odgovarja senatu univerze, upravnemu odboru univerze in akademskemu zboru univerze. Dekan članice univerze je strokovni vodja članice, jo zastopa in predstavlja, ima pooblastila in odgovornosti, določene s Statutom in splošnimi akti univerze, odgovoren pa je rektorju univerze, akademskemu zboru članice, senatu članice in upravnemu odboru univerze (24. člen ZViS in 330. člen Statuta). Rektor univerze je torej odgovoren za zakonito delo in poslovanje univerze kot celote, medtem ko so dekanova pooblastila omejena (saj je avtonomen pravni subjekt le univerza, članica je njen del), tudi dekan dela v okviru rektorjevih pristojnosti in odgovornosti za univerzo kot celoto, dekan je za svoje delo odgovoren (tudi) rektorju; rektor pa je odgovoren tudi za nezakonito poslovanje članice.

Upoštevaje navedeno zakonsko in statutarno ureditev, je treba, ob upoštevanju odgovornosti rektorja za delo in poslovanje univerze kot avtonomnega pravnega subjekta, tudi citiranih določb statuta (v skladu z ZViS), po katerih dekana (po predpisanem postopku) imenuje rektor, razlagati v smislu rektorjeve pravice do ugotavljanja izpolnjevanja formalnih pogojev, presoje izpolnjevanja ustreznosti (v že obrazloženem smislu) in izbire kandidata v okviru zakonsko in statutarno predpisanih postopkov. Rektorjevo pristojnost, da on imenuje dekana, torej po presoji sodišča ni mogoče zožiti na njegovo dolžnost, da pač imenuje tistega kandidata, katerega je predlagal senat članice kot upravičen predlagatelj. Zaradi vsega navedenega, sodišče zavrača tožbene ugovore, v smislu katerih rektor ni bil upravičen zavrniti predloga senata članice za imenovanje tožnika na mesto dekana članice. Glede tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na ničnost izpodbijane odločbe, sodišče ugotavlja, da razlogi za ničnost niso podani. Tožena stranka je sicer res o istem zahtevku sprejela tri različne odločitve: s 1. točko izreka je zahtevek zavrnila, z 2. točko izreka je postopek v zvezi z zahtevkom ustavila, s 3. točko pa je zahtevek zavrgla. Vendar je tako iz uvoda odločbe kot iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da je tožena stranka odločala o (isti) zahtevi, ki so jo podale tri različne stranke, tako da je z vsako točko izreka odločila za vsako stranko posebej glede na njeno razmerje, ki jo je imela do predmetnega zahtevka.

Takšen način odločanja pa v konkretnem primeru ni pripeljal do zatrjevane neizvršljivosti izpodbijane odločbe, niti pravne niti dejanske, saj je v vseh treh primerih odločitev tožene stranke negativna oziroma sprejete odločitve niso takšne, ki bi se izvrševale. Prav tako po presoji sodišča ni podan ničnostni razlog iz 5. točke 1. odstavka 279. člena ZUP, saj zatrjevanega maščevanja rektorja tožene stranke nad prvotožnikom ni mogoče šteti kot nedovoljeno dejanje v smislu določb citiranega predpisa. Po presoji sodišča so neutemeljeni tožbeni ugovori, ki se nanašajo na kršitev pravil postopka od 1. do 11. člena ZUP in 4. točke 25. člena ZUP ter na kršitve upravnega postopka, ker tožniku ni bila dana možnost, da se na ustni obravnavi izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so vplivale na rektorjevo presojo o njegovi sposobnosti za opravljanje funkcije dekana. Postopek kandidiranja in imenovanja dekana članice univerze je namreč urejen v 331. členu do 334. členu Statuta, ZUP pa se uporablja le subsidiarno; zato se v tem statutarno urejenem delu postopka imenovanja določbe ZUP ne uporabljajo.

Prvotožnik tudi neutemeljeno uveljavlja tožbene ugovore o kršitvi njegovih z ustavo zagotovljenih pravic. Pri tem se zgolj pavšalno sklicuje na kršitev določb 14., 21., 22., 43 in 44. člena Ustave RS, ki jih z ničemer ne izkazuje. S tem, ko prvotožnik ni bil imenovan za dekana A., ne gre za poseg v kakšno tožnikovo z ustavo zagotovljeno pravico, saj mu Ustava RS takšnega jamstva ne daje, niti s tem ni poseženo v njegovo ustavno pravico, da neposredno v skladu z zakonom ali po izvoljenem predstavniku sodeluje pri upravljanju javnih zadev. Prav tako pa ne more predstavljati posega v ustavno pravico enakosti pred zakonom in v ustavno pravico enakega varstva pravic dejstvo, da so bili vsi dosedanji predlagani kandidati za dekana tudi imenovani.

Glede tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na toženkino ugotovitev, da je senat A. z odpravo svojega sklepa z dne 31.5.2001 (o rezultatu tajnega glasovanja za kandidata za dekana) formalno umaknil svoj predlog za imenovanje, pa sodišče ugotavlja, da je tožena stranka glede tožnikovega predloga očitno odločila po vsebini in ga ni zavrgla, kar bi seveda morala storiti, v kolikor bi tudi formalno štela, da je bil predloga za imenovanje tožnika na mesto dekana A. s strani upravičenega predlagatelja formalno pravilno umaknjen. Poleg tega v dokumentaciji, ki jo je sodišču predložila tožena stranka ta sporen umik predloga za imenovanje tudi ni izkazan. Upoštevaje navedeno se sodišče v presojo navedenega tožbenega ugovora niti ni spuščalo, saj morebitni umik predloga za tožnikovo imenovanje na odločitev tožene stranke očitno ni vplival (saj je imenovanje zavrnila iz vsebinskih razlogov, kot so navedeni v obrazložitvi k 1. točki izreka izpodbijane odločbe).

Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu, da zasliši stranke in pričo C.C., ker je presodilo, da takšna zaslišanja v ničemer ne bi mogla vplivati na odločitev v obravnavani zadevi; za odločitev v obravnavani zadevi so bila namreč relevantna le pravna vprašanja glede zakonitosti postopka izbire kandidata in glede pristojnosti oz. pooblastilih posameznih organov (predvsem rektorja) v tem postopku.

Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev tožene stranke zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.