Jedro

Ker je tožnik že v tožbi zatrjeval, da ima (kot posledico) močne glavobole, je s tem zatrjeval obstoj telesnih bolečin kot bodočo škodo in zato sodišče prve stopnje ni odločalo o zahtevku, ki ni predmet spora. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je moral tožnik zaradi posledic poškodbe nekatere aktivnosti popolnoma opustiti, temveč le, da jih opravlja težje, da je njegova sposobnost opravljanja teh zmanjšana, je za to obliko škode določilo previsoko denarno odškodnino.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu (1. tč. izreka) spremeni tako, da v tem delu poslej glasi: “Toženka je dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 19.178,67 EUR z obrestmi od 01.01.2002 do 27.06.2003 po obrestni meri zamudnih obresti zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.06.2003 dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 3.646,24 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila.

Zavrne se tožbeni zahtevek še za nadaljnjih 3.522,04 EUR z zamudnimi obrestmi od 01.01.2002 dalje.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba prve stopnje v preostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu.

3. Tožnik je dolžan povrniti toženki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 49,06 EUR, sam pa nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. P 22/2001 z dne 04.04.2007 razsodilo: da je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 22.700,72 EUR z obrestmi od 01.01.2002 do 27.06.2003 po obrestni meri zamudnih obresti zmanjšani za temeljno obrestno mero, od 28.06.2003 dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 3.634,65 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje (1. tč. izreka sodbe prve stopnje) in da se zavrne tožbeni zahtevek v delu za še zahtevanih 10.682,69 EUR in v presežnem obrestnem delu.

Toženka je s pravočasno pritožbo izpodbijala sodbo sodišča prve stopnje v prisodilnem delu in glede odločitve o stroških (1. tč. izreka sodbe prve stopnje) in pri tem uveljavljala pritožbeni razlog zmotno uporabo materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da zavrne tožnikov zahtevek za znesek 6.384,58 EUR. Navajala je, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo zato, ker je iz naslova fizičnih bolečin in neugodnosti tožniku določilo odškodnino 7.093,97 EUR in mu prisodilo ob upoštevanju 15 % soprispevka 6.029,87 EUR. Dosežen namen satisfakcije bi bil po mnenju toženke in s tem bi sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, če bi določilo tožniku odškodnino v višini 6.259,38 EUR ter mu ob upoštevanju 15 % soprispevka priznalo znesek 5.320,40 EUR. Toženka zato izpodbija prisojeni znesek za to obliko škode v višini 709,40 EUR, čeprav ne oporeka dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje. Iz obrazložitve sodbe prve stopnje pa izhaja, da je sodišče tožniku odmerilo odškodnino tudi za bodoče telesne bolečine, katerih pa tožnik tožbeno niti ne uveljavlja in je sodišče preko zahtevka odločalo o zahtevku, ki ni predmet spora. Po toženkinem mnenju je sodišče zaradi tega bistveno kršilo določila zakona o pravdnem postopku (ZPP) in posledično tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Če bo višje sodišče štelo, da je tožnik smiselno zahteval tudi odškodnino za bodoče fizične bolečine, pa toženka meni, da odmerjena odškodnina ne ustreza kriterijem pri odločanju višine odškodnine. Pritožba v nadaljevanju ponavlja ugotovitve sodišča prve stopnje o intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin ter ugotovitev o pretrpljenih neugodnostih v času zdravljenja in navaja, da je po njenem mnenju sodišče dalo preveliko težo konzervativnim zdravljenju, nenazadnje pa tudi obsegu in trajanju intenzitete fizičnih bolečin, v posledici česar je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku določilo odškodnino 7.093,97 EUR. Namen satisfakcije bi bil dosežen ravno glede na navedena dejstva, katerim je dalo sodišče preveliko težo. Tudi iz naslova strahu je sodišče določilo tožniku odškodnino v pretiranem znesku, ko jo je določilo v višini 1.669,17 EUR oz. ob upoštevanju 15 % soprispevka 1.418,79 EUR. Po toženkinem mnenju bi moralo sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava in ob ugotovljenem dejanskem stanju določiti tožniku odškodnino največ v višini 1.251,87 EUR ter mu ob upoštevanju soprispevka 15 % priznati znesek 1.064,09 EUR. Pri odmeri te odškodnine namreč ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da tožnik primarnega strahu ni prestajal, prestajal je zgolj sekundarni strah in zaskrbljenost v zvezi z zdravljenjem. Glede na ugotovljena dejstva predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne zahtevek za znesek 354,70 EUR. Dalje je navajala, da izpodbija tudi določeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 16.274,41 EUR oz. ob upoštevanju soprispevka priznani znesek 11.833,24 EUR. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker bi bil dosežen namen satisfakcije, če bi sodišče določilo tožniku odškodnino 10.432,31 EUR oz. mu ob upoštevanju 15 % soprispevka prisodilo 8.867,46 EUR odškodnine. Tako določena in odmerjena odškodnina bi bila v skladu s sodbo prakso, zato naj pritožbeno sodišče zahtevek za to obliko odškodnine zavrne za nadaljnji znesek 4.965,78 EUR. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik utrpel razpočno rano na glavi, zlom zunanjega maleola desno, pretres možganov in udarnino temensko zatilnega dela možganov in na podlagi izvedeniškega mnenja dokazno ocenilo, da ima tožnik zaradi poškodbe desne spodnje okončine določeno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki zahtevajo težjo hojo, tek, skakanje in čepenje. Dokazno je ocenjeno, da so tožnikove življenjske aktivnosti trajno zmanjšane za 10 % zaradi poškodbe noge, zaradi poškodbe glave pa je sodišče ugotovilo, da je tožnik nagnjen še h glavobolom, omoticam, da bo moral časovno omejevati kmečka dela na soncu, da ima od škodnega dogodka dalje vrtoglavice, da je torej zaradi poškodbe glave zmanjšanje njegove življenjske aktivnosti v obsegu 10 %, zaradi česar duševno trpi. V skladu s sodno prakso sodišča v podobnih tovrstnih primerih ne prisojajo višje odškodnine od 10.932,31 EUR, tožnikovo zmanjšanje življenjskih aktivnosti namreč ni tako hudo, da bi mu šla odškodnina, kot jo je določilo oz. priznalo sodišče prve stopnje, zato naj pritožbeno sodišče odločitev prve stopnje o tem delu tako spremeni, da zavrne tožnikov zahtevek za 4.965,78 EUR. Pritožba dalje navaja, da se ne strinja tudi z odmerjeno odškodnino iz naslova skaženosti, po mnenju toženke bi bil dosežen namen satisfakcije z določitvijo denarnega zneska 1.951,87 EUR oz. ob upoštevanju 15 % soprispevka z zneskom 1.064,09 EUR. Po končanem zdravljenju je tožniku sicer ostala brazgotina po poškodbi na desni strani čela, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ki pa po toženkinem mnenju ni v zadostni meri upoštevalo siceršnjih tožnikovih življenjskih navad in aktivnosti, kot so delo, ki ga opravlja v C. C. in nenazadnje delo, ki ga opravlja kot fizični delavec na domu. Ob upoštevanju teh kriterijev in ob dejstvu, da se tožnik dejansko srečuje vedno z istimi ljudmi, ki so se s tožnikovo skaženostjo sprijaznili že pred davnimi leti, ni podlage, da bi tožnik še danes trpel tako hude duševne bolečine zaradi same skaženosti in naj pritožbeno sodišče zavrne zahtevek v tem delu še za znesek 354,70 EUR. Predlaga tudi ustrezno spremembo stroškovnega izreka glede na obseg pritožbe, izpodbija pa tudi odmero stroškov, ki se nanašajo na izvedenino, ki jo je sodišče tožniku priznalo v celoti. V skladu s sodno prakso v Sloveniji se stroški izvedenine odmerjajo v skladu z uspehom v pravdi, zaradi česar mora pritožbeno sodišče pritožbi ugoditi tudi v tem delu in stroške izvedenca odmeriti glede na uspeh v pravdi.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe in predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Ne drži pritožbena trditev, da tožnik v tožbi ni uveljavljal odškodnine za bodoče telesne bolečine, zato je neutemeljena navedba, da je sodišče prve stopnje, ko je pri odmeri odškodnine upoštevalo tudi bodočo škodo iz naslova telesnih bolečin, odločala preko tožbenega zahtevka. Tožnik je namreč že v tožbi zatrjeval, da ima močne glavobole, torej je obstoj glavobolov kot bodoče škode (to pa so telesne bolečine) zatrjeval, sodišče je obstoj te škode tudi ugotovilo (občasni lažji do zmerni glavoboli ob spremembi vremena in psihofizičnih naporih) in jo pravilno upoštevalo pri določitvi pravične odškodnine in torej ni odločilo preko zahtevka oz. o zahtevku, ki ni predmet spora.

Pritožbeno sodišče se tudi ne more strinjati s pritožbeno navedbo, da je dalo sodišče prve stopnje preveliko težo konzervativnemu zdravljenju in obsegu ter trajanju in intenziteti fizičnih bolečin. Ob neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je tožnik 3 mesece trpel telesne bolečine, od tega 5 dni stalne hude, 7 dni občasne hude, 21 dni stalne zmerne in 60 dni občasne zmerne, nato pa še pol leta stalne zmerne ter 2 meseca trajajoče občasne zmerne telesne bolečine, da so neugodnosti obsegale pettedensko jemanje protibolečinskih sredstev, tridnevno bolnišnično zdravljenje, operacijo na glavi v lokalni anesteziji, večmesečno jemanje protiepileptičnih zdravil, petkratno izpostavljenost ionizirajočemu sevanju pri CT preiskavi glave, dve EEG preiskavi, dvomesečno uporabo bergel, neprijetne klinične preglede pri kirurgu in nevrokirurgu osemkrat, dvajsetkrat pri splošnem zdravniku, odstranitev šivov in 5,5 mesečno trajanje bolniškega staleža in ob pravilno ugotovljenem obstoju bodočih lahkih do zmernih občasnih glavobolov je po presoji pritožbenega sodišča določen znesek 7.093,97 EUR pravična odškodnina, ki ni neskladna z namenom dati zadoščenje oškodovancu. Ni namreč zanemarljivo dejstvo, ki tudi ni izpodbijano, da je bil tožnik v času škodnega dogodka še mlad, ni še dopolnil 33 let starosti in bo moral bodoče telesne bolečine trpeti še zelo dolgo, zato pritožbeno sodišče sprejema vrednotenje te oblike tožnikove škode kot povsem materialnopravno pravilno in skladno z določbama čl. 200 in 203 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki jih je sodišče prve stopnje tudi pravilno navedlo kot pravno podlago.

Pritožba pa utemeljeno zatrjuje delno materialnopravno zmotno presojo sodišča prve stopnje pri določitvi denarne odškodnine za strah. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik ni trpel primarnega strahu, ker je bil po škodnem dogodku v nezavesti. Glede na dejstvo, da je trpel le 2 dni zmeren sekundarni strah in bil nato še 3 mesece zaskrbljen za izid zdravljenja in zaradi vrtoglavic in glavobolov še do konca leta 2000 (to je približno 10 mesecev) je sodišče prve stopnje določilo res nekoliko previsoko denarno zadoščenje, ker je premalo upoštevalo dejstvo, da primernega strahu tožnik ni trpel. Ob pravilnem vrednotenju intenzivnosti in trajanja sekundarnega strahu je pravična odškodnina v znesku 1.300,00 EUR, zato je v tem delu pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo.

Ugotovljeno dejansko stanje o obsegu zmanjšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti v posledici obravnavane poškodbe ni pritožbeno izpodbijano. Po presoji pritožbenega sodišča ugotovljene posledice ne zmanjšujejo tožnikovih življenjskih aktivnosti v tolikšnem obsegu, da bi duševne bolečine, ki jih trpi zaradi tega zmanjšanja in jih bo trpel še okoli 39 let, opravičevale zadoščenje v znesku 16.274,41 EUR, kot ga je določilo sodišče prve stopnje. Materialnopravno pravilna in v skladu s sodno prakso v podobnih primerih je pravična denarna odškodnina v znesku 12.500,00 EUR, višji znesek pa ni utemeljen. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje namreč tožnik vsa dela lahko opravlja, vendar pa jih zaradi posledic poškodbe opravlja težje, za opravljanje del je manj sposoben. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo, da bi tožnik moral zaradi posledic poškodbe katera opravila oz. aktivnosti popolnoma opustiti.

Glede na ugotovljen videz, dimenzije in lokacijo brazgotine ter ob ugotovitvi obstoja subjektivnega elementa oz. tožnikovega doživljanja tega svojega trajno spremenjenega videza, kar vse ni pritožbeno izpodbijano, je po presoji pritožbenega sodišča določena odškodnina 1.669,17 EUR povsem pravična. Pritožbene navedbe, da sodišče pri določitvi višine te odškodnine ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da tožnik dela v C. (je strojnik parnega kotla), in da na domu opravlja delo fizičnega delavca na kmetiji, ne morejo izpodbiti pravilnosti ovrednotenja te oblike škode, kot jo je ovrednotilo sodišče prve stopnje. Tožnik je še mlad in bo duševne bolečine zaradi skaženosti trpel še zelo dolgo. Ob dejstvu, da objektivni element skaženosti predstavlja po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje 15 cm dolgo brazgotino na čelo, ki sega v lasišče in je dobro vidna na razdalji več kot 5 m, da je torej zaradi take brazgotine trajno spremenjen obrazni del, pritožbeno sodišče ni imelo pomislekov o pravilni presoji sodišča prve stopnje. Pritožbene navedbe, da se tožnik dejansko srečuje vedno z istimi ljudmi, ki so se z njegovo skaženostjo že sprijaznili, pa so dejstva, ki jih prvič navaja toženka v pritožbi in jih tudi sodišče prve stopnje ni ugotovilo, zato so kot nedovoljena pritožbena novota neupoštevne in jih pritožbeno sodišče ni obravnavalo (I. odst. 337. čl. ZPP).

Sodišče je glede na obrazloženo določeno odškodnino na prvi stopnji znižalo za 4.143,58 EUR, in sicer za strah jo je znižalo za 369,17 EUR (od 1.669,17 EUR na 1.300,00 EUR) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za 3.774,41 EUR (od 16.274,41 EUR na 12.500,00 EUR). Ob upoštevanju tožnikovega soprispevka k nastanku škodnega dogodka in posledične škode v deležu 15 % , kar pritožbeno ni sporno, je tako na prvi stopnji prisojeno odškodnino 22.700,72 EUR znižalo na 19.178,67 EUR in zavrnilo tožbeni zahtevek še za nadaljnji zahtevani znesek 3.522,04 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Odločitev sodišča prve stopnje o teku zamudnih obresti od prisojene odškodnine ni bila izpodbijana.

Pritožba utemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo tudi stroške za pridobitev izvedenskega mnenja deliti po uspehu jih ne v celoti priznati tožniku. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožbe, saj so tudi stroški za izvedenca pravdni stroški in delijo usodo po uspehu v pravdi in je pravna podlaga v II. odst. 154. čl. ZPP.

Tožnikovi skupni potrebni pravdni stroški znašajo, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, 5.024,98 EUR (3.701,37 EUR odvetniški stroški, 560,83 EUR stroški za sodne takse in 762,78 EUR za izvedence) in toženkini potrebni stroški znašajo po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki ni izpodbijana, 792,48 EUR (179,447 EUR za sodno takso in 613,04 EUR za izvedenca). Ob upoštevanju, da je toženka s pritožbo uspela znižati svojo odškodninsko obveznost za 3.522,04 EUR, ob neizpodbijanem načinu izračuna tožnikovega pravdnega uspeha pred sodiščem prve stopnje, znaša tožnikov povprečen uspeh 76,3 % (po višini 67,6 % in 85 % po temelju), toženkin pa 23,7 %. Glede na uspeh znaša ustrezen del tožnikovih stroškov 3.834,06 EUR, ustrezen del toženkinih stroškov pa 187,82 EUR. Po medsebojnem pobotanju mora toženka povrniti tožniku 3.646,24 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je torej toženkini pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem in stroškovnem delu delno spremenilo, kakor izhaja iz izreka te sodbe (4. tč. 358. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče namreč ni našlo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora sicer paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP). Toženka je s pritožbo delno uspela, pritožbeno sodišče je njen pritožbeni uspeh ocenilo na 55 % ob dejstvu, da je izpodbijala prisojeni znesek 6.384,58 EUR, uspela pa ga je izpodbiti za 3.522,04 EUR. Zato je glede na pritožbeni uspeh upravičena do ustreznega dela pritožbenih stroškov. Priglasila je stroške sodne takse za sodbo in pritožbo v skupnem znesku 127,69 EUR. Po presoji pritožbenega sodišča stroški za plačilo sodne takse za sodbo niso stroški pritožbenega postopka, stroški pritožbenega postopka, ki so bili potrebni, so stroški plačila sodne takse za pritožbo. Toženka je glede na izpodbijano vrednost plačala 89,20 EUR sodne takse za pritožbo, ob njenem 55 % uspehu na pritožbeni stopnji znaša ustrezen del potrebnih pritožbenih stroškov 49,06 EUR, zato ji je tožnik toliko dolžan povrniti brezobrestno, ker toženka v pritožbi ni zahtevala tudi zamudnih obresti.

Tožnik odgovor na pritožbo pa ni doprinesel k odločitvi o utemeljenosti toženkine pritožbe, zato njegovi stroški sestave odgovora na pritožbo in plačane sodne takse niso potrebni stroški pritožbenega postopka in jih mora nositi sam.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah II. odst. 165. čl. ZPP in I. odst. 154. čl. ZPP ter I. odst. 155. čl. ZPP.