Jedro

Že 4. odst .5. člena ZZK (Ul. l. RS, št. 33/95) je varoval tiste, ki so se zanesli na podatke zemljiške knjige in je določal, da kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Pri tem je seveda treba upoštevati, da so načelo zaupanja v zemljiško knjigo skupaj s publicitetnim načelom in načelom zakonitosti vpisa v zemljiško knjigo, res temeljna načela zemljiškoknjižnega prava, njihov namen pa je varstvo pravnega prometa. Vendar pa tudi ta načela niso absolutna. Na načela se lahko sklicuje le pošteni pridobitelj, ki je bil v dobri veri.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodbo sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka O. S. lastnica nepremičnine parc. št. 6113/1 gozd, v izmeri 347.238 m2, vpisane v vl. št. 2794 k.o. S.. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna izstaviti tožeči stranki listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice na navedeni nepremičnini na ime tožeče stranke, v roku 15-ih dni, ker bo v nasprotnem primeru tako listino nadomestila pravnomočna sodba. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati njene pravdne stroške v znesku 280.841,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno, da se sodbo spremeni, tako da se tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov skupaj s pritožbenimi stroški, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, v roku 15-ih dni. Sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, ker ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, in ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. To se kaže v tem, da se sodišče ni opredelilo do ugovora aktivne legitimacije, do navedb tožene stranke o zaupanju v zemljiško knjigo in o tem, da je pravni prednik tožene stranke G.K. d.o.o. postal lastnik navedene nepremičnine na podlagi 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo v delu, ko navaja, da se parc. št. 6113/2 k.o. S. nahaja znotraj ureditvenega območja naselja S., kar je opredeljeno z občinskim prostorskim planom - dolgoročni plan O. S. za obdobje od leta 1986 do 2000 in na podlagi tega naredilo zaključek, da gre za nezazidano stavbno zemljišče, ki bi moralo biti preneseno na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, pri tem pa je prezrlo, da se za kmetijska zemljišča in gozdove po 74. členu Zakona o zadrugah, 5. členu Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij in po tem členu, štejejo tudi nezazidana stavbna zemljišča, za katera ni veljavnega prostorsko izvedbenega načrta oz. ni izvršen odkup oz. prenos na Sklad stavbnih zemljišč, drugače pa se za nezazidana ne štejejo. Po mnenju Ustavnega sodišča RS (odločba Ustavnega sodišča, Ur. l. RS, št. 68-3096/95) ne zadostuje, da takšno območje - zazidljivosti - določa zgolj prostorski plan - dolgoročni plan O. S. za obdobje od leta 1986 - 2000, ampak mora biti navedeno zemljišče v prostorsko ureditvenih pogojih opredeljeno za zazidljivo. Tega dokaza tožeča stranka ni nudila, sodišče pa je v posledici zmotne uporabe materialnega prava, kateri akt opredeljuje namembnost zemljišč, sprejelo napačen sklep. Navedeno zemljišče bi moralo biti v prostorsko ureditvenih pogojih opredeljeno kot zazidljivo, da bi za to zemljišče veljale prej navedene zakonske določbe. Sodišče pa je tudi prezrlo določila Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, po katerem je prednik tožene stranke G. K. d.o.o. kot imetnik pravice uporabe dosegel vpis v zemljiški knjigi in je o tej pravici že odločalo naslovno pritožbeno sodišče, ki je po zavrnitvi predlaganega vpisa v zemljiški knjigi pritožbi G. K. d.o.o. ugodilo in sklep Okrajnega sodišča v S. o zavrnitvi vpisa spremenilo, tako da je vpis dovolilo. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo dobre vere pridobitelja, v tem primeru tožene stranke, ob nakupu družbe z aktivo in pasivo (v bilanci je bilo navedeno tudi predmetno premoženje) in načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Potrebno je upoštevati, da kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic (10. člen Stvarnopravnega zakonika in 8. člen Zakona o zemljiški knjigi). Tožena stranka, ki se je zanesla na točnost in popolnost podatkov zemljiške knjige in je v tem prepričanju izvršila pravno dejanje, je v tem svojem zaupanju zaščitena, saj naj bi bili podatki v zemljiški knjigi veren prikaz dejanskega stanja. Tožnik pa ni z ničemer izkazal, sodišče pa se s tem vprašanjem ni ukvarjalo, in sicer, da se na to načelo lahko sklicuje le tisti, ki je bil v trenutku pridobitve lastninske pravice v dobri veri, torej z dobrovernostjo toženca. To načelo pa je tudi izjema od splošnega načela, da nihče ne more na drugega prenesti več pravic kot jih ima sam.

Tožeča stranka je po pooblaščencu odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da tožena stranka nima prav, ko utemeljuje svojo lastninsko pravico na podlagi 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Ta zakon je urejal lastninjenje t.i. družbene lastnine, to je zemljišč in stavb v družbeni lastnini, ki niso bile predmet lastninjenja po drugih zakonih (1. odst. 1. člena). Sporno zemljišče je bilo leta 1979 z odločbo S. o. S. preneseno za Zavod za pogozdovanje in melioracijo Krasa, ki je postal imetnik pravice uporabe tega zemljišča (historični zemljiškoknjižni izpisek z dne 30.4.2002). V procesu lastninjenja je bil na podlagi 5. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij v zvezi z 86. členom Zakona o gozdovih zemljiškoknjižni lastnik dolžan, če se je sploh hotel lastniniti, izločiti iz sredstev podjetja kmetijska zemljišča in gozdove, ki so z dnem uveljavitve tega zakona (5.12.1992) postala last Republike Slovenije. To pomeni, da pravni prednik tožene stranke G. K. d.o.o. S. ni smel evidentirati sporne parcele v svojih računovodskih listinah in se torej ta ni mogla šteti kot njegovo premoženje, oz. G. K. ne bi dobilo soglasja za lastninjenje, če ne bi izločilo sedaj sporne parcele iz sredstev podjetja in jo s tem v bistvu preneslo na takratni Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. Upoštevaje določbo 21. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor in z uveljavitvijo Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov ter glede na dejstvo, da je bilo sporno zemljišče opredeljeno v prostorskih aktih tožeče stranke in predvideno za gradnjo (potrdilo v spisu) ter ob upoštevanju 5. odst. 57. člena Zakona o javnih skladih, je nedvomno izkazana aktivna legitimacija tožeče stranke. Tožena stranka zato s pogodbo o pripojitvi družbe G. K. d.o.o. ni pripojila premoženja, to je sporne parcele, ker se le-ta ni mogla, niti ni smela voditi kot njeno premoženje in kar izhaja tudi iz pogodbe med toženo stranko in G. K., ki nikoli ni bila razveljavljena. Zato je sklicevanje tožene stranke na načelo zaupanja v zemljiško knjigo neutemeljeno. Neutemeljeno pa je zato, ker tožena stranka ni mogla s pripojitvijo pridobiti več kot je pripojena družba dejansko imela (sporne parcele ni imela, ker je morala biti izločena zaradi lastninjenja). Pripojitve pa tudi ni mogoče šteti za pravni promet, katerega varuje 8. člen Zakona o zemljiški knjigi.

Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora aktivne legitimacije. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, da je bil ob lastninskem preoblikovanju Zavod za pogozdovanje in melioracijo Krasa, dolžan prenesti sporno parcelo 6113/1 k.o. S. na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Zaradi izvedbe tega prenosa je bila 7.7.1998 tudi sklenjena pogodba med Zavodom za pogozdovanje in melioracijo Krasa, in Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS o prenosu sporne parcele na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. 25.3.2001 pa je stopil v veljavo Zakon o javnih skladih (ZJS, Ur. l. RS, št. 22/2000). Po 2.odst. 57.čl. cit. ZJS so nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila s prostorskimi sestavinami občinskega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do leta 1990 in prostorskimi sestavinami občinskega dolgoročnega družbenega plana za obdobje od leta 1986 do 2000 namenjena za graditev objektov in so bila do 10.3.1993 družbena lastnina in zemljišča, ki jih je občina s sprejemom novega prostorskega izvedbenega akta, usklajenega z obveznimi republiškimi izhodišči, namenila za graditev objektov, postala last občine, na območju katere ležijo. Iz potrdila O. S. z dne 20.6.2002 (ki je nedvomno javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje), pa izhaja, da je parc. št. 6113/1 nezazidano stavbno zemljišče in se nahaja znotraj ureditvenega območja naselja S., kar je opredeljeno z občinskim prostorskim planom - dolgoročnim planom O. S. za obdobje od leta 1986 do 2000. Prav ima sodišče prve stopnje, da je 5. odst. 57. člena ZJS določal dva pogoja za pridobitev lastninske pravice ( torej na podlagi samega zakona), in na podlagi izvedenih dokazov je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je sporna parcela nezazidano stavbno zemljišče ( v smislu prej povzete zakonske opredelitve), ki je bila družbena lastnina do leta 1993 ( vpis lastninske pravice na družbo G. K. d.o.o. na podlagi 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL - Ur. l. RS, št. 44/97 s spremembami) je bil izvršen 20.5.1997).

Neutemeljen je tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava, ko se pritožba sklicuje na ustavno odločbo U-I-78/93 z dne 18.10.1995 (Ur. l. RS, št. 68/95). Ustavno sodišče RS je z navedeno odločbo ugotovilo le, da "3. odst. 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč (ZSKZ, Ur. l. RS, št. 10/93 s spremembami) ni v skladu z Ustavo RS, kolikor od prostorskih izvedbenih aktov upošteva samo prostorske izvedbene načrte (2. točka izreka), ne pa tudi prostorskih ureditvenih pogojev, s katerimi se urejajo nezazidana stavbna zemljišča znotraj ureditvenih območij naselij in znotraj posameznih funkcionalno zaokroženih območij v naseljih". Ker "so po Zakonu o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN - Ur. l. SRS, št. 18/84 s spremembami) prostorski izvedbeni akti, prostorski ureditveni pogoji in prostorski izvedbeni načrti" (55. točka obrazložitve), je namreč Ustavno sodišče ugotovilo, da "je ureditev, po kateri se za kmetijska zemljišča in gozdove po 74. členu Zakona o zadrugah, po 5. členu ZLPP in po 14. členu ZSKZ štejejo vsa nezazidana stavbna zemljišča, za katerega ni veljavnega prostorskega izvedbenega načrta, oz. ni izvršen odkup oz. prenos na sklad stavbnih zemljišč, neustavna" (54. točka obrazložitve). Sicer pa Ustavno sodišče ni razveljavilo 3. odst. 14. člena ZSKZ, temveč je naložilo zakonodajalcu, da ugotovljeno pomanjkljivost odpravi, kar je ta storil s spremembo prvega stavka 3. odst. 14. člena ZSKZ (glej 1. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah ZSKZ - A, Ur. l. RS, št. 1/96).

Pritožba opozarja na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, na katero se je tožena stranka sklicevala že v odgovoru na tožbo, čeprav se pri tem sklicuje na 10. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in 8. člen Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1), ki pa ju v obravnavani zadevi še ni mogoče uporabiti (glede na določbo 268. člena SPZ, ki določa, da se vsi postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, zaključijo po določilih prejšnjih predpisov, razen če ta zakon drugače določa, ZZK-1 pa je stopil v veljavo šele 16.9.2003 - 250. člen ZZK-1). Vendar pa je že 4. odst. 5. člena ZZK (Ur. l. RS, št. 33/95) varoval tiste, ki so se zanesli na podatke zemljiške knjige in je določal, da kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. Tožena stranka je trdila, da je bila sklenjena pogodba o pripojitvi družbe G. K. d.o.o., ob pripojitvi pa je zaupala v podatke zemljiške knjige, iz katerih je izhajalo, da je bila sporna parcela v lasti pripojene družbe. Vprašanje o dobrovernosti oz. poštenosti ravnanja v pravnem prometu je sicer materialnopravni zaključek, vendar so podlaga za tak zaključek dejanske ugotovitve. Teh pa v izpodbijani sodbi ni, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in odgovoriti na pritožbene navedbe. To pa je narekovalo pritožbenemu sodišču, da je prvostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (354. člen ZPP). Pri tem je seveda treba upoštevati, da so načelo zaupanja v zemljiško knjigo skupaj s publicitetnim načelom in načelom zakonitosti vpisa v zemljiško knjigo, res temeljna načela zemljiškoknjižnega prava, njihov namen pa je varstvo pravnega prometa. Vendar pa tudi ta načela niso absolutna. Na ta načela se lahko sklicuje le pošteni pridobitelj, ki je bil v dobri veri. Tudi pri presoji stvarnopravnih oz. zemljiškoknjižnih razmerij pa je potrebno upoštevati tudi obligacijskopravna načela ravnanja v pravnem prometu, s tem v zvezi zlasti načelo vestnosti in poštenja (12. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se v danem primeru še uporablja glede na 1060.čl. Obligacijskega zakonika) in načelo ravnanja s potrebno skrbnostjo pri izpolnjevanju obveznosti in uveljavljanju pravic (18. člen ZOR), pri čemer je odločilno ne le, ali je tisti, ki se sklicuje na zaupanje v zemljiško knjigo, vedel, marveč tudi, ali bi moral vedeti, da zemljiškoknjižno stanje ne odraža resničnih pravnih razmerij, pri čemer ne gre prezreti, da gre v obravnavanem primeru za konkurenco s pridobitvijo lastninske pravice na podlagi zakona. Ob vsem povedanem je pritožbeno sodišče odločilo kot sledi iz izreka, razveljavilo je tudi odločitev o pravdnih stroških (3. odst. izreka), saj je odločitev o pravdnih stroških odvisna od uspeha pravdnih strank v postopku, ki pa je še neznan, odločitev o pritožbenih stroških pa je pridržalo za končno odločbo (165. člen ZPP).