Jedro

Oškodovanec zavarovalnice ni spravil v zmoto glede že izplačane odškodnine, zato ni neupravičeno obogaten.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam trpi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za plačilo 337.583,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2005 dalje.

Proti takšni sodbi se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in izpodbija dokazno oceno. Vztraja pri trditvi, da je toženec dobil škodo dvakrat plačano. Toženec je podpisal izjavo, da sta s poravnavo prosta U. d.d. in zavarovalnica. Seznanjen je bil, da lahko odškodnino dobi le enkrat in da lahko pri zavarovalnici uveljavlja le dnevno odškodnino. Toženec je s podpisom druge poravnave spravil zavarovalnico v zmoto. Tožnica kot velik gospodarski subjekt res ne more govoriti z vsakim oškodovancem, je pa oškodovanec podpisal formular v poravnavi, da še ni prejel nobene odškodnine. To pa je lažna izjava. Res v prvi poravnavi ni zapisano, na katero škodo se nanaša. Je pa zapis, da gre za poravnavo vse škode. Očitno toženec pooblaščencu, ki je podpisal poravnavo z zavarovalnico, ni razkril, da je odškodnino že dobil. Predlaga ugoditev pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Pritožnica ne izpodbija ugotovitve, da je tožencu s poravnavo priznala odškodnino v višini 450.000,00 SIT, nato pa je odštela franšizo v znesku 239.741,00 SIT in je ostalo za izplačilo odškodnine 210.059,00 SIT. Pritožnica tudi ne izpodbija ugotovitve, da je toženec s poravnavo pri U. prejel le 124.995,00 SIT. Glede na takšno neizpodbijano dejansko stanje je očitno, da toženec sploh ni dobil celotne odškodnine 450.000,00 SIT, ampak je dobil pri U. manj kot znaša franšiza. Že to dejstvo kaže, da toženec ni ravnal z goljufivim namenom, saj ni dobil celotno priznane odškodnine v znesku 450.000,00 SIT.

Pravilna je tudi ocena, da je bilo tožencu ob sklepanju prve poravnave z U. rečeno, da lahko nadaljnjo odškodnino uveljavlja pri zavarovalnici, saj je zaenkrat prejel le odškodnino za telesne bolečine in neugodnosti. Drugačna izjava na formularju je irelevantna in se je nanjo celo nemoralno sklicevati, saj poravnava ne vsebuje niti bistvenega podatka, na katere vrste škode se nanaša. Sodišče je zato utemeljeno verjelo izpovedbi toženca.

Sodišče je pravilno zaključilo, da je izključena zmota zavarovalnice pri sklepanju poravnave, saj je v poslovnih krogih neverjetno, da zavarovalniški strokovnjak ne bi vedel, kakšno poravnavo je sklenil njegov zavarovanec. Poleg tega pa tudi zavarovanec U. ni sklenil poravnavo v škodo zavarovalnice, saj se je zavezal plačati celo manj, kot je znašala franšiza. Toženec pa ni spravil zavarovalnico v zmoto tudi zato, ker pri U. ni dobil celotne odškodnine, ampak je uveljavljal le še razliko, ki pa jo je zavarovalnica priznala.

Poleg tega pa je pravilna ugotovitev sodišča, da zavarovalnica poravnave ni izpodbijala s tožbo in da pravni temelj za izplačilo odškodnine še vedno velja in obstoji.

Izjava v drugi poravnavi z zavarovalnico, da toženec še ni prejel nobene odškodnine, se nanaša na toženčevo stališče, da je pri zavarovalnici uveljavljal le še razliko odškodnine, ki jo pri U. ni dobil. Toženec namreč ves čas vztraja, da je pri U. dobil le del odškodnine, nasprotnih dokazov pa ni bilo, zato je sodišče utemeljeno sledilo tožencu.

Glede na zavrnitev pritožbe pritožnik sam trpi pritožbene stroške.