Jedro

Ob uveljavitvi ZDen nobene nepremičnine, ki je bila zavarovana kot kulturni spomenik ali naravna znamenitost po določbi 51. člena ZNKD ni bilo mogoče vrniti v naravi. Šele z uveljavitvijo ZON-UPB2 je zakonodajalec dejansko omogočil vračanje s tem, ko je odločil, za katere kulturne spomenike in naravne znamenitosti ovire ne veljajo.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. ... z dne 29. 6. 2007, in delna odločba Upravne enote A., št. ... z dne 5. 2. 2007, se odpravita ter se zadeva vrne Upravni enoti A. v ponovni postopek.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z delno odločbo, št. ... z dne 5. 2. 2007, v 1. točki izreka odločil, da se nekdanji Agrarni skupnosti B. - C. prizna pravica do vrnitve zemljišča s parc. št. 1484/1 neplodno v izmeri 24855642 m2, gozd v izmeri 897000 m2, k.o. B., in se to zemljišče vrne v last in posest Agrarni skupnosti B. - C. s tam navedenimi člani, v 2. točki izreka, da neuveljavljeni deleži tam navedenih nekdanjih članov postanejo oziroma ostanejo last Občine D., v 3. točki izreka, da se zavezancema Občini D. kot zemljiškoknjižnemu lastniku in tožniku kot dejanskemu lastniku nalaga, da z dnem pravnomočnosti te delne odločbe izročita zemljišče s parc. št. 1484/1, k.o. B., v upravljanje Agrarni skupnosti B. - C., ter v 4. točki izreka, da stroškov postopka ni. Drugostopni organ je z odločbo, št. ... z dne 29. 6. 2007, pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnil. Upravna organa sta ugotovila, da je bilo zemljišče s parc. št. 1484/1 v času podržavljenja vpisano v vl. št. 179, k.o. B., kot last Agrarne skupnosti B. - C. in njenih članov. Zemljišče je bilo podržavljeno z odločbo Občinskega ljudskega odbora A., št. ... z dne 3. 11. 1948, ki je bila izdana na podlagi Zakona o agrarnih skupnostih. Lastništvo Agrarne skupnosti na navedenem zemljišču je razvidno iz Registra deželnih pravic št. ... z dne 17. 3. 1922. Parc. št. 1484/1 je bila v času podržavljenja po vrsti rabe neplodno v izmeri 25752642 m2, danes pa je vpisana v istem vložku kot last Občine D. z enako izmero ter s kulturo, kot zgoraj navedeno. Organ je ugotovil, da zemljišče ni pozidano ter da ima danes lastnika, ki je zavezanec v teh postopkih. Parc. št. 1484/1 v naravi predstavlja E. in E. severno steno, ki je del H. (v nadaljnjem besedilu: TNP). Z Odlokom o razglasitvi naravnih spomenikov na območju TNP v občini A. sta bila E. in njegova severna stena razglašena za naravni spomenik. Po Zakonu o ohranjanju narave (v nadaljnjem besedilu: ZON-UPB2) je celotno območje TNP vključeno v seznam naravnih znamenitosti, redkosti oziroma prirodnih znamenitosti, ki preidejo v last države, v določbi 85. člena pa ta zakon določa, da te nepremičnine niso v pravnem prometu, razen v primerih, določenih z zakonom. Glede na to je organ presojal, ali obstajajo ovire za vrnitev v naravi po določbi 18 in 19. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljnjem besedilu: ZDen). Zemljišča, ki ležijo v TNP, niso javno dobro, ker jih do vložitve zahtevka zakonodajalec ni opredelil kot javno dobro. Kot nepremičnine, ki niso v pravnem prometu, jih je opredelil šele ZON, ki je začel veljati po vložitvi zahtevka, zato to na priznan varovan položaj upravičencev ne more vplivati. Tako je razlogovalo tudi Ustavno sodišče v večih odločbah, saj je pravica iz denacionalizacije pričakovana pravica, za katero je temeljno, da se morajo vsi vzdrževati posegov vanjo. Vprašanje izzvema nepremičnin iz pravnega prometa in status javnega dobra pa se presojata glede na pravno ureditev, ki velja v času odločanja (tako Vrhovno sodišče RS v sodbi, opr. št. I Up 101/2003 z dne 26. 1. 2006), zato se tožnik ne more sklicevati na ne več veljavni Zakon o naravni in kulturni dediščini. V zvezi z navedbami tožnika v pritožbi, da se na parceli nahajajo objekti - F., pa je bilo tudi ugotovljeno, da se na tej parceli ne nahaja. Ker drugih ovir ni, se parcela lahko vrne.

Tožnik je v tožbi navedel, da obravnavana nepremičnina v naravi predstavlja E. in E. severno steno, ki je del TNP. Z Odlokom o razglasitvi naravnih spomenikov na območju H. v občini A., izdanim na podlagi določbe 18. člena Zakona o naravni in kulturni dediščini (v nadaljnjem besedilu: ZNKD) in določbi 6. člena ZTNP sta bila E. in njegova severna stena razglašena za naravni spomenik, kar pomeni, da je imela nepremičnina status naravnega spomenika ob uveljavitvi ZDen in tudi v času vračanja. Ob uveljavitvi ZDen je veljal ZNKD, ki sta ga razveljavila Zakon o varstvu kulturne dediščine (v nadaljnjem besedilu: ZVKD) v določbi 79. člena in ZON-UPB2 v določbi 163. člena. Navedeni določbi izrecno določata, da ostanejo v veljavi med drugim akti o razglasitvi, ki so bili izdani na podlagi ZNKD, na podlagi katerega je bil izdan zgoraj navedeni odlok. Meni, da ni možno vrniti obravnavane nepremičnine v naravi, ker ovire določata ZVKD v določbi 62. člena in ZON-UPB2 v določbi 85. člena. Po mnenju tožnika sta E. in E. severna stena po določbi 163. člena ZON-UPB2 obdržala režim naravne vrednote v lasti države. Podobno je tudi odločilo Vrhovno sodišče RS s sodbo, opr. št. I Up 101/2003, in, opr. VI Ips 5/2006 (G. otok). Določbi 62. člena ZVKD in 85. člena ZON-UPB2 je presojalo tudi Ustavno sodišče v odločbi, št. Up-395/06 in U-I-64/07, ter ugotovilo, da ti določbi nista v neskladju z Ustavo, med drugim pa je tudi poudarilo, da bi se pravni položaj denacionalizacijskih upravičencev lahko poslabšal le v tistih primerih, v katerih bi bila nepremičnina, ki je predmet vračanja, razglašena za kulturni spomenik ali naravno znamenitost šele po uveljavitvi ZDen. Tožnik zato predlaga odpravo odločb in zavrnitev zahtevka.

Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlagala, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Stranka z interesom Agrarna skupnost B. - C. je v odgovoru na tožbo navedla, da je tožba vložena prepozno, saj je tožnik prejel odločbo 4. 7. 2007, tožbo pa je sodišče prejelo na ponedeljek 3. 9. 2007. Ker je 30-dnevni rok za vložitev tožbe materialni rok, na katerega sodne počitnice ne vplivajo, bi moralo sodišče tožbo zavreči. Navedla je še, da se res na parc. št. 1484/1 nahaja E. in E. severna stena, vendar pa ne obstaja ovira za vrnitev v naravi celotne parc. št. 1484/1. Res je tudi, da sta bila E. in E. severna stena razglašena za naravni spomenik, vendar pa vsi zakoni, na katere se sklicuje tožnik, ne govorijo o naravnih spomenikih. Omenjena razglasitev pa tudi vse do danes ni bila vknjižena v zemljiško knjigo. V državno lastnino je prešel le F. po Zakonu o lastninjenju kulturnih spomenikov v družbeni lastnini. Ker gre za naravni spomenik, o vrnitvi v naravi ne more biti spora. Predlagala je zavrženje oziroma podrejeno zavrnitev tožbe. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 4. 2. 2008 navedel, da je rok za vložitev tožbe procesni in ne materialni rok ter je bila tožba vložena pravočasno. Meni, da je treba šteti, da v odloku razglašeni naravni spomeniki, ki so izjemna naravna dediščina, predstavljajo naravne znamenitosti.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožba tožnika pravočasno vložena. Tožnik je odločbo drugostopnega organa prejel 4. 7. 2007, kar je razvidno iz povratnice v spisu, tožbo pa je vložil 31. 8. 2007. Rok 30 dni, ki je določen v določbi 1. odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) za vložitev tožbe v upravnem sporu, je zakonski procesni rok. Na podlagi določbe 83. člena Zakona o sodiščih, razen v zadevah iz določbe 2. odstavka (t. j. v nujnih zadevah), v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo, prav tako se ne vročajo sodna pisanja. Rok je tako tekel do vključno 14. 7. 2007, nato v času sodnih počitnic (od 15. 7. 2007 do vključno 15. 8. 2007) ni tekel, ponovno pa je začel teči 16 8. 2007 in se iztekel 4. 9. 2007 (tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu, opr. št. III Ips 145/2006 z dne 6. 12. 2006). Obravnavana tožba je bila tako vložena pravočasno.

Tožba je utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali so za vračilo v naravi podržavljenega zemljišča s parc. št. 1484/1, k.o. B., podane ovire po določbah ZDen.

Po določbi 3. odstavka 18. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US, 54-I/02 - odl. US in 18/05 - odl. US) se nepremičnine, ki so po predpisih o varstvu naravne in kulturne dediščine razglašene za kulturne spomenike ali naravne znamenitosti, vračajo pod pogoji iz tega zakona. Med ovire, za katere določa ZDen, da onemogočajo vračilo v naravi, spada tudi, če je nepremičnina izzveta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice (določba 3. točke 1. odstavka 19. člena).

Iz podatkov izpodbijane odločbe in upravnih spisov izhaja, da je prvostopni organ odločil - s takšno odločitvijo pa se je strinjal tudi drugostopni organ -, da se stranki z interesom nekdanji Agrarni skupnosti B. - C. z v izreku navedenimi člani vrne v last in posest zemljišče s parc. št. 1484/1, neplodno v izmeri 24855642 m2, gozd v izmeri 897000 m2, k.o. B. Ugotovil je, da je zemljišče sedaj v zemljiškoknjižni lasti zavezanca Občine D. in v zakoniti oziroma dejanski lasti tožnika, da ni pozidano, da navedeno zemljišče predstavlja E. in E. severno steno, ki je del TNP, da sta bila E. in E. severna stena z Odlokom o razglasitvi naravnih spomenikov na območju TNP v občini A. (Uradni vestnik Gorenjske 6/89) razglašena za naravni spomenik, ter, da je bilo po ZON-UPB2 (Uradni list RS, št. 56/99, 31/00 - popr., 119/02, 22/03, 41/04 in 96/04) celotno območje TNP vključeno v seznam naravnih znamenitosti, redkosti oziroma prirodnih znamenitosti, ki preidejo v last države. Ker navedeno zemljišče do vložitve zahtevka ni bilo opredeljeno kot javno dobro s strani zakonodajalca, ZON-UPB2 pa jih je kot nepremičnine, ki niso v pravnem prometu, opredelil šele po vložitvi zahtevka, tako zaradi pričakovane pravice denacionalizacijskih upravičencev ovire za vrnitev v naravi niso podane. Takšen pravni zaključek upravnih organov pa je po presoji sodišča napačen. Ob uveljavitvi ZDen (t.j. 7. 12. 1991) je varstvo tako kulturnih kot naravnih znamenitosti - med slednje je nedvomno sodila tudi obravnavana nepremičnina -, urejal ZNKD (Uradni list SRS, št. 1/81, 42/86 in Uradni list RS, št. 8/90, 26/92), ki je zavaroval vso naravno in kulturno dediščino ter med drugim določil, da je namenjena vsem, kar pomeni, da je vsakdo imel pod enakimi pogoji pravico spoznavati in uživati vrednote naravne in kulturne dediščine (določbi 3. in 4. člena). Lastninska pravica občanov in civilnopravnih oseb na tako opredeljenih stvareh sicer ni bila izključena, jim je pa zakon nalagal določeno ravnanje z njimi, dopustil pa je tudi razlastitev iz tam določenih razlogov. V določbi 51. člena pa je ta zakon tudi določal, da spomenika ali znamenitosti, ki je v družbeni lastnini, ni mogoče odtujiti iz družbene lastnine, po noveli iz leta 1992 pa, da je ni mogoče odtujiti iz javne ali družbene lastnine, razen izjemoma, če gre za stanovanja. Navedeno pomeni, da ob uveljavitvi ZDen nobene nepremičnine, ki je bila zavarovana kot kulturni spomenik ali naravna znamenitost, ni bilo mogoče vrniti v naravi. Vračanje teh nepremičnin je zakonodajalec dejansko omogočil šele, ko je določil, za katere kulturne spomenike in naravne znamenitosti ovire ne veljajo. Tako je z uveljavitvijo ZON-UPB2 - ki med drugim ureja sistem varstva naravnih vrednot, katere lahko tvorijo naravni spomenik -, šele omogočil vračanje zavarovanih naravnih znamenitosti, razen tistih, za katere obstajajo ovire po drugih določbah ZDen. Glede na določbo 163. člena ZON-UPB2 ostane Odlok o razglasitvi naravnih spomenikov na območju TNP v občini A. v veljavi do uveljavitve aktov o zavarovanju naravnih vrednot po tem zakonu. Po prilogi k temu zakonu pa je na Seznamu naravnih znamenitosti, redkosti oziroma prirodnih znamenitosti, ki so v celoti, ali katerih deli so v družbeni lastnini v sredstvih podjetij ali drugih pravnih oseb in preidejo v last države, pod točko 1 naveden H. - zakon o H. (Uradni list SRS, št. 17/81 in 42/86). V državno last torej ni prešel samo F., kot to zmotno meni stranka z interesom, temveč celotni TNP, torej tudi E. in E. severna stena. Iz citiranih določb ZON-UPB2 torej sledi, da obravnavana nepremičnina predstavlja naravni spomenik po določbi 64. člena v zvezi z določbo 4. člena ZON-UPB2, ki je v lasti države. Po določbi 1. odstavka 85. člena ZON-UPB2 pa nepremičnine na zavarovanih območjih in zemljišča, na katerih so naravne vrednote, ki so v lasti države, niso v pravnem prometu, razen v primerih, določenih s tem zakonom. Za obravnavano nepremičnino torej velja, da ni v pravnem prometu. Ker pa nepremičnine ni mogoče vrniti, če je izzveta iz pravnega prometa po določbi 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, vračilo v naravi nepremičnine s parc. št. 1484/1, k.o. B., tako ni možno. Takšno stališče je v zadevi s podobno dejansko in pravno podlago zavzelo tudi Ustavno sodišče v odločbi, št. Up-395/06, U-I-64/07 z dne 21. 6. 2007. Sodišče tako ugotavlja, da je upravni organ napačno uporabil materialno pravo (določba 1. točke 1. odstavka 27. člena ZUS-1), zaradi česar je tožbi ugodilo, odpravilo akt prvostopnega organa in drugostopnega organa na podlagi 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo v smislu določb 3. in 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek, v katerem naj prvostopni organ sledeč pravnemu mnenju sodišča in glede na določbe ZPVAS (Uradni list RS, št. 5/94 s spremembami) o zadevi ponovno odloči.