Jedro

Ker sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo razlogov o utemeljenosti pisnega opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnosti odpovedi, je zaključek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zakonita, najmanj preuranjen.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 7. 9. 2007 (1. točka izreka) in ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 7. 10. 2007, ampak na podlagi 1. odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih dne 22. 4. 2008 (2. točka izreka). Toženi stranki je zato naložilo, naj ji za čas od 7. 10. 2008 do 22. 4. 2008 prizna in izplača vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (3. točka izreka), ji izplača odškodnino v višini 18 mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov (4. točka izreka), ter ji povrne stroške postopka v višini 821,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila (5. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da v presojani zadevi ni sporno, da tožnica ni poročala o močni burji, ki je 30. 7. 2008 pihala na slovenski obali, s čimer je storila kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Za novico je namreč izvedela istega dne okoli sedme ure zvečer, tako da je imela možnost poslati sporočilo uredništvu centralne redakcije tožene stranke. Ker tega ni storila, ampak se je zavestno odločila, da bo svojo obveznost obveščanja opustila, je samovoljo odločala o uredniški politiki (za kar ni bila pristojna). Poleg tega je v daljšem obdobju storila druge kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katerih ji je tožena stranka podala dve predhodni pisni opozorili, saj ni poročala o štirih odmevnih dogodkih s področja črne kronike (dveh delovnih nesrečah s smrtnim izidom, nesreči na piranskem obzidju, nenavadnem izginotju R.H. ter o finančnih težavah U.). Iz tega je mogoče sklepati, da je kljub opozorilom podobne kršitve ponavljala oziroma da je delovne obveznosti malomarno izpolnjevala. Ker sodišče prve stopnje vseh navedenih kršitev ni presojalo in upoštevalo pri odločanju o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično je zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka, saj v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, in poseglo v pravico tožene stranke do sodnega varstva. Hkrati je s svojo odločitvijo razvrednotilo pomen instituta redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, saj so bile izpolnjene vse zakonske zahteve za njeno zakonitost. Tudi pravnega standarda „razumnih, objektiviziranih meril pri presoji teže očitanih kršitev“, na katerega se je v povezavi z odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 16/2007 z dne 18. 6. 2007 sklicevalo, ni pojasnilo. Pri presoji, ali so ugotovljene kršitve obveznosti iz delovnega razmerja resne in utemeljene, pa je uporabilo nepravilne kriterije (mnenje sindikata, izostanek škode). Tožena stranka na mnenje sindikata ni bila vezana (obveščanje sindikata oziroma pridobitev njegovega mnenja predstavlja le formalni pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov), prav tako ni bila dolžna izkazati, da je zaradi opustitve tožnice utrpela neposredno škodo. Sicer pa je tudi sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so informacije s področja črne in lokalne kronike med bralstvom najbolj zaželene, zaradi česar je kakovostno pokrivanje tega področja še toliko bolj pomembno (kar pomeni, da je tožnica opustila pomemben del izpolnjevanja obveznosti iz delovnega razmerja). Zaradi njenega ravnanja (izostanka poročanja o odmevnem dogodku) je bil poslovni načrt in ugled tožene stranke okrnjen. Z vsemi temi okoliščinami oziroma z odpovednim razlogom pa se je seznanila šele, ko ji je tožnica dne 9. 8. 2007 podala pojasnilo na pisno obdolžitev, kar pomeni, da je redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov podala pravočasno.

Iz previdnosti je pritožnica ugovarjala tudi višini odškodnine, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo v maksimalni višini 18 mesečnih plač tožnice, pri čemer je upoštevalo njeno domnevno slabše zdravstveno stanje, za kar ni imelo podlage v zbranem procesnem gradivu, ne pa preostalih relevantnih kriterijev (kot na primer v zadevah opr. št. Pdp 675/2004 in Pdp 393/2005), to je izobrazbe, časa trajanja delovnega razmerja ter socialnega statusa delavca. Poleg tega je prezrlo enotno sodno prakso, iz katere izhaja, da je delavec pri določanju odškodnine v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi upravičen do podobnega zneska, kot če bi prejel odpravnino zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, niti ni upoštevalo mnenja teorije (na primer dr. J. Novaka, podanega na podlagi analize tujih ureditev), po katerem se priporoča odmera odškodnine na podlagi meril, ki se uporabljajo za odmero odpravnine (torej delovne dobe, višine plače). V konkretnem primeru bi bila namreč primerna le takšna odškodnina, ki ne bi bistveno presegla zneska, do katerega bi bila tožnica upravičena, če bi ji tožena stranka pogodbo o zaposlitvi redno odpovedala iz poslovnega razloga, saj ima tožnica, ki je magistra ekonomije, dolgoletne delovne izkušnje, kar ji daje dobre možnosti za ponovno zaposlitev, ter živi v urejenih socialnih razmerah.

S sodbo opr. št. Pdp 972/2008 z dne 10. 2. 2009 je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in 5. točko izreka izpodbijane sodbe delno spremenilo tako, da je dolžna tožena stranka tožnici povrniti stroške postopka v višini 821,91 EUR v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo. V preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Vrhovno sodišče RS je s sodbo (pravilno: sklepom) opr. št. VIII Ips 198/2009 z dne 21. 12. 2010 reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi je navedlo, da pogoj za zakonitost redne odpovedi iz krivdnega razloga ni zgolj obstoj pisnega opozorila iz prvega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, s spremembami; ZDR), temveč tudi njegova utemeljenost. To pomeni, da sodišče pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga upošteva tudi okoliščino, da gre za ponavljanje kršitev. Ne sicer tako, da bi šlo za ponavljanje oziroma storitev več kršitev po pisnem opozorilu, temveč tako, da se upošteva, da je tožnica kljub opozorilu storila istovrstne kršitve, kar daje kršitvi, ki je bila razlog za odpoved, drugačno težo in vpliva tudi na presojo utemeljenosti odpovednega razloga. Tudi če kršitev, zaradi katere je bila podana redna odpoved, sama zase ne bi bila dovolj resna in utemeljena, je treba upoštevati, da prejšnja opozorila niso dosegla svojega namena in da je tožnica s kršitvami nadaljevala. Vrhovno sodišče RS je v nadaljevanju pojasnilo, da se glede na sodno prakso prekluzivni rok za podajo odpovedi po petem (sedaj šestem) odstavku 88. člena in drugem odstavku 110. člena ZDR upošteva po uradni dolžnosti, ne glede na to, ali so ga stranke ugovarjale ali ne. Kdaj je rok za podajo odpovedi pričel teči, je dejansko vprašanje, ki je odvisno od konkretnih okoliščin vsakokratnega primera in ga je zato potrebno ugotavljati v vsakem primeru posebej. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da pritožbene navedbe o pravočasnosti odpovedi niso pomembne. Sodišče druge stopnje bi moralo, po stališču Vrhovnega sodišča RS, ugotoviti, ali je bilo materialno pravo glede pravočasnosti odpovedi pravilno uporabljeno. Zmotno je tudi stališče sodišča druge stopnje, da za obravnavano zadevo ne velja spremenjena določba 118. člena ZDR, ker naj bi se novela ZDR-A uporabljala le za pravna razmerja, nastala po 28. 11. 2007. Tožnica je predlog za sodno razvezo in plačilo odškodnine na podlagi 118. člena ZDR postavila na zadnji obravnavi, to je potem, ko je tudi novela ZDR-A že veljala, zato je pri določanju višine treba upoštevati določbe ZDR-A. Sodišče druge stopnje je sprejelo dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča o tem, katere okoliščine je upoštevalo pri odločitvi o višini odškodnine, teh okoliščin pa tožnica ni niti navajala kot tistih, zaradi katerih bi ji šla odškodnina v višini 18 plač. Tudi zdravstvenega stanja tožnica na obravnavi ni izrecno navajala kot kriterija za odločitev v višini odškodnine, temveč le kot okoliščino, zaradi katere je predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Za kakšno zdravstveno stanje gre, tožnica ni navedla, niti ni predložila dokazov v zvezi s tem, druge okoliščine pa so razvidne le iz osebnih podatkov tožnice ob njenem zaslišanju. Tožnica sama ni zatrjevala, da te ali kakšne druge okoliščine (vključno z zdravstvenim stanjem) sploh vplivajo na njeno težjo možnost zaposlitve. V nadaljevanju obrazložitve Vrhovno sodišče RS pojasni, da bi kriteriji, ki jih navajata sodišči prve in druge stopnje, lahko vplivali na odločitev o višini odškodnine, toda odločitev sodišča o tem, ali vplivajo in koliko, ne more temeljiti samo na trditvah tožnice, temveč bi sodišče o tem lahko odločilo le na podlagi izvedenega dokaznega postopka. Tožnica v tej zvezi ni bila zaslišana in ni ne predlagala in ne predložila nikakršnih dokazov. Odločitev sodišča o višini odškodnine tako nima nobene dokazane dejanske podlage, zlasti tudi ne o tem, zakaj je odškodnina dosojena v zahtevani višini. Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče RS sodbi sodišča prve stopnje očitalo, da glede odločitve o višini odškodnine nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V razveljavitvenem sklepu je sodišču druge stopnje naložilo, da se najprej opredeli do pritožbenih navedb glede pravočasnosti odpovedi. V kolikor bo ugotovilo, da je bila odpoved podana pravočasno, bo moralo ob upoštevanju v tem sklepu navedenih materialno pravnih izhodišč ponovno odločiti o resnosti in utemeljenosti odpovednega razloga. V primeru ugotovljene nezakonitosti odpovedi naj ponovno odloča o višini odškodnine po 118. členu ZDR, ob dopolnitvi dokaznega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožena stranka v pritožbi, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, zaradi česar ni mogoče preveriti pravilne uporabe materialnega prava, sodba sodišča prve stopnje pa poleg tega tudi nima razlogov o nekaterih odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti.

Po določbi 1. odstavka 83. člena tedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 in 46/07 – odločba US; ZDR) je moral delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v primeru nove kršitve. V skladu s 5. odstavkom 88. člena ZDR pa je moral delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga, pri čemer je lahko, po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-45/07 z dne 17. 5. 2007, ki jo je treba upoštevati v obravnavani zadevi glede na datum podaje izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, redno odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov na podlagi pisnega opozorila, ki je bilo izdano v obdobju največ enega leta pred novo kršitvijo delavca.

Glede roka za podajo odpovedi sodišče druge stopnje po proučitvi podatkov v spisu ugotavlja, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se tožnica ni udeležila zagovora, je pa dne 9. 8. 2007 podala pisno pojasnilo. Tožena stranka se je šele tega dne seznanila z razlogi za redno odpoved v smislu petega odstavka 88. člena ZDR in je šele takrat pričel teči 30-dnevni rok za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki se je torej iztekel dne 8. 9. 2009. Ker je tožena stranka tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi 7. 9. 2007, je odpoved pravočasna. S tem v zvezi je torej zmotna presoja sodišča prve stopnje, da je odpoved podana prepozno, ker naj bi rok pričel teči že 31. 7. 2007 oziroma 1. 8. 2007, ko je odgovorni urednik tožene stranke M.L. izvedel, da tožnica dne 30. 7. 2007 ni poročala o močni burji na Primorskem, saj tedaj še niso bile znane vse okoliščine, v katerih je do očitane kršitve prišlo.

Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o utemeljenosti pisnega opozorila z dne 14. 6. 2007, v katerem je tožena stranka tožnici očitala, da ni poročala o izginotju R.H., delovnih nesrečah, o nesreči na piranskem obzidju in o finančnih težavah U., saj sodišče prve stopnje kršitev, ki so bile predmet pisnega opozorila, ni preverjalo, temveč jih je le povzelo. Zato sodišče druge stopnje ne more ovrednotiti teže kršitev iz pisnega opozorila in kršitev, ki so bila podlaga za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, niti upoštevati dejstva, da je šlo za ponavljanje oziroma storitev več kršitev po pisnem opozorilu. V tem delu torej sodišče prve stopnje ni ugotovilo vseh pravno odločilnih dejstev, zato je najmanj preuranjeno sklepalo na neobstoj odpovednega razloga. Ker sodišče prve stopnje torej ni ugotovilo vseh okoliščin, ki se nanašajo na utemeljenost odpovednega razloga, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter v skladu s 355. členom ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo potrebno z dodatnim zaslišanjem strank ter izvedbo doslej predlaganih dokazov ugotoviti vsebino kršitev, ki so bile predmet pisnega opozorila z dne 14. 6. 2007 oziroma utemeljenosti predhodnega opozorila, ki je predpogoj za zakonitost odpovedi. Šele po tako dopolnjenem postopku bo lahko sodišče ponovno odločalo o utemeljenosti odpovednega razloga oziroma zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ob upoštevanju stališč Vrhovnega sodišča RS v razveljavitvenem sklepu. Kot je pojasnilo že Vrhovno sodišče RS v svoji sodbi (sklepu), bo moralo sodišče v primeru ugotovljene nezakonitosti ponovno odločati tudi o višini odškodnine po 118. členu ZDR, pri čemer bo moralo upoštevati ne samo postavljeni zahtevek in navedbe tožnice, temveč tudi ustrezno dopolniti dokazni postopek. Šele na podlagi tako dopolnjenega postopka bo lahko ponovno odločilo o tožbenem zahtevku.

V skladu s prvim odstavkom 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 in 10/2004; ZDSS-1), ki se glede na določbo 2. odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/2008; ZPP-D) uporablja v obravnavani zadevi, pritožbeno sodišče zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka sicer ne sme razveljaviti izpodbijane sodbe, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov, oziroma izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje. Za tak primer pa gre v obravnavani zadevi, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vsebine kršitev, ki so predmet pisnega opozorila iz 1. dostavka 83. člena ZDR, niti ni izvedlo dokaznega postopka glede višine odškodnine po 118. členu ZDR. Ne gre torej za pomanjkljivost, ki bi jo lahko odpravilo sodišče druge stopnje, saj bi šlo v takem primeru za prevzemanje pristojnosti sodišča prve stopnje, kar ni namen zakona. Zato razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne pomeni kršitve v 30. členu ZDSS-1 določene prepovedi. Ni namen citirane določbe prvega odstavka 30. člena ZDSS-1, da pritožbeno sodišče prevzema vlogo prvostopnega sodišča ter samo izvede celotni dokazni postopek.