Jedro

Od tožnika se upravičeno zahteva skrbnost dobrega gospodarstvenika, saj gre za posle iz njegove poklicne dejavnosti, pri katerih pa kljub realni možnosti, da bi od osebe, s katero jih je sklepal, zahteval predložitev dokazila o upravičenosti zastopanja družbe, tega ni storil. Zaradi premalo skrbnega ravnanja se tako ne more sklicevati na publicitetne učinke in zaupanje v sodnem registru navedeno stanje iz 8. čl. ZSReg in mora sam trpeti posledice svojega malomarnega ravnanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi opr. št. I 2001/00793 z dne 24. 2. 2003 razveljavilo tudi v 1. in 3. točki izreka sklepa in postopek ustavilo, tožeči stranki pa je naložilo v plačilo pravdne stroške v višini 62.040,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2005 dalje do plačila.

Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka. V pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da se sicer strinja, da ima vpis spremembe družbenika v sodni register deklarativen učinek in da tožena stranka v predmetnem času v družbi S. d.o.o. ni bila aktivna družbenica, vendar bi bilo treba ugotoviti, ali je za način poslovanja te družbe vedela oz. bi morala vedeti. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo, da je tožeča stranka vedela za spremembo družbenikov, kljub temu da to v sodnem registru ni bilo izvedeno, saj naj bi na računih navedla ime I. Ž., kar pa po mnenju tožeče stranke ne more vzdržati kritične presoje. V poslovni praksi se namreč pogosto na dopise in račune poleg firme družbe vpisuje tudi kontaktno osebo, ki je storitev naročila, ali zastopnika družbe. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je zaključek o vedenju tožeče stranke o tem, kdo je ustanovitelj družbe S. d.o.o., oprlo na dokaz, ki tega sploh ne izkazuje z dovolj visoko stopnjo gotovosti. Vedenje tožeče stranke o navedenem bi zaradi obrnjenega dokaznega bremena morala dokazati tožena stranka, vendar pa tega ni storila. Sodišče prve stopnje je tudi povsem zaobšlo določbo 8. čl. Zakona o sodnem registru (ZSReg), ki v III. odst. določa, da kdor v pravnem prometu vestno ravna in se pri tem zanese na podatke, vpisane v sodni register, tega ne morejo zadeti škodljive pravne posledice. Tožeča stranka je ob vložitvi predloga za izvršbo ravnala vestno in se je zanesla na podatke iz sodnega registra, zato ne bi smela trpeti škodljivih posledic. Za prenos poslovnega deleža na I. Ž. je izvedela šele dne 3. 5. 2004, ko ji je bil vročen ugovor toženke, takrat pa je enoletni prekluzivni rok za uveljavljanje zahtevkov zoper družbenika izbrisane družbe že potekel. Izpodbijana sodba vsekakor pomeni škodljivo posledico za tožečo stranko, ki se je zanesla na podatke v sodnem registru. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče prve stopnje moralo zahtevku ugoditi, toženka pa bi nato imela možnost vložitve regresnega zahtevka zoper dejanskega družbenika Ž. Drugačno tolmačenje pa pomeni popolno razvrednotenje sodnega registra. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter pravdne in pritožbene stroške naloži v plačilo toženi stranki.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je tožena stranka svoj poslovni delež v družbi S. d.o.o. odsvojila I. Ž. še pred nastankom obveznosti, ki so predmet tega postopka, zato za plačilo terjatev tožeče stranke ni zavezana, saj v tistem času na poslovanje družbe ni imela več vpliva, kajti dejansko ni bila ne aktivna ne pasivna družbenica. Tožeča stranka pa je za razkorak med dejanskim in registrskim stanjem vedela, saj je iz računov razvidno, da je posle sklepala z I. Ž., ki pa v sodni register pri družbi S. d.o.o. ni bil vpisan. Če bi tožnik pred sklepanjem predmetnih poslov z Ž. na račun družbe S. d.o.o. vpogledal v sodni register, bi vedel, da posel sklepa z osebo, ki po podatkih sodnega registra ni pooblaščena za zastopanje.

Pritožbeno je torej nesporno, da ima vpis spremembe družbenika v sodni register le deklarativen učinek in na prenos deleža in s tem na obstoj statusa (novega) družbenika ne vpliva, ter da tožena stranka ni imela vpliva na poslovanje družbe v času nastanka dolžniško-upniškega razmerja med družbo S. d.o.o. in tožnikom. Pritožba pa vztraja, da je tožnik zaupal v stanje, navedenem v sodnem registru, zato škodljivih posledic, ki se kažejo v tem, da sedaj zaradi poteka enoletnega roka ne more več uveljavljati zahtevka zoper dejanskega družbenika I. Ž., ne sme nositi. Sodišče druge stopnje zaključuje, da je zmotno opiranje izključno na stanje v sodnem registru in na pravno načelo zaupanja v tako prikazano stanje, saj v tem primeru neodgovornost t.i. pasivnih družbenikov po odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-135/2000 v zv. z ustavno odločbo opr. št. U-I-117/2007 ne bi veljala za te družbenike, ki so še vedno vpisani v sodni register, kar pa zagotovo ni bil namen navedene ustavne odločbe. Sodišče druge stopnje se strinja z obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča, da bi tožnik ob primerni skrbnosti lahko ugotovil, da se stanje, navedeno v sodnem registru, ne ujema z dejanskim. Posle je namreč sklepal z Ž., ki za zastopanje družbe S. d.o.o. ni bil upravičen, saj je bila v sodnem registru kot edina družbenica in hkrati zakonita zastopnica še vedno navedena le toženka. Od tožnika se upravičeno zahteva skrbnost dobrega gospodarstvenika (18. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v zv. s 1060. čl. Obligacijskega zakonika (OZ)), saj gre za posel iz njegove poklicne dejavnosti, pri katerem pa kljub realni možnosti, da bi od Ž. zahteval predložitev dokazila o upravičenosti zastopanja družbe, tega ni storil. Zaradi premalo skrbnega ravnanja se tako ne more sklicevati na publicitetne učinke in na zaupanje iz 8. čl. ZSReg in mora sam trpeti posledice malomarnega ravnanja, kot je pravilno zaključilo prvostopenjsko sodišče. Tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da tožena stranka, ki nosi dokazno breme v zvezi z vedenjem tožnika, da se dejansko stanje ne ujema z registrskim, tega ni dokazala. Tožena stranka je namreč že v ugovoru navajala, da je iz računov (ki pa jih je kot dokaz predlagal že tožnik) razvidno, da je tožnik posloval z Ž., pri tem pa ni dvomil, da posluje s pooblaščeno osebo pri družbi S. d.o.o. Sodišče druge stopnje tako zaključuje, da je sodišče prve stopnje glede na pravočasne navedbe toženke v zvezi s spornim vedenjem tožnika, ali sklepa posle s pooblaščeno osebo gospodarske družbe, in glede rezultat dokaznega postopka napravilo prepričljiv zaključek ter v zvezi s tem tudi pravilno uporabilo materialno pravo (IV. odst. 27. čl. Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) v zv. z odločbami Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U-I-135/2000 in U-I-117/2007).

Izpodbijano sodbo je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti preizkusilo tudi iz razlogov, navedenih v II. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP); ker pa ni našlo ne pritožbeno uveljavljanih kršitev, ne kršitev, na katere pazi uradoma, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (I. odst. 154. čl. v zv. s I. odst. 165. čl. ZPP).