Jedro

Tožniku kot uživalcu starostne pokojnine, pridobljene po ZPIZ/92, je bila po prenehanju uživanja delne starostne pokojnine pokojninska dajatev zakonito odstotno povečana za pokojninsko dobo, dopolnjeno v času reaktivacije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik trpi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbene zahtevke, in sicer: - na odpravo drugostopenjske odločbe št. ... z dne 1. 8. 2013 o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski upravni akt z dne 23. 11. 2012 o priznani pravici do starostne pokojnine v znesku 1.007,56 EUR na mesec od 1. 9. 2012 dalje (1. tč. izreka); - priznanje pravice do starostne pokojnine za daljšo delovno dobo od polne, dopolnjene do dopolnitve 63 let, in sicer za 41. leto v vrednosti posameznega leta delovne dobe v višini 3, 0 %, za 42. leto v višini 2,6 %, za 43. leto v višini 2,2 %, za 44. leto v višini 1,8 %, za 45. leto in za vsako naslednje v višini 1,5 % pokojninske osnove (2. tč. izreka); - povečanje pokojnine, odmerjene po prejšnji tč. izreka še za vsak mesec po dopolnitvi 63 let starosti, in sicer za vsak mesec zavarovanja po dopolnitvi starosti od 63. do 64. leta po 0,3 %, za vsak mesec od 64. do 65. leta po 0,2 %, za vsak mesec od 65. do 66. leta pa po 0,1 % (3. tč. izreka); - da je tožena stranka dolžna izplačati razliko med že izplačano pokojnino in novo povišano pokojnino za čas od 1. 9. 2012 dalje do izdaje sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne razlike pokojnine od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan do plačila, v 8 dneh, od tedaj dalje pa izplačevati zvišano starostno pokojnino (4. tč. izreka) ter - da je tožena stranka dolžna v 8-ih dneh povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. tč. izreka).

2. Zoper navedeno sodbo je tožnik po pooblaščenem odvetniku vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, vključno zaradi bistvene kršitve po 14. tč 2. odstavka 339. člena ZPP. Predlaga spremembo zavrnilne sodbe v smeri ugoditve tožbenim zahtevkom oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Ne strinja se z dokaznim zaključkom, da naj bi mu bila starostna pokojnina z odločbo ... z dne 17. 4. 2001 priznana po ZPIZ/92, saj že iz uvoda odločbe izhaja, da je izdana na podlagi 253. člena ZPIZ-1. Tudi sicer naj bi bilo nemogoče, da bi bila tedaj odločba izdana po prejšnjih predpisih. ZPIZ/92 je prenehal veljati z dnem uveljavitve ZPIZ-1 dne 1. 1. 2000, torej več kot eno leto pred izdano odločbo. Dejstvo je, da je 64 let in 2 meseca starosti ter 40 let 11 mesecev in 23 dni pokojninske dobe dopolnil do dneva pridobitve pokojnine s 1. 12. 2000, ne pa do 31. 12 1999, ko je prenehal veljati ZPIZ/92. Tudi starostna pokojnina mu ni bila odmerjena po prejšnjem predpisu, temveč po 52. členu zakona, veljavnega do 31. 12. 1999 v zvezi s 50. in 409. členom ZPIZ-1 v višini 85,75 % od pokojninske osnove. V 409. členu ZPIZ-1 pa je urejena odmera pokojnine v prehodnem obdobju in odmerni odstotki za pokojninsko dobo, dopolnjeno po prejšnjih predpisih in novem zakonu.

Ker pokojnina nedvomno ni bila odmerjena po prejšnjih predpisih, temveč po 409. členu ZPIZ-1, je v obravnavani zadevi nepravilno uporabljen 2. odstavek 417. člena ZPIZ-1. Pokojnina bi zato morala biti povečana tudi ob uporabi 3. odstavka 53. in 3.( pravilno bi se glasilo: 2.) odstavka 51. člena ZPIZ-1. Sodišče bi po vpogledu v upravni spis o ponovni odmeri delne pokojnine, moralo ugotoviti, da je zoper sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 171/2013 z dne 28. 1. 2014 v zvezi s sodbama Psp 64/2013 z dne 30. 5. 2014 in Ps 1101/2010 z dne 11. 12. 2012, bila 9. 4. 2014 vložena ustavna pritožba. S še spornim stališčem pravnega vprašanja upokojitve po ZPIZ/92, ni mogoče utemeljevati izpodbijane sodbe. Potrebno je upoštevati listinsko dokumentacijo v spisu in se obrazloženo opredeliti ter presoditi utemeljenost tožbenega zahtevka, kot nalaga 4. odstavek 324. člena ZPP, ne pa da je tožbeni zahtevek zavrnjen zgolj s spornim pravnim stališčem vrhovnega sodišča. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu.

5. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do zatrjevane kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

V predmetni zadevi gre za spor o višini starostne pokojnine. Z izpodbojno tožbo je mogoče zahtevati odpravo posamičnih upravnih aktov iz predsodnega upravnega postopka in višjo pokojninsko dajatev, glede na to, da zahtevka o višini pokojninske dajatve v tovrstnih sporih praviloma ni mogoče določno postaviti. Izrek izpodbijane sodbe je zato dejansko obremenjen z vsebino, ki bi lahko bila le predmet obrazložitve. Vendar pa zgolj zato, ker je prvostopenjsko sodišče v celoti sledilo tožbenemu zahtevku, kot je postavljen po kvalificiranem pooblaščencu, izrek sodbe ni nejasen niti ni sam s seboj v nasprotju. Ugotovitev sodišča, da v sodnem postopku ni ugotovljeno drugačno dejansko stanje, kot v predsodnem, in da je bilo pravilno uporabljeno tudi materialno pravo, pomeni, da sta izpodbijana posamična upravna akta pravilna in zakonita. Posledično je na temelju 1. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004, v nadaljevanju ZDSS-1), utemeljeno izdana zavrnilna sodba.

Izpodbijana sodba hkrati vsebuje odločilne dejanske razloge, ki niso nejasni ali sami s seboj v nasprotju. Res je sicer, da se v materialno pravnih razlogih sklicuje na stališče, zavzeto v postopku odmere delne starostne pokojnine tožniku. Vendar zgolj zato sodba nima pomanjkljivosti, da je nebi bilo mogoče preizkusiti. Pomeni, da v pisnem odpravku ni podane zatrjevane bistvene kršitve iz 14. tč. 2. odstavka 339. člena ZPP iz razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

6. V obravnavani zadevi je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožbeni zahtevek na odpravo drugostopenjske odločbe št. ... z dne 1. 8. 2013 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 23. 11. 2012, utemeljeno zavrnjen, saj je pravilno zaključeno, da sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita. S prvostopenjskim posamičnim upravnim aktom je bila namreč tožniku od 1. 9. 2012 dalje priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 1.007,56 EUR na mesec, tako da je bila odstotno povečana ista pokojninska dajatev, priznana z odločbo ... z dne 17. 4. 2001 od 1. 12. 2000 dalje. Od prvotno odmerjene starostne pokojnine v višini 85,75% od pokojninske osnove glede na dopolnjenih 40 let 11 mesecev in 23 dni pokojninske dobe, je ob dodatno dopolnjenih 8. letih, 6. mesecih in 27. dneh zavarovalne dobe po ponovni reaktivaciji, kar skupno znese 49 let 6 mesecev in 20 dni pokojninske dobe, dajatev zakonito odmerjena v višini 98,5 % od pokojninske osnove (85 %+13,5 % za skupno 9 let pokojninske dobe, vrednotene po 1,5 % za leto, ker je dosežena v zavarovanju po 1. 1. 2000).

Za pritožbeno rešitev zadeve je namreč odločilnega pomena le bistveno pravilna dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča in pred njim že tožene stranke, da je potrebno tožnika šteti za uživalca starostne pokojnine, priznane po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92; v nadaljevanju: ZPIZ/92). Ob prenehanju zavarovanja po delni reaktivaciji, je glede na okoliščine konkretnega primera, starostna pokojnina na temelju 417. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1), zakonito le odstotno povečana.

7. Protispisno in zato v celoti neutemeljeno je pritožnikovo vztrajanje na trditvi, da mu starostna pokojnina ni bila priznana po ZPIZ/92. Res je sicer, da iz uvoda posamičnega upravnega akta z dne 17. 4. 2001 izhaja, da je izdan na podlagi 253. člena ZPIZ-1. Vendar pa navedeno določilo ZPIZ-1 ureja le pristojnost toženega zavoda za odločanje o pravicah iz zavarovanja in v ničemer ne vpliva na dejstvo, da je bila pokojninska dajatev tedaj dejansko priznana in odmerjena po ZPIZ/92. Iz pravnomočne odločbe z dne 17. 4. 2001 je povsem jasno in določno razvidno, da je bila pravica priznana ob uporabi prehodnega in končnega 392. člena ZPIZ-1. Ta določba ZPIZ-1 ureja varstvo pričakovanih pravic, kar je v skladu z načelom pravne in socialne države, ko zakonodajalec z novim zakonskim urejanjem, za naprej spreminja pogoje in s tem posega v pravno predvidljivost in tudi pravno varnost. S 392. členom ZPIZ-1 o varstvu pričakovanih pravic je zato osebam, ki so do uveljavitve ZPIZ-1 s 1. 1. 2000, izpolnile pogoje za pridobitev pravice do pokojnine po predpisih, ki so veljali do uveljavitve zakona, vendar še niso vložile zahteve, zagotovljena uveljavitev pravice po prejšnjih predpisih (konkretno po ZPIZ-92). Drugi odstavek 392. člena ZPIZ-1 nadalje hkrati povsem logično in izrecno določa, da se za odmero pokojnine upošteva tudi zavarovalna doba in plača, dopolnjena do dneva prenehanja zavarovanja. Torej tudi zavarovalna doba, dopolnjena po 1. 1. 2000, če so zavarovanci v zavarovanju ostali še po navedenem datumu.

Prav na temelju cit. prehodne določbe ZPIZ-1, je bilo ugotovljeno, da je tožnik izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po 39. členu ZPIZ/92, po katerem so zavarovanci med drugim lahko to pravico pridobili, če so dopolnili 40 let pokojninske dobe, ne glede na starost. Tožnik je do uveljavitve starostne pokojnine s 1. 12. 2000 dopolnil celo 64 let in 2 meseca starosti ter 40 let 11 mesecev ter 23 dni pokojninske dobe. Torej do 31. 12. 1999 nekaj dni več, kot 40. let pokojninske dobe. Nadalje iz odločbe z dne 17. 4 2001 in mehanografske (računalniške) obdelave nedvomno izhaja, da je bila pokojninska osnova obračunana po 43. in 44. členu ZPIZ/92 (in ne morebiti 39. členu ZPIZ-1) ter glede na dopolnjeno skupno pokojninsko dobo, denarna dajatev odmerjena ob uporabi 52. člena ZPIZ/92 v zvezi s 50. in 409. členom ZPIZ-1 v višini 85,75 % od pokojninske osnove, izračunane na podlagi najugodnejšega 10 letnega mesečnega povprečja plač. Določili 50. in 409. člena ZPIZ-1 sta seveda morali biti uporabljeni v povezavi z 2. odstavkom 392. člena istega zakona, saj v nasprotnem primeru pri odmeri starostne pokojnine nebi mogla biti ustrezno vrednotena zavarovalna doba, dopolnjena po 1. 1. 2000. Vsakršno drugačno materialno pravno naziranje pritožnika je zmotno, zato nesprejemljivo in ne more pogojevati drugačne odločitve od izpodbijane.

Ni namreč nobenega dvoma, da je potrebno tožnika šteti kot uživalca starostne pokojnine, pridobljene po ZPIZ/92 in po prenehanju uživanja delne starostne pokojnine, pokojninsko dajatev zakonito odstotno povečati za pokojninsko dobo, dopolnjeno v času reaktivacije.

8. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je v predmetni zadevi zato zagotovo podan dejanski stan iz 417. člena ZPIZ-1. Po tej prehodni in končni določbi se uživalcu delne pokojnine, priznane po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, ob prenehanju zavarovanja, pokojnina odmeri ob upoštevanju naknadno dopolnjene zavarovalne dobe, v primeru, da je to zanj ugodnejše, pa tudi ob upoštevanju plače (vendar slednje, torej upoštevanje tudi plače, v predmetni zadevi sploh ni bilo uveljavljano). Hkrati je z 2. odstavkom 417. člena ZPIZ-1 izključena uporaba 53. čl. ZPIZ-1 o t.i. bonusih. Citiran 417. člen ZPIZ-1 je povsem jasen in popoln ter ga je glede na naravo, zaradi umeščenosti med prehodne in končne določbe zakona, mogoče pravilno uporabiti tako, kot glasi. Torej ob jezikovni razlagi. Povečanje starostne pokojnine za odstotek, določen v 3. odstavku 53. člena ZPIZ-1, v obravnavani zadevi torej ni dopustno, saj je izrecno izključeno.

Zmotno je nadalje tudi pritožnikovo stališče, da bi bilo potrebno starostno pokojnino odmeriti še ob uporabi 51.člena ZPIZ-1. Višje vrednotenje leta delovne dobe nad dopolnjenimi 40. leti, je z navedeno določbo resda predvideno, če jih zavarovanec doseže do dopolnitve 63. let starosti, oz. v nižjem % tudi po 63. letu starosti. Glede na to, da je ta institut, kot stimulans za čim daljšo delovno aktivnost, v sistem vgrajen šele s ZPIZ-1, ga je mogoče uporabiti le za zavarovance, ki jim je pravica priznana po tem zakonu. Takšen dejanski stan pa v obravnavani zadevi zagotovo ni podan, saj je tožniku, kot predhodno že obrazloženo, starostna pokojnina priznana po ZPIZ-92. V okoliščinah konkretnega primera torej ni uporabljiv 51. niti 3. odstavek 53. člena ZPIZ-1, kot pravilno razloguje že sodišče prve stopnje.

9. Zgolj zato, ker se prvostopenjsko sodišče v utemeljitvi izpodbijane sodbe sklicuje na materialnopravno stališče, ki ga je v sodbi št. VIII Ips 171/2013 z dne 28. 1. 2014 zavzelo Vrhovno sodišče RS, izpodbijana zavrnilna sodba seveda ni nepravilna ali nezakonita. Za pritožbeno rešitev zadeve pravno ni relevantno niti njegovo sklicevanje na vloženo ustavno pritožbo, o kateri naj še nebi bilo odločeno. V ustavno pritožbenem postopku se namreč presoja le eventualna kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ne pa pravilna uporaba materialnega prava, kot pred rednimi sodišči. Seveda pa je tudi specializirano socialno sodišče zavezano, da glede na dejanske okoliščine vsakokratnega primera, zadeve presoja ob ustavno skladni razlagi in pravilni uporabi materialnega prava.

10. Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP s to dodatno utemeljitvijo, potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ob takšnem izidu pritožbenega postopka je potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnik sam priglašene stroške pritožbe.