Jedro

Dolgoletna uporaba stanovanja tožene stranke ni podlaga za pridobitev stanovanjske pravice, ker se tožena stranka ni vselila na podlagi stanovanjske pogodbe ali odločbe, kar je bilo po tedaj veljavnih predpisih pogoj za pridobitev stanovanjske pravice, tožniku pa tudi ni plačevala stanarine.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožeča stranka sama trpi stroške revizijskega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala od tožencev izpraznitev stanovanja št. 6 v stanovanjskem bloku v ... in opustitev posesti in uživanja vrtne grede na parc.št. 702/4. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke in je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da je tožnik lastnik spornega stanovanja, toženca pa nista pridobila na tem stanovanju stanovanjske pravice na pravno veljaven način po določbah zakona o stanovanjskih razmerjih. Prav tako se ne moreta sklicevati na dvoletni rok po 50.čl. tega zakona, ker se nista vselila nezakonito. Izpraznitveni zahtevek je utemeljen tudi po 58.čl. stanovanjskega zakona.

Proti tej sodbi vlagata toženca revizijo. Uveljavljata revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, oziroma jo razveljavi in vrne zadevo sodišču druge stopnje v novo odločanje. Navajata, da se je prvi toženec v sporno stanovanje vselil že leta 1972 z dovoljenjem kadrovskega referenta rudnika ..., ki je bil tedaj lastnik stanovanja. Stanovanje je bilo v zelo slabem stanju. Stanovanje je obnovil in zanj plačeval stanarino. Leta 1980, ko je bil v zaporu, je rudnik stanovanje prodal tožniku. Pri tem je bil toženec izigran. Vlagal je prošnje in pritožbe, vendar ni uspel. Meni, da je do stanovanja upravičen. Navaja še, da je izvedel, da tožnik stanovanja sploh ni kupil, ampak je plačal samo varščino. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških, ki so mu naloženi v plačilo.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo izpodbija revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

Javni tožilec Republike Slovenije se o reviziji ni izjavil (3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistveno za odločitev v tej zadevi je, ali sta toženca pridobila stanovanjsko pravico na spornem stanovanju ali ne. V zvezi s tem je bilo v postopku na prvi in drugi stopnji ugotovljeno, da sta toženca vedela, da je sporno stanovanje kupil tožnik v letu 1981 in da je tožnik v letu 1983 tožencema ponudil, da jima stanovanje proda. Ugotovljeno je tudi, da toženca tožniku nista plačevala stanarine. Na ta način sta toženca sicer res dolgo let uporabljala stanovanje, vendar s tem nista pridobila stanovanjske pravice. Vedela sta, da je stanovanje last tožnika, vendar z njim nista uredila razmerij v zvezi z uporabo stanovanja, niti mu nista stanovanja plačevala. Dopuščanje takega stanja s strani tožnika nima za posledico, da bi toženca pridobila stanovanjsko pravico na stanovanju. Okoliščina, ki jo poudarjata toženca, da pri prodaji stanovanja ni bila upoštevana njuna prednostna pravica nakupa, v tem sporu nima pomena. Na novo zatrjevane okoliščine, da tožnik stanovanja sploh ni kupil, pa je v nasprotju z ugotovitvami obeh sodb, ki temeljijo na listinah. Ne glede na to z revizijo ni mogoče izpodbijati dejanskih ugotovitev (3. odst. 385.čl. ZPP), zato revizijsko sodišče teh navedb ni moglo upoštevati.

Izpraznitveni zahtevek tožeče stranke temelji na tožnikovi lastninski pravici, ki ni omejena z kakšno pravico tožene stranke. Dolgoletna uporaba stanovanja tožene stranke ni podlaga za pridobitev stanovanjske pravice, ker se tožena stranka ni vselila na podlagi stanovanjske pogodbe ali odločbe, kar je bilo po tedaj veljavnih predpisih pogoj za pridobitev stanovanjske pravice, tožniku pa tudi ni plačevala stanarine.

Odločitev o plačilu pravdnih stroškov je posledica odločitve v glavni stvari (1. odst. 154.čl. ZPP). Odmera prvostopnih in drugostopnih stroškov pa ni predmet revizijske presoje.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odst. 155. in 1. odst. 166.čl. ZPP. Revizijski odgovor ni doprinesel k rešitvi zadeve, zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora trpeti tožeča stranka sama.