Jedro

Že obstoj enega od razlogov, določenih v 55. členu ZMZ, zadošča za sum zavajanja ali zlorabe postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrnilo tožnikovo tožbo proti sklepu tožene stranke z dne 2.6.2008; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi določbe 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi določbe 2. alinee 1. odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07) tožniku kot prosilcu za mednarodno zaščito, iz razlogov 4. in 6. alinee 55. člena istega zakona omejila gibanje na prostore Azilnega doma, Oddelka za omejevanje gibanja, do prenehanja razloga oziroma do izvršljivosti odločitve v postopku mednarodne zaščite, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 1.6.2008 od 19.00 ure do dne 1.9.2008 do 19.00 ure.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da se o začasni omejitvi gibanja odloča po prostem preudarku ob upoštevanju določb 51. v zvezi s 55. členom ZMZ ter da je obseg sodne kontrole v upravnem sporu v takem primeru opredeljen z določbo 3. odstavka 40. člena ZUS-1 (sodišče preizkusi le, ali je bila odločba izdana v mejah in v skladu z namenom odločanja po prostem preudarku). Po opravljeni glavni obravnavi je presodilo, da je tožena stranka glede na ugotovljeno dejansko stanje (tožnik je peš ilegalno prestopil državno mejo med republikama Slovenijo in Hrvaško, z osebnim avtomobilom nadaljeval pot v notranjost države proti Italiji, za mednarodno zaščito pa zaprosil šele, potem ko ga je prijela policija) pravilno presodila, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito izključno z namenom, da prepreči prisilno odstranitev iz države. Že obstoj enega izmed razlogov za omejitev gibanja, določenega v 55. členu ZMZ zadošča za izdajo odločbe, s katero se tožniku lahko omeji gibanje, zato drugih razlogov, na katerih temelji odločitev tožene stranke (4. alinea 55. člena ZMZ) kot nepotrebnih ni presojalo.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnih predpisov in bistvenih kršitev določb ZPP. Navaja, da ne zavaja in da ne zlorablja azilnega postopka, saj je bil zaradi sodelovanja s Kurdskimi uporniki preganjan in zato prisiljen pobegniti. Zato stališče sodišča prve stopnje ter tožene stranke, da so podane okoliščine, ki povzročajo sum zlorabe postopka mednarodne zaščite ter da je podan dvom v resničnost njegovih osebnih podatkov, ne drži. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi v celoti ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 2. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ se lahko prosilcu za mednarodno zaščito začasno omeji gibanje tudi, če je to potrebno, med drugim zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka, zlasti iz razlogov (med drugim) iz 6. alinee 55. člena tega zakona. Po določbi 6. alinee 55. člena ZMZ pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če jo prosilec vloži z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje in tožene stranke, da je tožnik kot prosilec za mednarodno zaščito vložil prošnjo z namenom, da se odloži oziroma da se onemogoči njegova odstranitev iz države. Iz ugotovljenih dejanskih ugotovitev v obravnavanem primeru (tako tožene stranke kot sodišča prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi) namreč nesporno izhaja, da je tožnik, potem ko je nezakonito prestopil državno mejo med republikama Slovenijo in Hrvaško, pot nadaljeval z avtomobilom v smeri proti Italiji. Za mednarodno zaščito ni zaprosil v najkrajšem možnem času po vstopu na slovensko ozemlje, temveč šele po tem, ko ga je prijela policija. Iz navedenih dejanskih ugotovitev ter podatkov depeše PP z dne 30.5.2008, kjer je tožnik kot ciljno državo navedel Italijo, nedvomno izhaja, da je imel tožnik namen le potovati preko ozemlja Republike Slovenije in pot nadaljevati proti drugi državi v EU. Za mednarodno zaščito je torej zaprosil z namenom, da bi preprečil prisilno odstranitev iz Slovenije, zaradi česar je pravilen sklep tako sodišča prve stopnje kot tožene stranke o obstoju suma zavajanja in zlorabe postopka v smislu 2. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo tožene stranke in sodišča prve stopnje o obstoju razloga, določenega v 6. alinei omenjenega člena. Že obstoj enega od razlogov, določenih v 55. členu ZMZ, po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije zadošča za sum zavajanja ali zlorabe postopka. Odločitev o začasni omejitvi gibanja tožniku, ne temelji na razlogu določenem v 8. alinei, zato so pritožbene navedbe o lažni istovetnosti prosilca brezpredmetne.

Po presoji vrhovnega sodišča ima izrečeni ukrep omejitve gibanja podlago v določbah ZMZ, tožena stranka pa s svojo odločitvijo ni presegla meje prostega preudarka in ga tudi ni uporabila v nasprotju z njegovim namenom. Razlogi, zaradi katerih je bilo tožniku začasno omejeno gibanje, ustrezajo dokaznemu standardu, določenemu v 2. alinei 1. odstavka 51. člena ZMZ, ki je opredeljen kot sum.

Tožnik je pritožbo vložil tudi zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, vendar izrecno ni navedel nobene kršitve. Zato je pritožbeno sodišče preizkusilo, ali je izpodbijana sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka v upravnem sporu, določenimi v 3. odstavku 75. člena ZUS-1, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, vendar teh kršitev ni ugotovilo.

Pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče z uspehom uveljavljati iz razloga, določenega v 1. odstavku 73. člena ZUS-1, po katerem je omenjeni pritožbeni razlog dopusten, le v primeru, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (76. člen ZUS-1).