Jedro

Toženkino stališče, da vnetje nosne sluznice ni bolezen zgornjih dihal, ni pravilno. Zgornja dihala namreč sestavljajo nos in usta, nosna in ustna votlina ter žrelo. Nadalje je kronično vnetje stanje, ki ga je potrebno opredeliti kot kronično bolezen. Se pa sodišče strinja, da ni izpolnjen drugi pogoj za točkovanje zdravstvenih razmer s 60 točkami, ker tožnik zapisnika o točkovanju oziroma mnenja izvedenca o stanju stanovanja ni predložil. Tožnik torej ni predložil dokazil, iz katerih bi izhajalo, da je v stanovanju, v katerem prebiva z družino, vlaga, katere posledica bi (lahko bilo) kronično vnetje nosne sluznice.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločil, da je tožnik na podlagi ocenitve stanovanjskih, socialnih in drugih razmer dosegel 530 točk in se uvršča na 401. mesto prednostne liste upravičencev za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem, namenjenih za družine, za katera prosilci glede na dohodek gospodinjstva niso zavezani plačati lastne udeležbe in varščine - lista A 1 (1. točka izreka). Na podlagi razpisanega števila stanovanj in njihove razdelitve po sklepu nadzornega sveta bodo stanovanja zagotovljena vsem tistim upravičencem, uvrščenim na prednostno listo A1 v skupini družin, ki so dosegli nad vključno 625 točk, pod pogojem, da se stanovanjske, premoženjske ali druge razmere, ki vplivajo na izpolnjevanje pogojev za dodelitev neprofitnega stanovanja, ne spremenijo. Vsem tistim, ki so dosegli manjše število točk, stanovanje ne bo dodeljeno (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da se je tožnik v razpisnem roku prijavil na javni razpis za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem (v nadaljevanju Javni razpis). V skladu s točkovnim vrednotenjem kriterijev je dosegel 530 točk v točkovalnih kategorijah, ki so podrobno pojasnjene na strani 3 obrazložitve izpodbijane odločbe.

2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo, ki jo je vložil zato, ker mu niso bile dodeljene točke v postavkah 2.1. "Bivanje v neprimernem stanovanju" in 7.2. "Zdravstvene razmere", zavrnil. Navaja, da gre pri Javnem razpisu za javnopravno stvar, ne pa za odločanje o pravici stranke. Na Javnem razpisu ne uspe vsak, ki izpolni določene pogoje, saj ne gre za pravico, ki bi bila prosilcu vnaprej zagotovljena. Gre za poseben postopek, pri katerem je ključnega pomena, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani. Naslednja pomembna značilnost Javnega razpisa je, da razpisnik določi pogoje, kriterije in merila, po katerih se bodo prosilci ocenjevali ter da bodo zaradi omejenega števila stanovanj do njih upravičeni tisti z najvišjim številom točk. V obrazcu vloge je navedeno opozorilo, da se točkovalne kategorije priznajo le, če prosilec njihov obstoj izkaže z ustreznimi dokazili oziroma prilogami, prav tako je navedeno, da mora prosilec predložiti dokazila, s katerimi dokazuje svoje navedbe. Sledi opozorilo, da bo prosilec, če dokazil ne bo predložil, pozvan, naj v določenem roku vlogo dopolni, če dokazil v tem roku ne bo predložil, pa mu točkovalna postavka ne bo priznana. Drugostopenjski organ ugotavlja, da je bil tožnik zaradi nepopolne vloge pozvan k dopolnitvi, in sicer naj v zvezi s postavko 2.1. predloži zapisnik o točkovanju stanovanja, pod postavko 7.2. pa potrdilo osebnega zdravnika o kronični bolezni zgornjih dihal ali astmi, ob pogoju, da je v prostorih, v katerih biva, prisotna delna, pretežna ali vidna vlaga. Tožnik je vlogo dne 7. 12. 2016 dopolnil, vendar v zvezi s točko 2.1." Bivanje v neprimernem stanovanju" ni predložil nobenega dokazila. V zvezi s točko 7.2. "Zdravstvene razmere" je predložil zdravniško potrdilo z dne 29. 11. 2016, iz katerega izhaja, da se njegova žena zdravi pri specialistu zaradi kroničnega vnetja nosne sluznice (kronični rinitis) in da se je leta 1996 zdravila zaradi akutne levkemije. Tožnikove navedbe, da bi moral prvostopenjski organ dokazila v zvezi s postavko 2.1. pridobiti sam, so neutemeljene. Pritožnik ni imel razloga, da bi utemeljeno zaupal, da bo organ ta dokazila pridobil sam, ker za to v vlogi ni niti zaprosil, poleg tega pa je to, katere podatke organ priskrbi sam, taksativno navedeno v tretjem odstavku 19. člena Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (v nadaljevanju Pravilnik). Prav tako je bil izrecno opozorjen, da če zahtevanega dokazila ne bo predložil, ne bo prejel točk. V skladu s Pravilnikom se točke pri postavki 7.2. priznajo prosilcu, če je med zdravstvenimi težavami in vlago v stanovanju neposredna vzročna zveza. Kronični rinitis sam po sebi ne predstavlja ene izmed taksativno navedenih bolezni, prav tako pa iz predloženega zdravniškega potrdila ni nedvoumno razvidno, da je kronični rinitis v zvezi z morebitno vlago v stanovanju. Glede na navedeno se strinja s točkovanjem, ki ga je opravil prvostopenjski organ in z njegovo odločitvijo.

3. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev. Navaja, da zapisnika o točkovanju stanovanja ni predložil, ker ga nima, niti ga ni mogel pridobiti pri upravniku stavbe. Zato je predložil dve predhodni odločbi MOL, na podlagi katerih je bilo opravljeno točkovanje kvalitete bivanja v obstoječem stanovanju tožnika, pri čemer je postavka 2.1. bivanje v neprimernem stanovanju v obeh primerih točkovana s 50 točkami. Ker je bilo točkovanje opravljeno na podlagi istega Pravilnika, bi morala toženka tudi v izpodbijanem razpisnem postopku tožniku priznati 50 točk in sama pridobiti ustrezne listine (torej predhodne odločbe) iz prejšnjih javnih razpisov. Predlaga vpogled odločb MOL z dne 9. 9. 2013 in 23. 3. 2015, ki so v upravnem spisu. Toženka tožniku tudi neupravičeno ni priznala 60 točk iz točkovalne skupine 7.2., saj ne drži, da kronični rinitis ne predstavlja kronične bolezni zgornjih dihal. Nedvomno je tudi v zvezi z vlago v stanovanju. Prisotnost vlage se ugotavlja z zapisnikom o točkovanju stanovanja, katerega toženka ima, prav tako pa tožnik ni mogel pridobiti dokazila pristojnega izvedenca, saj je to v domeni sodišča. Predpisovanje vrste listine, s katero se dokazuje določeno dejstvo (predložitev izvedenskega mnenja), je do prosilca tudi nepošteno, saj stranka takega mnenja ne more pridobiti in je povezano z nesorazmernimi stroški, kar je v nesorazmerju z namenom, zaradi katerega tožnik sploh konkurira na javnem razpisu. Zato bi morala komisija, ki vodi javni razpis, opraviti ogled stanovanja. Ta možnost je v pogojih javnega razpisa tudi izrecno predvidena. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zahteva povračilo stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo tožbenim navedbam nasprotuje in večinoma ponavlja argumente iz drugostopenjske odločbe.

5. Tožnik v pripravljalni vlogi ponavlja svoja stališča iz tožbe in še poudarja, da je toženka kršila določila Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da mora organ, ki vodi postopek, ne glede na določbe področnih zakonov in podzakonskih predpisov, v postopku, ki se začne na zahtevo stranke, sam pridobiti vsa potrebna potrdila, izpiske ali druge podatke o dejstvih iz uradnih evidenc ter jih stranki ni potrebno predložiti. Organ, ki vodi postopek, zavezujejo načelo varstva pravic strank, načelo materialne resnice in načelo ekonomičnosti postopka. V 19. členu Pravilnika tudi ni določeno, da bi si moral tožnik sam priskrbeti zapisnik o točkovanju. Tožnik je pojasnil, da zapisnika zaradi neodzivnosti upravnika ni mogel pridobiti, toženka pa je s takim zapisnikom razpolagala. Tožnik je utemeljeno pričakoval, da bo toženka potrebne podatke pridobila z vpogledom v svojo evidenco, prav tako pa je na podlagi 139. člena ZUP utemeljeno pričakoval, da bo toženka izvedla katerega od dokaznih postopkov, ki jih predvideva ZUP, kot na primer ogled stanovanja ali zaslišanje stranke. Toženka za ugotovitev materialne resnice ni postorila vsega, kar je dolžna storiti v skladu z ZUP kot organ, zaradi česar je nepopolno in nepravilno ugotovila dejansko stanje glede neprimernih stanovanjskih razmer. Posledično ni ugotavljala vzročne zveze med vlago in obstojem kronične bolezni dihal. 6. Toženka v pripravljalni vlogi poudarja, da ni kršila pravil upravnega postopka in pravil javnega razpisa, saj je tožnika pozvala k dopolnitvi vloge in ga opozorila na posledice opustitve. Zapisnik, na katerega se sklicuje tožnik, ni del nobene javne evidence, zato tudi ne obstaja zakonska dolžnost toženke po 139. členu ZUP, da bi morala take podatke pridobiti po uradni dolžnosti. Poleg tega 17. Javnega razpisa ne gre enačiti s prejšnjimi, četudi posamezne postavke sovpadajo. Iz načela enakosti prosilcev izhaja, da se presojajo razmere v času razpisa, ker vedno obstaja možnost, da so se razmere posameznega prosilca spremenile, kot tudi področna zakonodaja ali pravila vrednosti točkovanja stanovanja. Tudi glede zdravstvenih razmer so bila določila v naprej jasno določena in toženki ni mogoče očitati, da bi morala izvesti posebni dokazni postopek, saj se obstoj kronične bolezni zgornjih dihal dokazuje zgolj z zdravniškim potrdilom in ne s kakšnim drugim dokazom. Ker obstoj te bolezni ni bil izkazan, toženka ni bila dolžna preverjati ali obstaja vzročna zveza z vlago v stanovanju.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali tožniku v postopku ocenjevanja stanovanjskih in socialnih razmer, predvidenem v Javnem razpisu, pripadajo točke po točkovalnih kategorijah 2. Kvaliteta bivanja (50 točk) in 7. Zdravstvene razmere (60 točk).

9. Razpis za oddajo neprofitnih stanovanj mora po 19. členu Pravilnika določati zlasti : 1. pogoje, ki jih morajo izpolnjevati upravičenci do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem; 2. podatke, ki jih morajo udeleženci razpisa navesti v vlogi; 3. dokumentacijo, ki jo morajo udeleženci razpisa priložiti vlogi; (…). Javni razpis v zvezi z zahtevano dokumentacijo pod točko 6.4. Predložitev listinskih dokazil določa, da morajo prosilci, ki uveljavljajo dodatne točke zaradi bivanja v neprimernem stanovanju, predložiti zapisnik o točkovanju, s katerim razpolaga upravnik objekta. Če objekt nima upravnika, je zapisnik potrebno pridobiti pri pooblaščenem ocenjevalcu vrednosti nepremičnin, sodno zapriseženemu cenilcu gradbene stroke oziroma fizični osebi, ki je opravila ustrezno izobraževanje ter ima pridobljeno potrdilo, ki dokazuje njeno usposobljenost za točkovanje stanovanj po Pravilniku o merilih za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih stavb. Glede zdravstvenih razmer Javni razpis v točki 3. napotuje na Pravilnik, ta pa v prilogi tj. v obrazcu za ocenjevanje stanovanjskih in socialnih razmer pod točko 7. določa, da se zdravstvene razmere točkujejo v primeru, če prosilec izpolnjuje dva pogoja in sicer: – da je iz predloženega zdravniškega potrdila razvidno, da sam ali družinski član boleha za kronično boleznijo zgornjih dihal ali astmo in – da so v zapisniku o točkovanju za stanovanje, v katerem prebiva, upoštevane odbitne točke za delno, pretežno ali vidno vlago, ali če je predloženo dokazilo pristojnega izvedenca, ki izkazuje prisotnost vlage ali če le – to ugotovi komisija najemodajalca ob samem ogledu.

10. Iz upravnega spisa izhaja, to pa med strankama tudi ni sporno, da tožnik k vlogi pod točko 2.1. in 7.2. ni predložil dokazil. Zato ga je toženka skladno z določili 20. člena Pravilnika in prvega odstavka 67. člena ZUP, ki se uporablja za vodenje tega postopka (peti odstavek 20. člena Pravilnika), pozvala, naj vlogo v določenem roku dopolni. V pozivu ga je opozorila na posledice, če teh dokazil ne bo predložil. Tožnik je vlogo dopolnil s tem, da je predložil zdravniško potrdilo, iz katerega izhaja, da se njegova žena zdravi zaradi kroničnega vnetja nosne sluznice, ni pa predložil dokazil, s katerimi se po določbah Javnega razpisa dokazuje bivanje v neprimernem stanovanju.

11. V zvezi s predloženim zdravniškim potrdilom sodišče sodi, da toženkino stališče, da vnetje nosne sluznice ni bolezen zgornjih dihal, ni pravilno. Zgornja dihala namreč sestavljajo nos in usta, nosna in ustna votlina ter žrelo. Nadalje je kronično vnetje stanje, ki ga je potrebno opredeliti kot kronično bolezen. Se pa sodišče strinja, da ni izpolnjen drugi pogoj za točkovanje zdravstvenih razmer s 60 točkami, ker tožnik zapisnika o točkovanju oziroma mnenja izvedenca o stanju stanovanja ni predložil. Tožnik torej ni predložil dokazil, iz katerih bi izhajalo, da je v stanovanju, v katerem prebiva z družino, vlaga, katere posledica bi (lahko bilo) kronično vnetje nosne sluznice.

12. Med strankama je sporno, ali bi morala toženka upoštevati odločbe o točkovanju stanovanja iz prejšnjih razpisov, pri katerih je tožnik dosegel 50 točk za bivanje v neprimernem stanovanju, ki jih je predložil šele kot priloge k pritožbi. Tožnik namreč trdi, da bi morala toženka te odločbe upoštevati po uradni dolžnosti, saj gre za njeno evidenco iz prejšnjih razpisov. Trdi tudi, da bi morala na podlagi 139. člena ZUP izvesti dokazni postopek in opraviti ogled oziroma zaslišati tožnika, saj jo zavezuje načelo materialne resnice. Toženka se s tako razlago ne strinja.

13. Sodišče ugotavlja, da je tožnik obe odločbi predložil (šele) v pritožbi. Že iz tega razloga jih po presoji sodišča toženka ni smela upoštevati. Tretji odstavek 238. člena ZUP namreč določa, da lahko pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstojali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi. Tožnik pa tega v pritožbenem postopku ni izkazal. 14. Poleg tega sodišče sodi, da je potrebno v postopkih javnega razpisa upoštevati, da gre za poseben postopek, pri katerem je bistvenega pomena, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani, kar poudarja tudi toženka in kar pomeni nearbitrarno uporabo prava v razmerju do vseh udeležencev postopka, ki med seboj tekmujejo. Gre za javnopravno stvar in ne za odločanje o pravici tožnika.1Tožnik torej ob nekih, vnaprej predpisanih in izpolnjenih pogojih nima pravice do najema neprofitnega stanovanja, ampak so do tega upravičeni tisti prosilci, ki po opravljenem točkovanju zberejo največje število točk. Točkovanje se mora opraviti na podlagi dokumentov in meril, ki so za vse predpisana enako in se morajo za vse udeležence enako uporabljati, v interesu udeležencev pa je, da se postopek razpisa tudi čim hitreje zaključi. 15. Drugi odstavek 140. člena ZUP določa, da če ne gre za splošno znana dejstva, mora stranka za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. Če stranka sama tega ne stori, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek. Od stranke se ne zahteva, naj preskrbi in predloži dokaze, ki jih lahko hitreje in lažje preskrbi organ, ki vodi postopek, in tudi ne, naj predloži taka potrdila, ki jih organi po 180. členu tega zakona niso dolžni izdajati. Po tretjem odstavku 139. člena ZUP si uradna oseba, ki vodi postopek, preskrbi po uradni dolžnosti podatke o dejstvih, o katerih vodi uradno evidenco organ, ki je pristojen za odločanje. Enako ravna uradna oseba glede dejstev, o katerih vodi uradno evidenco kakšen drug državni organ oziroma organ samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila. Iz citiranih določil torej izhaja, da je v prvi vrsti stranka tista, ki mora za svoje trditve pravočasno predložiti dokaze. To še toliko bolj velja za postopke javnih razpisov, pri katerih je način dokazovanja obstoja nekih dejstev vnaprej predpisan; in še toliko bolj, če se na te javne razpise prijavi takšno število ljudi kot v tem primeru. Če bi izvajalec javnega razpisa za enega od udeležencev izvajal dokazni postopek drugače, kot je to navedeno v javnem razpisu, in drugače, kot velja za vse ostale, pa bi to pomenilo kršitev načela enakopravnega obravnavanja. Poleg tega se sodišče strinja s toženko, da o tem, kakšne točke je po posameznih postavkah pridobil konkreten prosilec v prejšnjih razpisih, ne obstaja uradna evidenca. Tožnik v tožbi tudi ne navaja predpisa, na podlagi katerega naj bi bila taka uradna evidenca vzpostavljena. Tretji odstavek 19. člena Pravilnika jasno določa, katera potrdila iz uradnih evidenc pridobijo najemodajalci neprofitnih stanovanj (po uradni dolžnosti), in sicer potrdila o državljanstvu, potrdila upravne enote, da je bil upravičenec izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, in da je po izbrisu pridobil dovoljenje za stalno prebivanje, potrdila iz evidence o odločitvah in izplačilih denarne odškodnine, potrdila o stalnem prebivališču in številu članov gospodinjstva od pristojnih državnih organov, podatke o obdavčljivih in neobdavčljivih dohodkih ter prejemkih pa iz obstoječih zbirk podatkov. Ni pa mogoče pričakovati, da bo toženka brskala po arhivih in točkovanje opravila glede na tiste arhivirane podatke, ki so za prijavitelja ugodni, kar bi morala zopet početi v korist vseh prijaviteljev in ne zgolj v korist tožnika. Naslednje pravilo, ki izhaja iz zakona je, da upravni organ za namene dokazovanja ne sme zahtevati oziroma pričakovati dokazov, ki jih objektivno gledano ni mogoče predložiti, ter potrdil, ki jih organi niso dolžni izdajati. V danem primeru toženka tega po presoji sodišča ni zahtevala.

16. Tudi kar se tiče ogleda velja enako. Tožnik je tisti, ki je bil dolžan dokazati obstoj okoliščin, na podlagi katerih bi bil upravičen do 50 točk za bivanje v neprimernem stanovanju in posledično morda tudi do 60 točk za zdravstvene razmere (če bi bila v stanovanju izkazana vlaga), s točno določeno dokumentacijo. Ta obveznost je veljala enako za vse prijavitelje in ne zgolj zanj. Sodišče pa tudi pritrjuje toženki, da Pravilnik določa, da si lahko najemodajalci stanovanjske razmere udeležencev razpisa ogledajo v komisiji (drugi odstavek 22. člena Pravilnika), kar je zgolj možnost in ne pravilo. Toženka je to določbo konkretizirala v točki 7. Javnega razpisa tako, da je še določila, da se bo ogled opravil nenapovedano le pri tistih prosilcih, ki bodo na podlagi predložene listinske dokumentacije zbrali zadostno število točk glede na število razpisanih stanovanj. Ker tožnik zadostnega števila točk ni zbral, toženka ogleda ni bila dolžna opraviti.

17. Izpodbijana odločitev je torej zakonita in pravilna. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

1 Glej tudi I U 1735/2017 z dne 27. februarja 2018