Komisija, ki jo določi organ, skladno z 21. členom ZOA po opravljenem razgovoru in izpolnitvi obrazca izdela mnenje o potrebnosti osebne asistence posameznika ter o številu potrebnih ur in vsebini osebne asistence. Vendar to ne pomeni, da Komisija tudi odloča o pravici posameznika do osebne asistence. Odločitev o pravici do osebne asistence je glede na tretji odstavek 20. člena ZOA naloga upravnega organa. Ob sprejemu odločitve mora organ podati konkretizirano obrazložitev, v kateri mora sprejeti zaključek glede vrste in obsega osebne asistence na podlagi vseh navedb in dokazov, ki so za odločitev bistvenega pomena, in navesti razloge za svojo odločitev. Pri tem ne zadostuje zgolj pavšalno sklicevanje na pregled celotne spisovne dokumentacije.
I.Tožbi se ugodi. Odločba Centra za socialno delo Gorenjska št. 1410-95/2023-31887/6 z dne 29. 2. 2024 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.
II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.
1.Center za socialno delo Gorenjska (v nadaljevanju CSD) je z izpodbijano odločbo odločil, da tožnik nima pravice do osebne asistence (1. točka izreka) in da v postopku stroški niso nastali (2. točka izreka).
2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik 29. 12. 2023 pri CSD vložil vlogo za priznanje pravice do osebne asistence skupaj s prilogami. CSD je prejel izvedensko mnenje Inštituta Republike Slovenije za socialno varstvo (v nadaljevanju Komisija) št. MOA-OA-2024-2055/2 z dne 31. 1. 2024 o številu ur in vsebini osebne asistence za uporabnika, iz katerega izhaja, da tožnik potrebuje pomoč v celoti pri namestitvi v posteljo in iz postelje, delno pomoč potrebuje pri tuširanju, kopanju, umivanju las, oblačenju in slačenju, odvajanju urina in blata ter pri urejanju osebne dokumentacije. Ob uporabi standardiziranega ocenjevalnega orodja za oceno potreb po storitvah osebne asistence (ZojA) je Komisija ocenila, da tožnik nima potrebe po osebni asistenci v smislu pete alineje drugega odstavka 6. člena Zakona o osebni asistenci (v nadaljevanju ZOA), tj. v obsegu najmanj 30 ur tedensko. Tožniku je bilo mnenje Komisije posredovano v izjavo, vendar se tožnik o mnenju ni izjasnil. CSD je ob sklicevanju na peti odstavek 20. člena ZOA, po katerem se odločba o pravici do osebne asistence izda na podlagi mnenja strokovne komisije, povzetemu izvedenskemu mnenju v celoti sledil in zaključil, da tožnik ne izpolnjuje vseh pogojev za dodelitev pravice do osebne asistence.
3.Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju toženka) je tožnikovo pritožbo zavrnilo, potrdilo odločitev in razloge organa prve stopnje ter odločilo, da v pritožbenem postopku stroški postopka niso nastali. Toženka je pojasnila, da je skladno z devetim odstavkom 20. člena ZOA celotno spisovno dokumentacijo odstopila Komisiji za pripravo novega izvedenskega mnenja o številu ur in vsebini osebne asistence, vendar se Komisija s tožnikovim odvetnikom ni uspela dogovoriti za termin osebnega razgovora s tožnikom, zato novega mnenja ni bilo mogoče podati. Toženka je še navedla, da iz mnenja Komisije z dne 31. 1. 2024 izhaja, da tožnik samostojno spreminja položaj v postelji, po bivalnem prostoru se giblje z vozičkom, ki ga poganja sam, samostojno se prehranjuje in pije, trikrat na dan sam jemlje zdravila, ki jih ima ob postelji in si aplicira inzulin, sam si meri sladkor v krvi in odčitava vrednosti na merilniku, v postelji izvaja terapevtske vaje, za kar porabi eno uro dnevno, ter uporablja telefon in IKT. Iz izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje št. 10310-1152/2023 z dne 3. 5. 2023 pa izhaja, da se tožnik sam hrani, žena mu pomaga pri oblačenju spodnjega dela telesa in pri osebni higieni. Za odvajanje urina uporablja račko, na blato pa mu pomaga žena. Glede na navedeno tudi po toženkinem mnenju tožnik ne potrebuje pomoči pri dnevnih aktivnosti v tolikšni meri, da bi izpolnjeval pogoj iz pete alineje drugega odstavka 6. člena ZOA.
4.Tožnik zoper odločbo o zavrnitvi pravice do osebne asistence vlaga tožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve pravil upravnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik pojasni, da je že v pritožbi navajal, da Komisija svojega mnenja, na katerega se sklicuje izpodbijana odločba, ni utemeljila, temveč je le na splošno ugotovila, da pri tožniku ni potrebe po pomoči, ki bi presegala 30 ur tedensko. Komisija mu tudi ni omogočila, da se na ogledu izjavi o njenih ugotovitvah, o katerih tudi ni bil sestavljen zapisnik, tožnik pa zapiskov članov Komisije tudi ni mogel prebrati in nanje odgovoriti. Tožnik podrobno opiše svoje zdravstveno stanje in obseg ter vrsto pomoči, ki mu jo vsakodnevno (več kot 5 ur skupaj) nudi njegova žena. Prepričan je, da njena pomoč presega 30 ur tedensko. Izpostavlja, da je v pritožbi predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje njegove žene ter postavitev izvedenca medicinske stroke, ki bi pregledal tožnika in ocenil obseg nujne pomoči ter skupno stopnjo telesne okvare. Pritožbi je priložil tudi odločbo Zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ) ter izvedensko mnenje invalidske komisije II. stopnje, s katerima je bil določen njegov status invalidnosti ter predlagal vpogled v svojo zdravstveno dokumentacijo. Pritožbeni organ naj ne bi izvedel nobenega od predlaganih dokazov. Tožnik poudarja, da je napačna obrazložitev toženke, da se Komisija z njegovim odvetnikom ni uspela dogovoriti za termin osebnega razgovora s tožnikom, zaradi česar naj ne bi bilo mogoče izdelati novega izvedenskega mnenja v pritožbenem postopku. Pojasnjuje, da člani Komisije niso komunicirali z njegovim pooblaščencem temveč s tožnikom, kar naj bi pomenilo bistveno kršitev določb postopka. Kasneje so se sicer obrnili na njegovega pooblaščenca, ki pa ni soglašal z načinom postopanja Komisije, saj ni bilo razumljivo, kdo naj bi mnenje podal, niti ni bil določen termin oziroma pojasnjeno, v kakšnem obsegu se bo preverjalo že sprejeto mnenje Komisije in če bo imel tožnik možnost podati izjavo. O obravnavi vsebine in števila ur osebne asistence se po tožnikovem mnenju ne more odločati po telefonu, temveč bi moral biti o tem, da se bo pridobivalo novo mnenje, pisno obveščen. Tožnik navaja, da mu niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ pred izdajo odločbe nista dala možnosti, da bi se opredelil glede ugotovljenega dejanskega stanja in pravnih vidikov zadeve. Izpodbijane odločbe tudi ni mogoče preizkusiti, saj je v njej le citirano zakonsko besedilo, kar ne zadosti standardu obrazložene sodne odločbe po 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe pa toženka ne more odpraviti z obrazložitvijo v odgovoru na tožbo.
5.Tožnik še navaja, da je v izpodbijani odločbi in priloženem mnenju Komisije zapisano, da mu invalidnost ni bila priznana in da ne prejema dodatka za pomoč in postrežbo. Poudarja, da je imel na podlagi izvedenskega mnenja Invalidske komisije I. stopnje št. 10310-1152/2023 z dne 3. 5. 2023 in odločbe ZPIZ z dne 27. 6. 2023 sprva priznano pravico do invalidnine za 80 % telesno okvaro, ki je nastala kot posledica bolezni. Invalidska komisija II. stopnje pa je 22. 5. 2024 podala mnenje, da je pri tožniku podana skupna 90 % telesna okvara, ki je nastala 22. 11. 2023 kot posledica bolezni. Odmerjena mu je bila nova invalidnina, ki se izplačuje od 22. 11. 2023 dalje, z odločbo ZPIZ z dne 5. 6. 2024 pa mu je bila priznana tudi pravica do dodatka za pomoč in postrežbo, ki se prizna, če uživalec pokojnine zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb, navedenih v 101. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Slovenije (ZPIZ-2). Navedeni odločbi ZPIZ naj bi dokazovali, da tožnik izpolnjuje vse pogoje za pridobitev pravice do osebne asistence po ZOA. Zato sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo opravi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek oziroma podredno, naj izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči, da ima tožnik pravico do osebne asistence. Zahteva tudi povrnitev stroškov upravnega spora.
6.Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Pojasnjuje, da je Komisija po tem, ko je tožnik naročil, naj komunicirajo z njegovim pooblaščencem, to tudi storila. Tožnikov pooblaščenec je ocenil, da lahko pritožbeni organ odloči le na podlagi razpoložljive dokumentacije in z odločbo naloži organu prve stopnje zadolžitve, zato se ni strinjal z izvedbo ponovnega razgovora s tožnikom. Toženka poudarja, da lahko pritožbeni organ po devetem odstavku 20. člena ZOA v pritožbenem postopku pridobi novo mnenje Komisije. Ker se tožnik ni strinjal z opravo ponovnega osebnega razgovora, na podlagi katerega bi Komisija izdelala novo mnenje o vrsti in obsegu storitev osebne asistence, je odločila na podlagi podatkov spisa, pri čemer je v celoti sledila mnenju Komisije, podanem na prvi stopnji odločanja, saj je Komisija izvedenski organ. Navaja še, da 90 % telesna okvara, ki je bila pri tožniku ugotovljena z odločbo ZPIZ oziroma dejstvo, da tožnik prejema dodatek za pomoč in postrežbo, pri odločanju o vrsti in obsegu osebne asistence nista upoštevna, saj osebna asistenca ni nega, ki je potrebna zaradi bolezni oziroma zdravstvenega stanja, ampak je njen namen omogočiti aktivnost uporabnika.
7.Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 8. 10. 2024 odgovoril, da so nekorektne in zavajajoče navedbe toženke, da se tožnik ni strinjal z opravo ponovnega osebnega razgovora. Pojasnjuje, da pooblaščenec ni soglašal z načinom postopanja članov Komisije, ne pa s tem, da bi Komisija opravila ponoven osebni razgovor s tožnikom in nato izdelala novo izvedensko mnenje. Navaja, da toženka ni obrazložila, zakaj ugotovljena tožnikova invalidnost in dejstvo, da prejema dodatek za pomoč in postrežbo, nista upoštevna, tožnikovih navedb glede obsega pomoči pa toženka niti ne prereka, zato naj sodišče tožniku prizna pravico do osebne asistence. Toženka naj bi kot edini razlog za odločitev navedla, da pridobitev novega mnenja ni bila mogoča, zato je sledila že sprejetemu mnenju Komisije, čeprav je imela možnost, da po ZOA bodisi sama odloči o zadevi ali pa naloži prvostopenjskemu organu, da pridobi novo oceno Komisije in ob upoštevanju navodil pritožbenega organa ponovno odloči o zadevi.
K točki I izreka:
Tožba je utemeljena.
Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločitev CSD, da tožnik nima pravice do osebne asistence, ker ne izpolnjuje pogoja iz pete alineje drugega odstavka 6. člena ZOA, tj. da potrebuje pomoč najmanj 30 ur tedensko.
Osebna asistenca pomeni pomoč uporabniku pri vseh tistih opravilih in dejavnostih, ki jih uporabnik ne more izvajati sam zaradi vrste in stopnje invalidnosti, a jih vsakodnevno potrebuje doma in izven doma, da lahko živi neodvisno, aktivno in je enakopravno vključen v družbo (prvi odstavek 2. člena ZOA). Pri izvajanju osebne asistence mora imeti uporabnik nadzor nad organizacijo in oblikovanjem storitev osebne asistence glede na lastne potrebe, zmožnosti, življenjske okoliščine, pogoje ter želje (drugi odstavek 2. člena ZOA). Kot osebna asistenca se šteje pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih in pomoč pri komunikaciji in obvezna prisotnost pri uporabniku v primeru najtežjih invalidnosti, pomoč pri podpornih dnevnih opravilih, spremstvo, pomoč na delovnem mestu in izobraževalnem procesu ter pomoč pri drugih dejavnostih in aktivnostih, v katere je uporabnik vključen (tretji odstavek 2. člena ZOA).
Postopek uveljavljanja pravice do osebne asistence ureja ZOA v VI. poglavju. Vloga za pridobitev pravice do osebne asistence se vloži na krajevno pristojnem centru za socialno delo (prvi odstavek 20. člena ZOA). Odločba o pravici do osebne asistence se izda na podlagi mnenja dvočlanske strokovne komisije Inštituta Republike Slovenije za socialno varstvo (četrti odstavek 20. člena in prvi odstavek 21. člena ZOA). Komisija svoje mnenje izdela na podlagi osebnega razgovora z uporabnikom storitev na njegovem domu na posebnem, vnaprej pripravljenem obrazcu, ki ga pripravi na podlagi standardiziranega ocenjevalnega obrazca, predpisanega s strani ministra (tretji in šesti odstavek 21. člena ZOA).
Določbe ZOA urejajo tudi sestavo in imenovanje komisije, ki jo sestavljata dva izvedenca, ki ju center za socialno delo imenuje z liste izvedencev, ki jo vodi ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo, in v katero se imenujejo strokovnjaki s področja socialnega varstva, strokovnjaki s področja zdravstvenega varstva in strokovnjaki - predstavniki uporabnikov po vrsti invalidnosti (drugi odstavek 21. člena ZOA). O pritožbi zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, odloča ministrstvo, ki lahko pri odločanju o pritožbi pridobi novo izvedensko mnenje (peti odstavek 20. člena ZOA).
Iz prvega odstavka 5. člena ZOA izhaja, da se v postopku uveljavljanja pravice do osebne asistence uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če posamezna vprašanja v ZOA niso urejena drugače. To pomeni, da tako prvostopenjski kot drugostopenjski organ zavezujejo določbe ZUP glede sestavnih delov odločbe, ki so izraz ustavnih procesnih jamstev iz 22. in 25. člena Ustave RS. ZUP v prvem odstavku 214. člena določa, da mora obrazložitev odločbe vsebovati: 1) razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, 2) ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je to oprto, 3) razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, 4) navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba, 5) razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in 6) razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank.