Jedro

Če je zavarovanec na podlagi dokončnih in pravnomočnih preplačilnih odločb, preplačilo vrnil tožencu, pa so bile kasneje preplačilne odločbe pravnomočno odpravljene, je odpadla pravna podlaga za vrnitev preplačila. Torej je toženec neupravičeno pridobitev ob smiselni uporabi 194. člena ZPIZ-2 in 190. člen OZ dolžan vrniti zavarovancu. Obseg vrnitve neupravičene pridobitve pa določa 193. člen OZ.

Toženec je postal nepošten z vročitvijo sodbe, s katero sta bili odpravljeni oziroma spremenjeni sicer izvršljivi in dokončni odločbi o ustavitvi izplačevanja starostne pokojnine, 25. 10. 2013. Takrat je namreč izvedel, da je odpadla pravna podlaga za tožničino vrnitev preplačila, ki je bilo plačano že 22. 11. 2011. Pomeni, da je tožnici poleg samega preplačila, kot je bilo odločeno v obravnavanem predsodnem upravnem postopku, dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 25. 10. 2013 dalje do plačila.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III., IV., V. in VII. točka izreka) spremeni tako, da se ta na novo glasi: „Odločba št. ... z dne 8. 9. 2016 se odpravi v delu glede zakonskih zamudnih obresti. V II. točki izreka odločbe toženca št. ... z dne 8. 6. 2016 pa se za datum „22. 11. 2011“ doda besedilo „skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 25. 10. 2013 dalje do plačila.“ Toženec je dolžan tožnici s to sodbo prisojene zakonske zamudne obresti obračunati in jih skupaj s procesnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 12. 2016 dalje do plačila, izplačati v roku 8 dni od prejema te sodbe.

Višji tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska preplačila za čas od 22. 11. 2011 do 24. 10. 2013, se zavrne.

Toženec je dolžan tožnici povrniti 572,15 EUR stroškov postopka v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. V preostalem se pritožba zavrne.

III. Tožnica krije stroške odgovora na pritožbo sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe z dne 16. 12. 2016 (I. točka izreka). Pravnomočno je ugotovilo, da vrednost spora znaša 29.935,20 EUR (II. točka izreka). S III. točko izreka je odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 8. 9. 2016 v delu, kolikor se nanaša na zahtevo za plačilo zakonskih zamudnih obresti. S IV. točko izreka je tožencu odredilo, da tožnici plača zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zneska 26.795,52 EUR od 22. 11. 2011 do 30. 6. 2016, in od zneska 3.139,68 EUR od 22. 11. 2011 do 10. 11. 2016, s V. točko izreka pa procesne obresti, ki tečejo od zneska zakonskih zamudnih obresti, od 16. 12. 2016 do plačila. Tožbeni zahtevek na odpravo odločbe št. ... z dne 8. 9. 2016 v preostalem delu oz. v delu, ki se nanaša na stroškovno odločitev, ter da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške upravnega postopka v znesku 3.142,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev do plačila, je pravnomočno zavrnilo (VI. točka izreka). Toženca je zavezalo še, da tožnici povrne 1.144,36 EUR stroškov postopka, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka).

2. Zoper III., IV., V. in VII. točko izreka sodbe se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo 197. člen ZPIZ-2. Tožnica ni upravičena do izplačila zakonskih zamudnih obresti, ker ni prišlo do zamude. Glede na stališče sodišča prve stopnje je do zamude prišlo celo, še preden je terjatev sploh nastala. Po 197. členu ZPIZ-2 dolžnost plačila zakonskih zamudnih obresti nastopi šele, če dajatev ni plačana v 60 dneh po izvršljivosti odločbe o priznanju pravice. V obravnavanem primeru so bila sredstva, priznana z odločbo z dne 8. 9. 2016, izplačana delno 30. 6. 2016 in delno 10. 11. 2016, zato ni prišlo do zamude. Ker gre za vprašanje priznavanja pravice do pokojnine kot pravice iz sistema socialne varnosti oziroma obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, podlage za priznavanje zakonskih zamudnih obresti ni niti v splošnih pravilih civilnega prava. Do zamude sicer ni prišlo niti po 299. členu OZ. Sicer pa je bil vse do 25. 10. 2013, ko mu je bila vročena sodba pritožbenega sodišča o odpravi odločb o ustavitvi izplačevanja pokojnine, v dobri veri, zaradi česar zamudne obresti pred tem niso mogle teči. Opozarja še na 183. člen ZPIZ-2. 3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga potrditev izpodbijanega dela sodbe in povrnitev stroškov. Čeprav toženec že sam priznava, da je pravni temelj za vračilo pokojnine odpadel po 190. členu OZ, ji neutemeljeno ne priznava zakonskih zamudnih obresti od vrnjenega preplačila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v izpodbijanem delu, torej v obsegu izpodbijanih III., IV., V. in VII. točke izreka ter v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da v postopku ni prišlo do procesih kršitev, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Predmet spora in dejanske okoliščine konkretnega primera

6. Čeprav je bila tožnici pravica do starostne pokojnine dokončno in pravnomočno priznana od 15. 6. 2007 dalje2, je bilo s tem dnem njeno izplačevanje z dokončno odločbo z dne 12. 11. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 31. 8. 2010 ustavljeno in hkrati izrečeno, da se že izplačani zneski pokojnine od 15. 6. 2007 dalje poračunajo. S pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča3, ki je bila tožencu vročena 25. 10. 20134, sta bili odločbi o ustavitvi izplačevanja pokojnine za nazaj, torej pred 31. 8. 2010 kot nepravilni in nezakoniti odpravljeni oziroma spremenjeni.

7. Z dokončno in pravnomočno odločbo z dne 21. 3. 2011 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 24. 11. 2010 je bilo odločeno, da je na podlagi odločbe z dne 31. 8. 2010, ki je bila torej kasneje sodno odpravljena oziroma spremenjena, ugotovljeno, da je starostna pokojnina z letnimi dodatki v obdobju od 15. 6. 2007 do 31. 8. 2010 preveč izplačana in je preplačilo, ki ga je tožnica dolžna vrniti tožencu, nastalo v znesku 29.935,20 EUR. Tožnica je tožencu preplačilo vrnila 22. 11. 2011. 8. Vendar je bila s pravnomočno sodbo5 dovoljena obnova preplačilnih odločb, ki sta bili posledično z odločbo z dne 8. 6. 2016 odpravljeni. Čeprav je že v predlogu za obnovo postopka tožnica uveljavljala tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od vrnjenega preplačila, je bilo hkrati z odločbo z dne 8. 6. 2016, potrjeno z odločbo z dne 8. 9. 2016, izrečeno, da se ji nakaže, torej nazaj vrne le preplačilo. Toženec je tožnici 30. 6. 2016 plačal znesek 26.795,52 EUR, znesek 3.139,68 EUR pa 10. 11. 2016. 9. Predmet tega postopka je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih odločb z dne 8. 6. 2016 in 8. 9. 2016 le glede tega, ali je tožnica poleg vrnitve preplačila v znesku 29.935,20 EUR upravičena še do plačila zakonskih zamudnih obresti od tega preplačila, in če, od kdaj dalje tečejo.

Materialno pravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

10. Pritožbeno sodišče je v identični zadevi,6 kot je obravnavana, že zavzelo stališče, da 197. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2)7, na kateri je sodišče prve stopnje utemeljilo prisojene zakonske zamudne obresti, ni mogoče uporabiti, temveč je tožbeni zahtevek na priznanje vtoževanih zakonskih zamudnih obresti delno utemeljen ob uporabi 193. člena Obligacijskega zakonika (OZ)8. Ne gre namreč za plačilo zakonskih zamudnih obresti zaradi toženčeve zamude v izpolnitvi obveznosti, temveč zaradi njegove neupravičene pridobitve.

11. Po 197. členu ZPIZ-2 je zavod, če ne izplača priznanih pokojninskih prejemkov v roku 60 dni od dneva, ko je postala odločba o priznanju pravice izvršljiva, dolžan plačati zamudne obresti na zapadle prejemke, ki se odmerijo v skladu s predpisi, ki urejajo obligacijska razmerja, od naslednjega dne po izteku tega roka. Nosilec obveznega zavarovanja je torej dolžan plačati zakonske zamudne obresti, če priznanih dajatev ne izplača v 60-ih dneh od izvršljivosti odločbe. V zvezi z razlago in uporabo 197. člena ZPIZ-2 je pritožbeno sodišče9 že zavzelo stališče, da je potrebno to določbo v povezavi s 378. členom OZ, smiselno uporabljati tudi v primeru, ko denarna dajatev v predsodnem postopku sploh ni priznana ali je priznana v prenizkem znesku, pa je takšna upravna odločba v sodnem postopku v celoti ali delno odpravljena ter pravica za nazaj priznana v zakoniti višini.

12. Dolžnosti vrnitve sredstev, ki jih je brez pravne podlage prejel zavod, še manj dolžnosti plačila zakonskih zamudnih obresti od takšne neupravičene pridobitve, pa ZPIZ-2 ne ureja. V 194. členu je določena le obveznost zavarovanca, ki mu je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imel pravice, da prejeto vrne v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. Po 3. odstavku 190. člena OZ obveznost vrnitve neupravičene pridobitve obstaja vselej, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila, ali je pozneje odpadla. Po sodni praksi10 gre za verzijsko terjatev, za katero je bistven premik premoženja brez pravnega temelja ali na temelju, ki je naknadno odpadel. 13. Pravno praznino ZPIZ-2, ki torej dolžnosti vrnitve neupravičene pridobitve zavoda ne ureja, je po stališču pritožbenega sodišča potrebno zapolniti z analogijo legis in ob uporabi argumenta a simili ad simile. Torej s sklepanjem od podobnega na podobno. Neposredno pravno urejeni primer in analogni primer imata enako pravno vrednost, zaradi česar je potrebno sklepati, da za oba velja enaka pravna posledica.11 Že po načelu enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS12 je potrebno enake primere obravnavati enako. Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. Če se zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva po 3. členu Zakona o sodiščih (ZS)13 predpise, ki urejajo podobne primere. Ker je zavod upravičen do vračila neupravičeno izplačanih denarnih zneskov, je po analognem sklepanju tudi zavarovanec upravičen do vračila brez podlage že vrnjenih denarnih zneskov. Če je torej zavarovanec na podlagi dokončnih in pravnomočnih preplačilnih odločb, preplačilo vrnil tožencu, pa so bile kasneje preplačilne odločbe pravnomočno odpravljene, je odpadla pravna podlaga za vrnitev preplačila. Torej je toženec neupravičeno pridobitev ob smiselni uporabi 194. člena ZPIZ-2 in 190. člen OZ dolžan vrniti zavarovancu. Obseg vrnitve neupravičene pridobitve pa določa 193. člen OZ.

14. Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Pošteni pridobitelj mora torej plačati obresti od dneva vložitve zahtevka, nepošteni pridobitelj pa vse od dneva pridobitve. Po sodni praksi je treba 193. člen OZ v primerih, ko pridobitelj v času pridobitve ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da je brez podlage obogaten na tuj račun, je pa to (iz)vedel ali bi moral vedeti pozneje, uporabljati in razlagati tako, da mora vrniti plodove in plačati zamudne obresti že od tega dne in ne šele od dne, ko je prikrajšani vložil zahtevek za vrnitev. Pridobitelj je torej dolžan zakonske zamudne obresti od neupravičene pridobitve plačati od dneva, ko je postal nepošten. Nepošten pridobitelj pa je tisti, ki ve, ali bi moral vedeti, da je brez podlage obogaten na tuj račun. Ko pošten pridobitelj izve, da gre za neupravičeno pridobitev, postane nepošten. Vendar zavodu nepoštenosti pred odpravo oziroma spremembo nezakonitih in nepravilnih, vendar izvršljivih in dokončnih odločb o ustavitvi izplačevanja denarne dajatve za nazaj, ki predstavlja podlago za izdajo preplačilnih odločb, ni mogoče očitati. Po 1. odstavku 182. člena ZPIZ-2 postane izvršljiva že prvostopenjska upravna odločba, saj morebitna pritožba ne zadrži njene izvršljivosti. Šele z odpravo odločb o ustavitvi izplačevanja pokojninske dajatve je odpadla pravna podlaga za vrnitev preplačila po preplačilnih odločbah. Kadar se odločba odpravi, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale.

Odločitev pritožbenega sodišča

15. Glede na vse predhodno obrazloženo, je toženec postal nepošten z vročitvijo sodbe, s katero sta bili odpravljeni oziroma spremenjeni sicer izvršljivi in dokončni odločbi o ustavitvi izplačevanja starostne pokojnine, 25. 10. 2013. Takrat je namreč izvedel, da je odpadla pravna podlaga za tožničino vrnitev preplačila, ki je bilo plačano že 22. 11. 2011. Pomeni, da je tožnici poleg samega preplačila v znesku 29.935,20 EUR, kot je bilo odločeno v obravnavanem predsodnem upravnem postopku, dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 25. 10. 2013 dalje do plačila.

16. Iz vseh predhodno navedenih materialnopravnih razlogov je bilo potrebno pritožbi delno ugoditi in v skladu s 5. točko 358. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeniti tako, da se ta zaradi jasnosti izreka oblikuje na novo. Torej tako, da se odločba z dne 8. 9. 2016 odpravi v delu glede zakonskih zamudnih obresti. V II. točki izreka odločbe z dne 8. 9. 2016 pa se za datumom 22. 11. 2011 doda besedilo „skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 25. 10. 2013 dalje do plačila“ in je toženec dolžan tožnici s to sodbo prisojene zakonske zamudne obresti obračunati in jih skupaj s procesnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 12. 2016 dalje do plačila, izplačati v roku 8 dni od prejema te sodbe. Višji tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska preplačila, ki tečejo od 22. 11. 2011 do 24. 10. 2013, je bilo potrebno zavrniti. V preostalem je bilo potrebno pritožbo toženca zavrniti po 353. členu ZPP. Ob obračunu prisojenih zakonskih zamudnih obresti bo toženec upošteval, da je tožnici 30. 6. 2016 že plačal znesek 26.795,52 EUR, znesek 3.139,68 EUR pa 10. 11. 2016. Stroški postopka

17. Ob spremenjeni prvostopenjski sodbi je tožnica s tožbenim zahtevkom uspela le delno. Njen uspeh v sporu pritožbeno sodišče ocenjuje kot polovičen. V skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP ji je toženec dolžan povrniti stroške postopka na prvi stopnji v višini 572,18 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stroški so odmerjeni na podlagi Odvetniške tarife (OT)14 in ob upoštevanju, da po pravnomočnem sklepu v II. točki obravnavane sodne odločbe vrednost spora znaša 29.935,20 EUR,

18. Čeprav je toženec le delno uspel s pritožbo, je pritožbeno sodišče sklenilo še, da tožnica stroške odgovora na pritožbo, krije sama. K pritožbeni rešitvi zadeve namreč ni pripomogla (165. člen v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 3/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 Odločba z dne 7. 12. 2007. 3 Sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 264/2013 z dne 9. 10. 2013 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. V Ps 3033/2010 z dne 21. 3. 2013. 4 Priloga B/1 sodnega spisa. 5 Sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. V Ps 1650/2014 z dne 21. 9. 2016, potrjena s sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Psp 634/2015 z dne 7. 4. 2016. 6 Psp 363/2017 z dne 9. 11. 2017. 7 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 8 Ur. l. RS, št. 97/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 9 Na primer Psp 536/2016. 10 Na primer Psp 99/2017, Psp 181/2017. 11 Pavčnik: Argumentacija v pravu, Cankarjeva založba, 1998, str. 146. 12 Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami. 13 Ur. l. RS, št. 94/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 14 Ur. l. RS, št. 2/2015.