Jedro

Tožena stranka, na kateri je dokazno breme ni moglo izpodbiti denarne vzročne zveze med alkoholiziranostjo in nastankom nezgode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo opr. št. P 458/2018 z dne 25. 5. 2021 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 9.918,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2018 do plačila. Odločilo je še o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da toženec na katerem je dokazno breme ni uspel izpodbiti domneve iz 7. člena (4. točka prvega odstavka) AK-17, da je v času prometne nesreče vozil pod vplivom alkohola in je zato izgubil svoje pravice iz zavarovanja. Sodišče je opravilo dokazno oceno izpovedi prič in izpovedbe toženca. Sodišče prve stopnje izpovedba priče N. O. in izpovedba samega toženca nista prepričali, da toženec pred nesrečo ni užilal alkohola. Toženec tako ni uspel dokazati, da med domnevno alkoholiziranosti in prometno nesrečo ni bilo vzročne povezave in je zato utemeljen tožbeni zahtevek, ker je toženec izgubil pravice iz zavarovanja avtomobilskega kaska in je zato dolžan plačati znesek 9.918,70 EUR, s katerim je v tej višini tožeča stranka krila škodo leasingodajalcu. To je dolžan plačati z zakonskimi z zamudnimi obrestmi od 16. 10. 2018 do plačila. Sodišče prve stopnje je materialno pravno podlago za svojo odločitev navedlo v točki 13. obrazložitve. O pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji je odločilo na podlagi uspeha v pravdi (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 155 ZPP).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje toženec po pooblaščencu Odvetniški družbi G. o.p., d.o.o. iz .... Toženec uveljavlja vse pritožbene razloge iz člena 338 ZPP. V pritožbi navaja, da vztraja, da je bistveni razlog zaradi katerega je tožena stranka zapustila kraj prometne nesreče bil v tem, da je bila zmedena, premražena in precej poškodovana ter se je slabo počutila in zaradi takšnega svojega stanja ni mogla počakati na prihod policistov. Po naročilu svoje hčerke in ne na lastno zahtevo je bila odpeljana do bolnišnice. Posledično pa je bila zaradi te poškodbe skoraj mesec dni nezmožna za delo. O zbeganosti tožene stranke je izpovedala priča N. Z. O tem, da je toženec zapeljal iz vozišča zaradi srn pa je izpovedala N. O. Ta priča je tudi izpovedala, da tožena stranka pred nesrečo ni uživala alkohola. Tožena stranka nato navaja, da je policistoma povedala, da je srna bila na cesti kar sta ugotovila tudi policista, ki sta zapisala, da na samem vozilu ni bilo vidnih sledov, ki bi kazali, da bi prišlo do stika med divjadjo in osebnim vozilom. Iz tega izhaja, da je torej tudi tožena stranka izpovedala o divjadi na cestišču. Sodišče prve stopnje bi moralo slediti izpovedbi tožene stranke, da pred nesrečo ni pila alkohola in da je do nesreče prišlo, ker so bile na cesti srne. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ugotovilo zakaj je tožena stranka zapustila kraj nesreče. Le-tega je zapustila zato, ker je bila poškodovana, kar so potrdile tudi priče. Tožena stranka je bila poškodovana, od prometne nesreče pa do trenutka prihoda policistov na kraj nezgode pa je minilo skoraj dve uri, tako dolgo pa toženec ni uspel čakati na kraju dogodka, ker je bil poškodovan. Iz izpovedi priče je tako razvidno, da je do prometne nesreče prišlo iz razloga, ker so bile srne na cestišču. Tožena stranka kraja nesreče ni zapustila sama, temveč je bila tam v zelo zmedenem in poškodovanem stanju in nato odpeljana po naročilu hčerke in s strani N. Z. in njegovega prijatelja taksista. Iz teka dogodkov izhaja, da tožena stranka po nesreči očitno ni vstopila v bolnišnico in je tavala po T., kjer jo je našel N. Z., ker je bila od nesreče zmedena in ni vedela kaj počne. Iz vsega tega je razvidno, da so ob obravnavanem dogodku obstajale takšne konkretne okoliščine, da bi bilo od tožene stranke prestrogo zahtevati, da bi do prihoda policistov ostala na kraju prometne nesreče in omogočila opravo preizkusa alkoholiziranosti. Tako je tožena stranka uspela izpodbiti domnevo iz 7. člena (4. točka prvega odstavka) Splošnih pogojev AK-17, da naj bi v času prometne nesreče vozila pod vplivom alkohola in posledično izgubila svoje pravice iz zavarovanja. Kot izhaja iz vsega navedenega je toženi stranki uspelo izkazati tudi, da med domnevno alkoholiziranostjo in prometno nesrečo ni bilo vzročne povezave. Predlaga, da se pritožbi ugodi in se sodba sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Priglaša še pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ob reševanju pritožbe tožene stranke se sodišče druge stopnje v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela izpodbiti domneve iz 7. člena (4. točka prvega odstavka) Splošnih pogojev AK-17, da naj bi v času prometne nesreče vozila pod vplivom alkohola in je zato posledično izgubila svoje pravice iz zavarovanja in da tudi ni uspela izpodbiti domneve o vzročni zvezi alkoholiziranosti s prometno nesrečo. Zato je odločitev sodišča prve stopnje materialno pravno pravilna. Glede vzroka za prometno nesrečo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženec ni uspel z zadostno mero dokazati dejstva, da je s cestišča zapeljal zaradi tega, ker naj bi pred njegovo vozilo skočila divjad in ker tega ni uspel dokazati obstaja domneva, da je bila med toženčevo domnevno alkoholiziranostjo in prometno nesrečo vzročna zveza in te vzročne povezave toženec ni uspel izpodbiti. Glede navzočnosti srn na cestišču, ki naj bi bile vzrok tega, da je toženec zapeljal iz cestišča pa po zaključku sodišča prve stopnje, tožencu ni uspelo prepričati sodišča o srnah na vozišču. Tega namreč v svojih pisnih izjavah prič nista potrdila niti policista, ki sta obravnavala prometno nesrečo, to sta bila A. O. in I. V. Nasprotno pa je v sodbi pravilno pojasnjeno, da s strani sodišča prve stopnje niso prepričljive izpovedbe toženca in njegova izjava policistom ter izpovedba N. O. o vsebini prijave škode na motornem vozilu o srnah, saj sta policista skladno izjavila, da na kraju prometne nesreče nihče ni omenil srn, niti ni bilo o tem vidnih sledi. Sodišče prve stopnje pa je še zaključilo, da toženec ni plačal predujma za izvedenca za raziskave prometnih nezgod in zato sodišče tega dokaza ni izvedlo. S tem dokazom bi eventuelno toženec potrdil svoje navedbe o srnah na kraju prometne nesreče pred trčenjem. Tako so po zaključku sodišča druge stopnje neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno dokazno ocenilo izpovedi prič in sicer obeh policistov. Priča N.O. je sicer res, ko je bila na zaslišanju na sodišču izpovedala, da so ji policisti, ko je prišla na kraj prometne nesreče povedali, da so bile srne na cesti. Prepričljiva pa je dokazna ocena sodišča prve stopnje glede te izpovedi, saj v svojih pisnih izjavah priči, to je policista nista potrdili tega dejstva. Policista, ki sta obravnavala prometno nesrečo, sta bila A. O. in I. V. in sta skladno izjavila, da na kraju prometne nesreče nihče ni omenil srn, niti ni bilo o tem vidnih sledi. Priča N. O. je bila tudi na samem ogledu, ki so ga opravili policisti in na tem ogledu ni omenila srn. Tudi toženec je izpovedal, da sta bila s hčerko na kraju nesreče skupaj več kot pol ure in tudi, da se je dogodkov do nesreče spomnil in sodišče ni videlo razlogov, da toženec na kraju nesreče o srnah ne bi povedal svoji hčerki, ki ji je nezgodo opisal, ter bi bilo življenjsko logično, da bi za to pomembno okoliščino za nastanek prometne nesreče povedala policistom, ki bi to zabeležili v zapisnik o njeni izjavi. Tako so neupoštevne pritožbene navedbe, da je tudi tožena stranka policistom povedala za srne. V pritožbi navaja, da je že iz pisnih izjav obeh policistov razvidno, da jima je tožena stranka povedala za srne na cesti, saj sta oba dva pisala, da na samem vozilu ni bilo vidnih sledov, ki bi kazali, da je prišlo do stika med divjadjo in osebnim vozilom. Tožena stranka, kot izhaja iz dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje na ogledu ni bila navzoča in ni bila v kontaktu s policisti na tem ogledu, kajti iz ugotovitve sodišča prve stopnje je razvidno, da je toženec zapustil kraj dogodka pred prihodom policistov. Tako so pritožbene navedbe o tem, da je tožnik uspel dokazati, da je bil vzrok za to, da je zapeljal s ceste v navzočnosti srn na cesti neutemeljene, kajti tega dejstva sodišče prve stopnje na podlagi pravilne dokazne ocene vseh dokazov ni ugotovilo, toženec pa tega tudi ni uspel dokazati, npr. z izvedbo dokaza z zaslišanjem ustreznega izvedenca cestno prometne stroke.

6. Ostale pritožbene navedbe, da tožena stranka ni zapustila kraja dogodka prostovoljno in da ga ni zapustila z namenom, da se je izognil preizkusu alkoholiziranosti so prav tako neutemeljene. Toženec je odšel zdravniku šele. 5. 3. 2018, to je dva dni po nezgodi in neposredno po nezgodi ni odšel v bolnišnico, čeprav so ga po ugotovitvah sodišča prve stopnje do tja pripeljali, nato pa v bolnišnico ni vstopil. Res je, da so dne 5. 3. 2018 v SB ... ugotovili, da je v prometni nesreči toženec zadobil zlom prsnice. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je policija prišla na kraj nesreče prej kot v pol ure po obvestilu o nesreči in da niso potrjeni ugovori toženca o dolgotrajnem čakanju na policijo. O prometni nesreči namreč policije ni obvestil toženec, temveč je o prometni nesreči obvestil policijo ob 0.53 uri G. S. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ocenilo, da nista prepričljivi izpovedbi toženca in N. O., da so bili policisti o prometni nesreči obveščeni že prej in jih torej toženec ni obvestil o sami prometni nesreči, kar bi lahko storil, kajti sodišče prve stopnje je izpovedbo toženca o tem, da je bil omotičen ocenilo kot takšno, da je v nasprotju z izvidom SB ... z dne 5. 3. 2018 iz katerega izhaja, da je toženec zanikal omotico, vrtoglavico in izgubo zavesti. Med pravdnima strankama pa ni bilo sporno, da je toženec pred prihodom policistov kraj prometne nesreče zapustil. Policisti so celo skušali toženca izslediti s klicem na mobilni telefon, vendar je bil toženec nedosegljiv, iskali so ga tudi v urgentnih ustanovah in na naslovu toženčevega prebivališča, vendar pri tem niso bili uspešni. N. Z. in njegov prijatelj taksist sta odpeljala toženca s kraja nesreče do SB ..., kjer sta ga odložila, toženec pa nato v splošno bolnico ni vstopil kljub temu, da sedaj trdi, da je bil poškodovan. Upoštevaje vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ne more biti prepričano o obstoju takšnih konkretnih okoliščin, da bi bilo od toženca prestrogo zahtevati, da bi do prihoda policistov ostal na kraju prometne nesreče in bi po nesreči omogočil opravo preizkusa alkoholiziranosti. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni uspel izpodbiti domneve iz 7. člena (4. točka prvega odstavka) AK-17, da je v času prometne nesreče vozil pod vplivom alkohola in je zato izgubil svoje pravice iz zavarovanja. Glede na dokazno oceno izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje napravilo pravilen zaključek, da na podlagi izpovedbe toženca in priče N. O. ne more biti prepričano, da toženec pred prometno nesrečo ni užival alkohola. Zato ne držijo pritožbene navedbe, da iz njenih pritožbenih navedb izhaja, da so v obravnavanem dogodku obstajale takšna konkretne okoliščine, da bi bilo od tožene stranke prestrogo zahtevati, da bi do prihoda policistov ostala na kraju prometne nesreče in bi omogočila opravo preizkusa alkoholiziranosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo ravno nasprotno, ugotovilo je, da tožena stranka ni uspela izpodbiti domneve iz 7. člena Splošnih pogojev AK-17 in toženi stranki ni uspelo izkazati, da med domnevno alkoholiziranostjo in prometno nesrečo ni bilo vzročne povezave.

7. Glede na obrazloženo je zato sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo vso, v točki 13. obrazložitve sodbe navedeno materialno pravo. Pritožba konkretizirano ne očita, da je sodišče prve stopnje storilo kakšno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo, da bi sodišče prve stopnje storilo tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP).