Jedro

Tožnik je v prometni nesreči utrpel udarnino glave v senčno temenskem predelu na levi strani, zlom leve senčne in temenske kosti lobanje, izliv krvi nad trdo možgansko ovojnico v temensko zatilnem predelu na levi strani, izliv krvi pod trdo možgansko ovojnico na levi strani, možgansko oteklino ter možgansko udarnino v senčnem predelu desne možganske poloble in v temenskem predelu leve možganske poloble. Kot posledici teh poškodb sta se pri tožniku pojavili lažji postkontuzijski sindrom in popoškodbena epilepsija. Skupna odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 21.503,76 EUR ustreza tako subjektivnemu kot objektivnemu merilu določbe 179. člena OZ, primerljiva pa je tudi z odškodninami, ki so prisojene v podobnih primerih.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem ugodilnem delu, potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati odškodnino v višini 21.503,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 5,153.161,05 SIT od 2. 7. 2003 do 31. 12. 2006, konvertirano v EUR, od zneska 21.503,76 EUR pa od 1. 1. 2007 dalje do plačila, v roku 15 dni, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka); odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v višini 2.113,40 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je toženec vložil pravočasno pritožbo in sicer v delu, v katerem odškodnina presega znesek 16.503,76 EUR in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da odškodnino zniža za 5.000,00 EUR, podredno pa sodbo v tem obsegu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Meni, da odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo ne ustreza standardu pravične denarne satisfakcije in ni primerljiva z ostalimi odškodninami za tovrstno škodo, primerna bi bila za nekoliko hujše poškodbe in posledice, kot jih je utrpel tožnik. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče tožniku prisodilo odškodnino v višini 10.000,00 EUR, primerna odškodnina pa bi bila v višini 7.500,00 EUR. Tožnik ni trpel hudih telesnih bolečin, tudi ostale bolečine niso bile dolgotrajne. Tudi odškodnina iz naslova strahu v višini 2.503,76 EUR je nekoliko previsoka odškodnina, primerna odškodnina bi bila 2.003,76 EUR. Tožnik primarnega strahu ni utrpel. Poleg tega o skrbi za vpliv epileptične terapije na kakšne druge posledice, tožnik ni ničesar zatrdil, kljub temu je to skrb pri odmeri odškodnine iz tega naslova sodišče upoštevalo. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče tožniku odmerilo odškodnino v znesku 9.000,00 EUR, primerna odškodnina bi bila 7.000,00 EUR. Tožnikov verbalni kontakt je dober, ima pa znižane kognitivne sposobnosti v smislu upada sposobnosti koncentracije, pozornosti in spomina, kar pa tožnika le lažje ovira pri njegovi življenjski aktivnosti. Kvaliteta življenja je zmanjšana tudi zaradi antiepileptične terapije in kavtel, ki jih mora upoštevati bolnik z epilepsijo. Vendar je izvedenec pojasnil, da se stanje izboljšuje in če tožnik ne bo imel več epileptičnih napadov, potem tudi omejitev, ki so s tem povezane, ne bo več trpel. Sicer pa tožnik še vedno aktivno kolesari, kar je bil pred poškodbo njegov pomemben hobi. Dobra je tudi prognoza za izboljšanje kognitivnih sposobnosti.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je bil dne 30. 7. 2002 kot voznik kolesa poškodovan v prometni nesreči, ki jo je povzročil tuj državljan z osebnim avtomobilom. V nesreči je utrpel udarnino glave v senčno temenskem predelu na levi strani, zlom leve senčne in temenske kosti lobanje, izliv krvi nad trdo možgansko ovojnico v temensko zatilnem predelu na levi strani, izliv krvi pod trdo možgansko ovojnico na levi strani, možgansko oteklino ter možgansko udarnino v senčnem predelu desne možganske poloble in v temenskem predelu leve možganske poloble. Kot posledici teh poškodb sta se pri tožniku pojavili lažji postkontuzijski sindrom in popoškodbena epilepsija. Nevrokirurško zdravljenje navedenih poškodb je potekalo od 30. 7. 2002 do 12. 12. 2002, od leta 2009 pa je tožnik v redni antiepileptični terapiji.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da priznana odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 5.000,00 EUR ustrezno odraža tožnikovo škodo na tem področju. Tožnik je trpel srednje močne bolečine vsaj 10 dni, dva meseca pa še lažje telesne bolečine (hudih bolečin ni čutil zaradi motenj zavesti in sedacije). Hude glavobole je trpel tri mesece, kasneje občasne in v lažji obliki, kar trpi še danes, še vedno mora jemati protibolečinska zdravila. Tožnik je prestal nevrokirurško zdravljenje (urgentni operativni poseg v področju glave), v tem času je bil tri dni priklopljen na aparat za mehanično ventilacijo, trikrat je opravil CT preiskavo glave, večkrat je obiskal specialistične ambulante, EEG preiskavi je bil podvržen štirikrat, zaradi posttravmatske epilepsije mora od leta 2009 redno jemati antiepileptično terapijo, ki je zaradi stranskih učinkov škodljiva, tožnik mora še vedno redno kontrolirati svoje zdravje pri nevrologu. Take ugotovitve utemeljujejo priznano odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti, ki ni previsoka ter je primerljiva z odškodninami, ki so bile prisojene v podobnih primerih (179. člen Obligacijskega zakonika - OZ).

7. Tožnik zaradi izgube spomina primarnega strahu ni utrpel, v strahu pa je bil glede izida zdravljenja, ne le glede poškodb glave, temveč tudi posledic, ki jih ima tako zdravljenje na ledvice (tožnik je imel v preteklosti transplantirano ledvico). Hud sekundarni strah in velika zaskrbljenost za izid zdravljenja sta pri tožniku nastopila in trajala vse do zaključka nevrokirurškega zdravljenja (do decembra 2002), strah pa se je pojavljal tudi kasneje, predvsem zaradi spominskih motenj, ki so tožnika omejevale pri vsakodnevnem funkcioniranju, strah pa se je stopnjeval po naknadnem pojavu epileptičnih napadov. Že sodišče prve stopnje je poudarilo, da gre pri odmeri odškodnine iz tega naslova upoštevati, da je tožnik utrpel hudo poškodbo glave in možganov, katere posledica je nepredvidljiva, upošteven pa je tudi strah za zdravje njegove presajene ledvice. Upoštevaje vse navedeno (četudi se ne upošteva strah tožnika za druge posledice, ki lahko nastanejo ob epileptičnih napadih – npr. zlom ob padcu), je odškodnina iz tega naslova v višini 2.503,76 EUR pravična odškodnina, ki je tudi primerljiva z odškodninami, ki so bile prisojene v podobnih primerih (179. člen OZ).

8. Tožnik je bil pred poškodbo ambiciozni rekreativni kolesar (pripravljal se je na olimpiado dializnih bolnikov na Madžarskem), bil je učitelj smučanja, aktiven športnik, v prostem času se je ukvarjal z vinogradništvom. Po poškodbi so se pri tožniku razvili simptomi postkontuzijskega sindroma, s katerim so povezani pogosti glavoboli, spominske motnje, razdražljivost in oslabljena koncentracija. Zaradi pogostih glavobolov redno jemlje analgetike. Ima znižane kognitivne sposobnosti (upad koncentracije, pozornosti in spomina), zaradi takih posledic težje bere, se težko zbere, ni zmožen daljšega branja, kar prebere, hitro pozabi, zaradi motenj v spominu je v strahu, da bo pozabil vzeti zdravila. Tožnik je opustil učenje smučanja, obdelovanje vinograda, s kolesarjenjem pa se še ukvarja, saj mu to pomaga pri vzdrževanju psihičnega in fizičnega zdravja. Redno mora jemati antiepileptike, upoštevati pa mora tudi določene omejitve s tem v zvezi (aktivnosti lahko izvaja le brez odvečnega naprezanja, prepovedano mu je delo na višini, v bližini nevarnih strojev, redno mora jemati zdravila, redno 8 ur spati, se izogibati alkoholu, ne sme upravljati z motornimi vozili). Zaradi vsega navedenega nedvomno tudi trpi duševne bolečine. Res je izvedenec pojasnil, da je prognoza zdravljenja epilepsije dobra, vendar pa je v času sojenja še obstajala. Odškodnina iz tega naslova v višini 17.943,58 EUR nedvomno ni previsoka ter je primerljiva z odškodninami, ki so bile prisojene v podobnih primerih (179. člen OZ).

9. Tudi skupna odškodnina v višini 21.503,76 EUR ustreza tako subjektivnemu kot objektivnemu merilu določbe 179. člena OZ, primerljiva pa je tudi z odškodninami, ki so prisojene v podobnih primerih.

10. Glede na povedano je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).