Jedro

Po presoji sodišča ZAID določa materialni prekluzivni rok za vložitev vloge za uveljavitev pravice, s potekom katerega ugasne sama pravica. Zato tega roka ni mogoče podaljšati in se izteče na zakonsko določen dan, ne glede na to ali na ta dan organ dela.

Ustavno sodišče je že večkrat odločilo, da sme zakonodajalec upoštevaje navedene pogoje spremeniti pogoje za opravljanje določenega poklica oziroma dejavnosti tudi za osebe, ki ta poklic oziroma dejavnost v času spremembe pravne ureditve že opravljajo.1 Sprememba je v skladu z načelom zaupanja v pravo, če je v razumnem sorazmerju z zasledovanim ciljem in če je prizadetim osebam dana možnost, da se na novo ureditev pripravijo.

Po presoji sodišča gre za razumen razlog, utemeljen v prevladujočem javnem interesu oziroma s cilji, ki jih zasleduje sprememba zakonodaje, je tudi Ustavno sodišče že zavzelo stališče, da je izboljšava kvalitete graditve objektov ustavno dopusten cilj in da lahko zakonodajalec zaradi varovanja javne koristi (dvig kvalitete projektiranja, večja varnost, oblikovna skladnost objektov, večja kakovost graditve) zviša izobrazbene pogoje za projektante in na novo uredi pogoje in način projektiranja objektov.

ZAID od imetnikov pravic, ki jim gredo po prehodni ureditvi ZGO-1, zahteva zgolj to, da v roku 6. mesecev vložijo zahtevo za vpis v imenik in predložijo dokazila.

Zakon ne zahteva dodatnih izobraževanj, niti preverjanja znanja, ampak zgolj predložitev dokazil o že obstoječi izobrazbi in delovnih izkušnjah ter o zavarovanju. Glede na to pa je rok šestih mesecev po presoji sodišča primeren, saj povprečno skrben strokovnjak v tem času lahko zbere že obstoječa dokazila oziroma sklene zavarovanje odgovornosti in vse to predloži organu, ki bo, če bo ugotovil, da je posameznik izpolnjeval strokovne pogoje po ZGO-1, odločil o njegovem vpisu v imenik IZS.

Za tiste, ki so vpisani, je IZS že ugotovila, da izpolnjujejo pogoje za vpis. Zato je razumna ureditev, da jim status, če ne predložijo navedenih dokazil, miruje, saj pomeni le, da trenutno ne opravljajo tega poklica. Tiste osebe, ki v imenik niso bile vpisane, pa morajo svojo strokovno usposobljenost za vpis šele izkazati. Neenakopravno obravnavanje bi tako nastopilo kvečjemu, če bi zakon te osebe, ki niso v enakem položaju, obravnaval enako.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ (v nadaljevanju tudi Inženirska zbornica Slovenije oziroma IZS) je z izpodbijanim sklepom kot prepozno zavrgel tožnikovo vlogo za vpis v imenik pooblaščenih inženirjev (v nadaljevanju imenik IZS). V obrazložitvi navaja, da je prejel tožnikovo vlogo 11. 12. 2018 od družbe A. d.o.o., s spremnim dopisom te družbe, da v prilogi pošilja pošto, ki jo je prejela pomotoma. K vlogi je bila priložena delno poškodovana kuverta s prozornim okencem brez naslovnika in z žigom pošte z datumom 28. 11. 2018. Po šestem odstavku Zakona o arhitekturni in inženirski dejavnosti (v nadaljevanju ZAID) je bil rok za vložitev take vloge šest mesecev po začetku uporabe zakona, tj. do 1. 12. 2018. Četudi se vloga vloži v kuverto, iz nje naslovnik, kateremu je bila poslana pomotoma, ni razviden. Ker ni mogoče potrditi, da je bila tožnikova vloga poslana pravočasno (četudi na napačen naslov), je prepozna. Zato jo je na podlagi tretjega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel. 2. Drugostopenjski organ je spremenil zgolj izrek izpodbijanega sklepa, tako da se zavrže tožnikova vloga za vpis v imenik pooblaščenih inženirjev na podlagi pridobljenih pravic po Zakonu o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) skladno s petim in šestim odstavkom 55. člena ZAID, ker je mnenja, da mora biti iz izreka točno razvidno, katera vloga je bila zavržena. Sicer pa je pritožbo zavrnil, saj je po njegovi presoji prvostopenjski organ pravilno uporabil prehodne določbe petega in šestega odstavka 55. člena ZAID. Prvostopenjski organ je tožnikovo vlogo prejel od A. d.o.o. dne 11. 12. 2018, kar pomeni, da je bila vloga za vpis v imenik pooblaščenih inženirjev vložena po poteku roka iz šestega odstavka 55. člena ZAID. Ker je tožnik ni poslal s priporočeno pošto, tudi ni mogoče uporabiti določbe drugega odstavka 68. člena ZUP.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. V tožbi trdi, da je vloga za vpis v imenik IZS pravočasna, saj jo je vložil 30. 11. 2018, pri čemer je imel težave s pošiljanjem in prejemanjem pošte. Prav tako kot prava neuka stranka ni vedel, da bi moral pošto poslati priporočeno. Toženka tega ni upoštevala, tožnika pa ni zaslišala.

4. Nadalje v tožbi zatrjuje, da je ureditev po ZAID neustavna, saj za subjekte, ki niso bili vpisani v imenik IZS, zaradi zamude predvideva izgubo že pridobljenih pravic, kar je poseg v pravico do proste izbire zaposlitve. Poseg je diskriminatoren, kajti IZS je po uveljavitvi ZAID na dan 1. 6. 2018 v imenik IZS prepisala posameznike, ki so bili na ta dan vpisani v imenik IZS po prejšnji zakonodaji in jim dodelila status pooblaščeni ali nadzorni inženir oziroma jim izdala odločbo o mirovanju poklicnega naziva. Na dan uveljavitve tega zakona pa so poklicno nastopali tudi odgovorni nadzorniki in odgovorni vodje del, ki niso bili vpisani v imenik IZS. Za slednje je Gradbeni zakon (v nadaljevanju GZ) določil, da se bodo morali pravočasno vpisati v imenik IZS, če bodo želeli ohraniti po Zakonu o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) pridobljene pravice. Tožnik je izpolnjeval pogoje za opravljanje poklica odgovornega nadzornika po ZGO-1, se pa v imenik ni vpisal, ker je bilo tako pravilo vzpostavljeno pri njegovem dotedanjem delodajalcu. ZAID je protiustavno diskriminiral med posamezniki, ki so bili že vpisani v imenik IZS in nevpisanimi posamezniki, saj vpisanim, če ne predložijo zahtevanih dokazil, nastopi mirovanje pravic, pri nevpisanih posameznikih pa velja stroga sankcija izgube pravic. Taka ureditev predstavlja kršitev 14. člena Ustave in 49. člena Ustave ter posega v svobodno gospodarsko pobudo.

5. Tožnik nadalje še navaja, da je izgubil pravico opravljati poklic zaradi nesorazmerno kratkega roka za vpis v imenik IZS. Gre za poseg v svobodno gospodarsko pobudo, osebno dostojanstvo, splošno svobodo ravnanja in kršitev načela enakosti in zaupanja v pravo. Poseg ne prestane testa sorazmernosti, saj sploh ni jasno, kakšen cilj je zakonodajalec zasledoval s spornim določilom šestega odstavka 55. člena ZAID. IZS je upoštevala neskladnost prehodnih obdobij, ki dajejo gospodarskim družbam več časa za uskladitev (12 mesecev) v primerjavi z posamezniki. S svojim sklepom je namreč podaljšala prehodna obdobja za nastop mirovanja njihovega statusa, medtem ko je brez obrazložitve opustila enako podaljšanje prehodnega obdobja po katerem nevpisani posamezniki izgubijo svoje pridobljene pravice. Predlaga, da sodišče postopek prekine in začne postopek pred Ustavnim sodiščem, glede tožbe pa, da ji sodišče ugodi, izpodbijani sklep in odločbo odpravi ter prvostopenjskemu organu naloži, da ponovno odloči o tožnikovi vlogi brez upoštevanja neustavnega določila o šestmesečnem prekluzivnem roku. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

6. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravni spis.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po petem odstavku 55. člena ZAID se šteje, da posameznik, ki ima z dnem začetka uporabe tega zakona na podlagi ZGO-1 pravico nastopati kot odgovorni nadzornik ali odgovorni nadzornik posameznih del in ni vpisan v imenik IZS, izpolnjuje pogoje za vpis v imenik pooblaščenih inženirjev z omejenim pooblastilom in sicer za nadzornega inženirja za tisto strokovno področje, za katerega ima opravljen strokovni izpit po ZGO-1 in za objekte iste stopnje zahtevnosti kot po ZGO-1. Po šestem odstavku tega člena mora posameznik iz prejšnjega odstavka vložiti zahtevo za vpis v imenik pooblaščenih inženirjev in zahtevi predložiti dokazila o pravici nastopati kot odgovorni nadzornik ali odgovorni nadzornik posameznih del po ZGO-1 ter dokazilo o načinu opravljanja poklicnih nalog iz tretjega odstavka 5. člena tega zakona in dokazilo o sklenjenem zavarovanju odgovornosti za škodo iz 15. člena tega zakona. Če posameznik v roku šestih mesecev po začetku uporabe tega zakona ne vloži zahteve za vpis v imenik pooblaščenih inženirjev, po poteku tega roka ne izpolnjuje več pogojev za izvajanje storitev nadzora nad gradnjo. Ti posamezniki ne smejo uporabljati poklicnega naziva pooblaščeni inženir.

9. Po presoji sodišča zakon v tej določbi določa materialni prekluzivni rok za vložitev vloge za uveljavitev pravice, s potekom katerega ugasne sama pravica. Zato tega roka ni mogoče podaljšati in se izteče na zakonsko določen dan, ne glede na to ali na ta dan organ dela.1

10. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik pravočasno vložil zahtevek za vpis v imenik IZS s tem, ko je svojo vlogo poslal na drug naslov in ne na naslov IZS, ki je njegovo vlogo prejela 11. 12. 2018, rok po šestem odstavku 55. člena ZAID pa se je iztekel 1. 12. 2018. 11. Po prvem odstavku 64. člena ZUP se vloga izroči organu, ki je pristojen za sprejem; vloži se lahko vsak delavnik med poslovnim časom, po elektronski poti pa ves čas. Po 68. členu ZUP je vloga vložena pravočasno, če jo pristojni organ prejme, preden izteče rok. Če je vloga poslana po elektronski poti, se šteje za pravočasno, če jo je pred iztekom roka prejel informacijski sistem organa ali informacijski sistem za sprejem vlog, vročanje in obveščanje (prvi odstavek). Če se vloga pošlje priporočeno po pošti, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto (drugi odstavek). Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da domneva iz drugega odstavka 68. člena ZUP ne velja le za primere, ko je vloga poslana priporočeno pristojnemu organu2, ampak tudi, ko stranka pošlje priporočeno vlogo kateremukoli organu v smislu določbe 5. člena ZUP. Ne velja pa tedaj, ko sploh ni vložena pri organu po ZUP, ampak pri tretji osebi.3

12. Tožnik trdi, da je vlogo, ki jo je toženka prejela 11. 12. 2018, poslal že 30. 11. 2018, vendar niti v upravnem postopku niti v tožbi ne navede v smislu citiranih predpisov relevantnih trditev, tj. ne zatrdi, da jo je poslal organu iz 5. člena ZUP (in ne pove kateremu) in tudi ne zanika, da jo je poslal družbi A. d.o.o., ki jo je 7. 12. 2018 poslala prvostopenjskemu organu. Tožnik ne zatrjuje niti, da je vlogo poslal priporočeno oziroma sploh ni sporno, da jo je poslal z navadno pošto. Glede na navedeno pa je po presoji sodišča odločitev toženke, da je vloga prepozna in jo je bilo treba na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavreči, pravilna.

13. Sodišče tudi ni sledilo tožnikovemu predlogu naj prekine postopek in začne postopek za oceno ustavnosti, saj je presodilo, da ureditev iz petega oziroma šestega odstavka 55. člena ZAID, ni v neskladju z Ustavo.

14. ZGO-1 je v prehodnih določbah uredil položaj oseb, ki so opravljale dela vodenja del in strokovnega nadzora po ZGO. Tako je v prvem odstavku 230. člena določil, da se šteje, da osebe, ki so z dnem uveljavitve tega zakona vpisane v imenik pooblaščenih inženirjev v skladu z določbami ZGO in imajo opravljen strokovni izpit po sedanjih predpisih, izpolnjujejo pogoje za odgovornega vodjo del in odgovornega nadzornika nad vsemi vrstami gradenj. Izjemi, na kateri se nanaša peti odstavek 55. člena ZAID, sta bili dopuščeni v drugem in tretjem odstavku 230. člena ZGO-1. Drugi odstavek je določal, da ne glede na določbe prejšnjega odstavka lahko tehnik, ki je pred 9. novembrom 1996 izpolnjeval pogoje za strokovno vodstvo pri gradnji objektov občanov in civilnih pravnih oseb v skladu s 84. členom zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84) in je opravil strokovni izpit pred uveljavitvijo navedenega zakona ter je imel 9. novembra 1996 najmanj dvajset let delovnih izkušenj, nastopa tudi kot odgovorni nadzornik in odgovorni vodja del pri zahtevnih gradnjah. Tretji odstavek pa je določal, da lahko ne glede na določbe prvega odstavka inženir z višjo univerzitetno izobrazbo, opravljenim strokovnim izpitom in najmanj petimi leti delovnih izkušenj pri gradnjah nastopa kot odgovorni nadzornik in odgovorni vodja del pri gradnjah manj zahtevnih in enostavnih objektov, če je pred 9. novembrom 1996 izpolnjeval pogoje za strokovno vodstvo pri gradnji objektov občanov in civilnih pravnih oseb v skladu z 51. členom zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84). Poleg tega je pogoje za opravljanje del odgovornega nadzornika oziroma gradbenega nadzora nad gradnjami manj zahtevnih objektov določal tudi 86. člen ZGO-1. Sklicujoč se na pogoje za odgovornega vodjo del po 77. členu ZGO-1, je dopuščal vodenje del oziroma nadzor v zvezi z nezahtevnimi gradnjami tudi osebam z višjo ali srednjo izobrazbo, strokovnim izpitom in ustreznimi delovnimi izkušnjami.

15. Osebam iz prej citiranih določb ZGO-1 je torej omogočeno, da še naprej opravljajo določena dela nadzora, če izpolnjujejo pogoje iz petega odstavka 55. člena ZAID, tj. pogoje za vpis v imenik pooblaščenih inženirjev z omejenim pooblastilom.

16. Ustavno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da Ustava izrecno varuje pridobljene pravice le zoper zakonske posege z retroaktivnim učinkom. Zoženje oziroma zmanjšanje že uveljavljenih pravic ne pomeni učinkovanja predpisa za nazaj, kadar se pravice zmanjšujejo za čas po uveljavitvi zakona oziroma po spremembi odločb, izdanih na podlagi takšne ureditve. Šele zmanjšanje pravic za čas pred uveljavitvijo zakona bi pomenilo pravo retroaktivnost, kakršna po drugem odstavku 155. členu Ustave ni dopustna. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo predpis povratno učinkuje tedaj, ko je kot začetek njegove uporabe določen trenutek pred njegovo uveljavitvijo. S tem poseže v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bila zaključena v času veljavnosti prejšnje pravne norme4. Peti in šesti odstavek 55. člena ZAID ne učinkujeta za nazaj.

17. Varstvo pridobljenih pravic, kadar zakon ureditev spreminja le za naprej, je zagotovljeno z 2. členom Ustave. Med načela pravne države sodi tudi načelo varstva zaupanja v pravo. To posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu. Ustavno sodišče je že večkrat odločilo, da sme zakonodajalec upoštevaje navedene pogoje spremeniti pogoje za opravljanje določenega poklica oziroma dejavnosti tudi za osebe, ki ta poklic oziroma dejavnost v času spremembe pravne ureditve že opravljajo.5 Sprememba je v skladu z načelom zaupanja v pravo, če je v razumnem sorazmerju z zasledovanim ciljem in če je prizadetim osebam dana možnost, da se na novo ureditev pripravijo.6

18. Iz predloga ZAID7 izhaja, da je namen zakona doseganje boljših rezultatov v procesih urejanja prostora in gradnje ter višje kakovosti grajenega okolja in da je potrebno zato vzpostaviti sistem, ki bo izločal neusposobljene izvajalce brez ustreznih kompetenc, terjal večjo odgovornost stroke in ji hkrati zagotovil veljavo. Predlagane omejitve gospodarske spodbude so po mnenju zakonodajalca utemeljene z javnim interesom, saj je arhitekturo in inženirsko ustvarjanje intelektualna dejavnost, za katero je značilno delovanje v javnem interesu, a hkrati tudi varovanje interesov naročnikov in bodočih uporabnikov. Po presoji sodišča gre za razumen razlog, utemeljen v prevladujočem javnem interesu oziroma s cilji, ki jih zasleduje sprememba zakonodaje. Opozarja še, da je tudi Ustavno sodišče že v odločbi U-I-14/97 z dne 19. 11. 1998 zavzelo stališče, da je izboljšava kvalitete graditve objektov ustavno dopusten cilj in da lahko zakonodajalec zaradi varovanja javne koristi (dvig kvalitete projektiranja, večja varnost, oblikovna skladnost objektov, večja kakovost graditve) zviša izobrazbene pogoje za projektante in na novo uredi pogoje in način projektiranja objektov.

19. Za zagotavljanje svobode dela (49. člen Ustave), pravice do socialne varnosti (50. člen Ustave), svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave) ter načela zaupanja v pravo (2. člen Ustave) je pomembno tudi, ali zakon določa ustrezen rok za prilagoditev novim zahtevam oziroma pogojem. V obravnavanem primeru je določen rok 6 mesecev, kar je po prepričanju tožnika takšen rok, ki v te pravice posega.

20. Ustavno sodišče že večkrat presojalo tudi dolžino rokov, ki jih je zakonodajalec določil za prilagoditev novim pogojem opravljanja poklica. Tako je v primeru sodnih izvršiteljev, ki so morali v enem letu opraviti dodatni izpit po programu in na način, ki ga predpiše minister, pristojen za pravosodje, ocenilo, da je tak rok primeren.8 Prav tako je štelo za primeren rok dveh let v primeru Zakona o davčni službi, po katerem so morali delavci (bivše) Agencije za plačilni promet, nadziranje in informiranje in delavci Republiške uprave za javne prihodke, ki so prešli na delo v Davčno upravo Republike Slovenije, opraviti strokovni izpit iz specifičnih znanj, potrebnih za davčno inšpiciranje.9 V obeh primerih pa je postavilo zahtevo, da lahko rok začne teči šele, ko so znani pogoji opravljanja izpitov.

21. ZAID od imetnikov pravic, ki jim gredo po prehodni ureditvi ZGO-1, zahteva zgolj to, da v roku 6. mesecev vložijo zahtevo za vpis v imenik in predložijo dokazila o tem, da imajo pravico nastopati kot odgovorni nadzornik ali odgovorni nadzornik posameznih del po ZGO-1, dokazilo o načinu opravljanja poklicnih nalog iz 5. člena zakona (torej dokazilo o načinu stalnega in trajnega opravljanja svojih nalog) in dokazilo o sklenjenem zavarovanju odgovornosti za škodo iz 15. člena zakona. Zakon tako ne zahteva dodatnih izobraževanj, niti preverjanja znanja, ampak zgolj predložitev dokazil o že obstoječi izobrazbi in delovnih izkušnjah ter o zavarovanju. Glede na to pa je rok šestih mesecev po presoji sodišča primeren, saj povprečno skrben strokovnjak v tem času lahko zbere že obstoječa dokazila oziroma sklene zavarovanje odgovornosti in vse to predloži organu, ki bo, če bo ugotovil, da je posameznik izpolnjeval strokovne pogoje po ZGO-1, odločil o njegovem vpisu v imenik IZS. IZS ni bila dolžna pozivati zainteresiranih v sredstvih javnega obveščanja, naj poskrbijo za svoje pravice, saj zakon velja za vse in je objavljen v Uradnem listu. Tako na ustavnost določbe ne more vplivati dejstvo, kje je IZS objavila poziv in ali ga je sploh objavila. Četudi je IZS izven zakonskih določb oziroma v nasprotju z njimi podaljšala nekatere roke, kot trdi tožnik, pa to ne pomeni, da bi lahko oziroma smela podaljšati rok tudi za tožnika. Zakonski rok namreč lahko podaljša zgolj sprememba oziroma dopolnitev zakona. Tožnik zato svoje tožbe ne more uspešno utemeljevati z morebitnimi nepravilnostmi pri vpisu drugih oseb v imenik IZS.

22. Sodišče mora odgovoriti še na očitek o neenakopravnem obravnavanju tožnika glede na osebe, ki so bile pred uveljavitvijo ZAID že vpisane v imenik IZS in katerim položaj, če ne predložijo dokazila o načinu opravljanja svojih nalog po 5. členu ZAID in police o zavarovanju odgovornosti po 15. členu ZAID miruje. Sodišče sodi, da ne gre za neenakopravno obravnavanje, saj položaj v imenik že vpisanih oseb ni enak še ne vpisanim. Za tiste, ki so vpisani, je namreč IZS že ugotovila, da izpolnjujejo pogoje za vpis. Zato je razumna ureditev, da jim status, če ne predložijo navedenih dokazil, miruje, saj pomeni le, da trenutno ne opravljajo tega poklica. Tiste osebe, ki v imenik niso bile vpisane, pa morajo svojo strokovno usposobljenost za vpis šele izkazati. Neenakopravno obravnavanje bi tako nastopilo kvečjemu, če bi zakon te osebe, ki niso v enakem položaju, obravnaval enako.

23. Glede na navedeno je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. V skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 je odločilo na seji, brez glavne obravnave. V obravnavani zadevi so namreč pravno relevantna dejstva, ali je toženka tožnikovo vlogo prejela pred 1. 12. 2018, oziroma ali je tožnik pred tem dnem s priporočeno pošiljko poslal svojo vlogo za vpis v imenik IZS na (katerikoli) organ državne uprave, ali drug državni organ, organ samoupravne lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, ki mu zakon daje pristojnost za odločanje v upravni zadevi (v nadaljevanju organ), ko bi bila njegova vloga glede na 68. člen ZUP še pravočasna. Dejstvom, da toženka vloge pred tem datum ni prejela in da ni bila poslana priporočeno na organ, tožnik ne oporeka in jih je zato treba šteti za nesporna10. Tožnik je sicer predlagal, naj se ga zasliši, vendar tega dokaza ni predlagal v upravnem postopku, tako da ga sodišče po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1 in 52. členu ZUS-1 že iz tega razloga na obravnavi ne bi smelo izvesti. Poleg tega pa ni zatrjeval pravno relevantnih dejstev, s katerimi bi lahko izpodbil nesporno ugotovitev toženke, da vloge ni prejela do 1. 12. 2018. Zato bi ostala razprava o drugih dejstvih (da je imel tožnik težave s pošiljanjem pošte in da ni vedel, da je treba vlogo poslati priporočeno) brez pomena. Tožnik namreč z njo ne bi mogel doseči spremembe svojega pravnega položaja.

24. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku11. Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.12 Tak je tudi obravnavani primer.

25. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Ker stranka z interesom z navedbami iz odgovora na tožbo ni prispevala k odločitvi sodišča, je sodišče v skladu z določbami prvega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 odločilo, da tudi stranka z interesom sama trpi stroške tega postopka.

1 Glej I Up 1324/2004 z dne 15. 3. 2015, U 2906/2005 z dne 28. 5. 2007, U 1721/2004 z dne 21. 2. 2005 in druge. 2 Glej VI Ips 3/2006 z dne 12. 12. 2006. 3 Glej X Ips 389/2005 z dne 9. 10. 2008. 4 Glej U-I-270/08 z dne 3. 5. 2010, U-I-112/95 z dne 8. 5. 1997, U-I-14/97 z dne 19. 11. 1998, U-I-331/02 z dne 3. 7. 2003 in druge. 5 Glej U-I-270/08 z dne 3. 5. 2010. 6 Glej U-I-331/02 z dne 3. 7. 2003, U-I-93/98 z dne 9. 4. 1998 in druge. 7 Glej predlog Zakona o arhitekturni in inženirski dejavnosti, prva obravnava 2016-2550-0007; tč. 2 Cilji, načela in poglavitne rešitve predloga zakona. 8 Glej U-I-270/08 z dne 3. 6. 2010. 9 Glej U-I-93/98 z dne 9. 4. 1998. 10 Glej X Ips 18/2019 z dne 20. 5. 2020, točka 13. 11 Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge 12 Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge