Jedro

V individualnih delovnih sporih zaradi zakonitosti prenehanja delovnega razmerja trpi delodajalec na podlagi določbe 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94) svoje stroške postopka ne glede na uspeh v pravdi, zato sodišče prve stopnje ne more delodajalcu priznati stroškov postopka ter jih pobotati s stroški postopka tožeče stranke - delavca.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka glede stroškov postopka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici njene stroške postopka na prvi stopnji v znesku 81.776,00 SIT.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem izpodbijanem delu.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnici stroške pritožbe v znesku 7.538,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, da se razveljavi sklep o začasni odstranitvi direktorja tožene stranke z dne 6.3.1996, sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 8.3.1996 in sklep komisije za pritožbe z dne 10.4.1996. Sklep disciplinske komisije o prenehanju delovnega razmerja z dne 12.4.1996 in sklep komisije za pritožbe z dne 15.7.1996, s katerima je tožnici prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, je razveljavilo. Tožena stranka je dolžna tožnici izplačati neto znesek 27.491,60 SIT in ji povrniti stroške postopka v višini 60.154,20 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo. Kar je tožnica zahtevala več je zavrnilo. S sklepom je ustavilo postopek za izplačilo nadomestila plače za čas od 6.3.1996 do februarja 1997, za prijavo v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za vpis delovne dobe in priznanja drugih pravic iz delovnega razmerja za čas od 6.3.1996 do februarja 1997. Sodišče je razveljavilo sklepa tožene stranke o izreku disciplinskega ukrepa z utemeljitvijo, da je tožena stranka vodila disciplinski postopek in tožnici izrekla ukrep prenehanja delovnega razmerja le na podlagi kazenske ovadbe zoper tožnico, ne da bi samo ugotavljalo ali je tožnica storila kršitev delovne obveznosti. Ovadba pa je bila kasneje zavržena. Sodišče je zavrnilo zahtevek tožnice za razveljavitev sklepov o začasni odstranitvi, ker je ugotovilo, da so bili sklepi zakoniti glede na to, da je bil zoper njo voden disciplinski postopek zaradi hujše kršitve delovne obveznosti, zaradi katere se lahko izreče ukrep prenehanje delovnega razmerja. Zahtevek za izplačilo odškodnine po 23. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG, Ur.l. RS št. 39/93) pa je zavrnilo zato, ker je ugotovilo da je bila tožnici povrnjena dejanska škoda v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja.

Zoper navedeno sodbo se v zavrnilnem delu pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov poleg tega pa tudi zoper odmero stroškov postopka. Pritožba poudarja, da je sodišče napačno uporabilo materialne predpise, ko je zavrnilo razveljavitev sklepa o suspenzu, saj ima tožnica pravni interes, da se ugotovi nezakonitost teh sklepov. Prav tako je tožnica upravičena do šestih plač kot pavšalne odškodnine za nezakonito prenehanje delovnega razmerja, saj je tožnica utrpela gmotno in negmotno škodo, vendar ji ni potrebno dokazovati višine te škode. Tožnica je upravičena do povračila vseh stroškov postopka, prav tako pa bi ji moralo sodišče priznati stroške za izvensodno poravnavo in urgenco. Bistvo spora je bila razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja in priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja in v tem sporu je tožnica v celoti uspela, oz. je umaknila posamezne zahtevke, ko jih je tožena stranka v teku postopka izpolnila. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno da jo razveljavi v izpodbijanem delu in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrnilo zahtevek tožnice za razveljavitev sklepov o odstranitvi iz podjetja. Zoper tožnico je bil uveden disciplinski postopek zaradi hujše kršitve delovne obveznosti, za katero se izreče disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja. Po določbah 95. in 96. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) je v takem primeru začasna odstranitev iz podjetja mogoča vse do dokončne odločitve o delavčevi disciplinski odgovornosti. V tožničinem primeru so bili v 95. členu ZDR navedeni pogoji za začasno odstranitev iz podjetja izpolnjeni, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepov o odstranitvi tožnice iz podjetja.

Pritožba tožnice ni utemeljena glede plačila pavšalne odškodnine po 23. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG, Ur.l. RS št. 39/93). Tožena stranka je tožnici izrekla disciplinski ukrep, zaradi katerega ji je prenehalo delovno razmerje. Tožena stranka je, kot izhaja iz podatkov spisu (na listu 14), le-tej podala predlog za sodno poravnavo dne 11.2.1997, v kateri je predlagala, da začne z delom dne 15.2.1997 (v prilogi spisa pod B3), vendar je ta pogojevala nastop dela s tem, da bo prišla na delo v roku 3 dni, ko ji bo tožena stranka plačala vse iz naslova izgube na plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja. Iz navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka, še pred sodno odločitvijo o zakonitosti disciplinskih sklepov, sama sanirala stanje glede prenehanja delovnega razmerja tožnice in ji brez sodne odločbe v pretežneme delu tudi izplačala zahtevano izgubo na plači. Glede na to pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnici ni mogoče prisoditi še pavšalne odškodnine, kot ga, v primeru s pravnomočno sodbo ugotovljenega nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, predvideva 23. člen SKPG. Zato je pritožbo glede tega zahtevka zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

Pritožba tožnice je utemeljena glede stroškov postopka. Pri odmeri stroškov postopka sodišče prve stopnje ni uporabilo tudi določbe 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94), ki določa, da v sporih glede prenehanja delovnega razmerja, delodajalec trpi svoje stroške postopka, ne glede na izid spora. Zato je tožena stranka dolžna trpeti svoje stroške postopka in je sodišče prve stopnje zmotno priznalo toženi stranki stroške postopka ter jih pobotalo z tožničinimi. V tej zadevi je pretežni del na sporu o prenehanja delovnega razmerja, s katerim je tožnica uspela, zato ji je tožena stranka dolžna na podlagi takrat veljavnega 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90) povrniti stroške postopka na prvi stopnji.

Iz podatkov v stroškovniku pooblaščenca tožnice pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožnici pravilno odmerilo potrebne stroške postopka v skladu z Odvetniško tarifo v višini 1805 točk ali v znesku 138.082,00 SIT ter še stroške za takso v znesku 3.847,50, ali skupno 141.930,00 SIT. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo 60.154,20 SIT stroškov postopka, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka na prvi stopnji še v znesku 81.776,00 SIT. Pravilno je tudi zavrnilo stroške za sodno poravnavo in urgenco, saj je poravnava v interesu obeh strank in zato vsaka nosi svoje stroške v zvezi s poravnavo. Glede zavrnitve stroškov za urgenco se pritožbeno sodišče strinja s stališčem v izpodbijani sodbi, zato je pritožbo glede teh zavrnilo.

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo spremnilo tako kot je razvidno iz izreka.

Tožnica je s pritožbo uspela le delno in sicer v 23 odstotkih.

Zahtevala je pavšalno odškodnino v znesku 270.000,00 SIT in preostanek neprisojenih stroškov postopka na prvi stopnji, ki znašajo po odštetju že prisojenih 81.775,00 SIT, torej skupno 351.775,00 SIT.

Pritožbeno sodišče ji je prisodilo stroške postopka na prvi stopnji v znesku 81.776,00 SIT, kar predstavlja 23 odstotkov s pritožbo zahtevanih zneskov, zato ji je na podlagi 166. člena in v povezavi s 154. členom ZPP v tem odstotku prisodilo priglašene stroške za pritožbo 375 točk oz. 32.775,00 SIT, kar znaša 7.538,00 SIT.