Jedro

Sklep, s katerim sodišče v ločeno obravnavanje izloči tožbeni zahtevek je sklep procesnega vodstva. Zoper tak sklep ni pritožbe, prav tako pa nanj sodišče ni vezano. Vsled obrazloženemu je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrglo.

Po odpoklicu s funkcije oz. po prenehanju mandata delovnega razmerja za opravljanje funkcije direktorja (kot poslovodne osebe) ni več mogoče priznati. Tožnik ne le, da ne more zahtevati reintegracije, upravičen ni niti do reparacijskega zahtevka. Nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi ima za posledico prenehanje izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, zato zahtevek za reparacijo predstavlja zahtevek za njeno (naknadno) izpolnitev. Utemeljen pa je le v primeru, če se pogodba o zaposlitvi, ki je nezakonito prenehala, ponovno vzpostavi. Pogodba o zaposlitvi, ki je prenehala zaradi odpoklica, tudi če je ta nezakonit, se ponovno ne vzpostavi. Odpoklicani direktor (kot član uprave) nima reintegracijskega zahtevka, zaradi nezakonitega odpoklica pa se mu ne priznava reparacija temveč pravica do povrnitve škode (odškodnina v višini neizplačanih plač) po splošnih pravilih civilnega prava. Glede na to, da gre v obravnavani zadevi za spor na plačilo odškodnine zaradi zatrjevanega nezakonitega odpoklica s funkcije direktorja med tožnikom, kot bivšim direktorjem tožene stranke, in gospodarsko družbo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je za spor pristojno sodišče splošne pristojnosti po pravilih postopka, ki velja v gospodarskih sporih.

Izrek

I. Pritožba zoper 2. in 3. alinejo I. točke izreka se zavrže, pritožba zoper II. točko izreka (v delu, ki se nanaša na odškodnino in poslovno uspešnost) pa se zavrne in se v tem delu potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je individualni delovni spor, ki se vodi pod opr. št. Pd 8/2024 razdružilo tako, da je izločilo del tožbe, ki se nanaša na odločanje o utemeljenosti sklepa o odpoklicu tožnika z mesta direktorja tožene stranke z dne 24. 11. 2023 (1. točka tožbenega zahtevka), na plačilo odškodnine v znesku 75.685,94 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka tožbenega zahtevka), ter plačilo za poslovno uspešnost za leto 2023 v višini 4.697,74 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka tožbenega zahtevka) - I. točka izreka. Odločilo je, da Delovno sodišče v Mariboru ni stvarno pristojno za odločanje v sporu med tožnikom in toženo stranko glede utemeljenosti sklepa o odpoklicu tožnika z mesta direktorja tožene stranke z dne 24. 11. 2023, glede plačila odškodnine v znesku 75.685,94 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter glede plačila za poslovno uspešnost za leto 2023 v višini 4.697,74 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je še, da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva v izločenem delu spora odstopljena Okrožnemu sodišču v Mariboru kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču (III. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper navedeni sklep v drugi in tretji alineji I. točke izreka in v II. točki izreka v delu, ki se nanaša na odškodnino in poslovno uspešnost, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je delovno sodišče pristojno odločati tudi o njegovem zahtevku iz naslova plačila odškodnine in poslovne uspešnosti. Sklicuje se na 5. člen ZDSS-1. Tožnik je že v tožbi navajal, da je odpoved njegove pogodbe o zaposlitvi, ki je bila dana v posledici nezakonitega odpoklica z mesta direktorja tožene stranke, nezakonita iz razloga, ker predstavlja nedovoljen povračilni ukrep po Zakonu o zaščiti prijaviteljev. V posledici nezakonitega povračilnega ukrepa mu je nastala materialna škoda v višini seštevka neto plač, do katerih bi bil upravičen do izteka mandata, če mu pogodba ne bi nezakonito prenehala. Že glede na 19. in 22. člen ZZPri je jasno, da je zahtevana odškodnina posledica nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi, o kateri je naslovno sodišče pristojno odločati. Ker je razrešitev nezakonita je nezakonita tudi odpoved, posledično tožena stranka obveznosti iz tožnikove pogodbe ni izpolnila. Sklicuje se na odločitev VDSS v zadevi Pdp 23/2023. Tožnik lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi in v kolikor se izkaže, da ima prav, je upravičen do reparacijskega zahtevka. O slednjem pa odloča delovno sodišče. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik lahko upravičen le do odškodnine zaradi nezakonite razrešitve, ne pa zaradi prenehanja delovnega razmerja. Glede odločitve, ki se nanaša na poslovno uspešnost poudarja, da je poslovna uspešnost sestavni del plače iz 126. člena ZDR-1, in sicer ne glede na vsebino in izpolnjevanje kriterijev, ki jih je določala tožnikova pogodba o zaposlitvi. Prav tako gre torej za zahtevek, ki je povezan z delovnim razmerjem tožnika in ne za zahtevek korporacijsko pravne narave. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Po tako opravljenem preizkusu, ob upoštevanju določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), Zakona o zaščiti prijaviteljev (ZZPri), Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo izpodbijani sklep.

5. Sklep, s katerim sodišče v ločeno obravnavanje izloči tožbeni zahtevek (I. točka izpodbijanega sklepa) je sklep procesnega vodstva. Zoper tak sklep ni pritožbe (tretji odstavek 270. člena ZPP oz. četrti odstavek 298. člena ZPP), prav tako pa nanj sodišče ni vezano (četrti odstavek 329. člena oz. tretji odstavek 298. člena ZPP). Vsled obrazloženemu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrglo v delu, v katerem izpodbija sklep sodišča prve stopnje v 2. in 3. alineji I. točke izreka (1. točka 365. člena ZPP).

6. Iz trditvene podlage tožbe izhaja, da je bil tožnik poslovodja gospodarske družbe in s tem član organa upravljanja tožene stranke. Kot poslovodja je bil pri toženi stranki tudi v delovnem razmerju, s katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen čas, in sicer za čas mandata od 3. 5. 2022 do 2. 4. 2026. Z dnem 24. 11. 2023 je bil s sklepom edinega družbenika odpoklican s funkcije direktorja. Istega dne mu je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik zahteva odškodnino v višini 29 mesečnih neto plač, ki bi jih prejel, če ne bi prišlo do neupravičene razrešitve s funkcije direktorja in posledično do prenehanja veljavnosti njegove pogodbe o zaposlitvi. Vtožuje tudi nagrado za poslovno uspešnost, dogovorjeno v 12.2 točki pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo, pri čemer iz njegovih navedb izhaja, da je upravičenost do zahtevanega prejemka odvisna od ugotovitve uspešnosti poslovanja tožene stranke.

7. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč točko b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 in 1. točko prvega odstavka 482. člena ZPP pravilno zaključilo, da je tako za sojenje glede zahtevka, ki se nanaša na plačilo odškodnine v znesku 75.685,94 EUR, kot za sojenje glede plačila poslovne uspešnosti za leto 2023 pristojno sodišče splošne pristojnosti, in sicer iz razloga, ker imata oba zahtevka korporacijskopravno naravo (objektivni kriterij), takšno odločitev pa obenem narekujejo tudi stranke postopka (subjektivni kriterij).

8. Glede spora, ki se nanaša na plačilo odškodnine, je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na okoliščino, da je, upoštevajoč tožbene navedbe, prav dejstvo neutemeljenega odpoklica, torej nezakonite prekinitve statusnopravnega razmerja, tisto protipravno ravnanje tožene stranke, zaradi katerega tožnik zatrjuje, da je utrpel premoženjsko škodo, ter da bo odločitev o vprašanju upravičenosti do odškodnine, odvisna izključno od presoje, ali je bil odpoklic s funkcije direktorja zakonit ali ne.

9. Po odpoklicu s funkcije oz. po prenehanju mandata, delovnega razmerja za opravljanje funkcije direktorja (kot poslovodne osebe) ni več mogoče priznati.1 Tožnik ne le, da ne more zahtevati reintegracije, kot to sam priznava v pritožbi, upravičen ni niti do reparacijskega zahtevka. Nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi ima za posledico prenehanje izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, zato zahtevek za reparacijo predstavlja zahtevek za njeno (naknadno) izpolnitev. Utemeljen pa je le v primeru, če se pogodba o zaposlitvi, ki je nezakonito prenehala, ponovno vzpostavi.2 Pogodba o zaposlitvi, ki je prenehala zaradi odpoklica, tudi če je ta nezakonit, se ponovno ne vzpostavi. Odpoklicani direktor (kot član uprave) nima reintegracijskega zahtevka, zaradi nezakonitega odpoklica pa se mu ne priznava reparacija temveč pravica do povrnitve škode (odškodnina v višini neizplačanih plač)3 po splošnih pravilih civilnega prava.4 Glede na to, da gre v obravnavani zadevi za spor na plačilo odškodnine zaradi zatrjevanega nezakonitega odpoklica s funkcije direktorja med tožnikom, kot bivšim direktorjem tožene stranke, in gospodarsko družbo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je za spor pristojno sodišče splošne pristojnosti po pravilih postopka, ki velja v gospodarskih sporih.

10. Tožnik se v pritožbi zmotno sklicuje na zadevo instančnega sodišča opr. št. Pdp 23/2023. V citirani zadevi namreč sodišče ni obravnavalo odpoklica poslovodne osebe, temveč vodilnega delavca v podjetju. ZGD-1 za razliko od ZDR-1 ne ureja statusa vodilnih delavcev, zato je pritožbeno sodišče glede na objektivni kriterij (ob dejstvu obstoja tudi subjektivnega kriterija) ta spor opredelilo za individualni delovni spor. Glede na vsebino pravnega razmerja, pa v obravnavani zadevi objektivni kriterij glede vtoževanih zahtevkov ni podan.

11. Določbe Zakona o zaščiti prijaviteljev (19. in 22. člen) na odločitev ne vplivajo, saj ne uvajajo novega sodnega varstva, pač pa se sklicujejo na že obstoječe sodno varstvo in torej prijavitelja napotujejo na splošno sodno varstvo pred pristojnim sodiščem. Presoja o tem, ali tožniku pripada odškodnina zaradi nezakonitega odpoklica (ker gre morebiti za povračilni ukrep po ZZPri), bo tako opravljena pred sodiščem, ki je za zadevo stvarno pristojno.

12. Tožnik v pritožbi zmotno vztraja, da gre pri plačilu nagrade za poslovno uspešnost za zahtevek iz delovnega razmerja, ki temelji na drugem odstavku 126. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je tudi pri tej presoji pravilno izhajalo iz navedb tožnika, iz katerih je razvidno, da pri "spremenljivem delu plačila za uspešnost poslovanja" oziroma nagradi kot plačilu za uspešnost poslovanja ne gre za prejemek iz delovnega razmerja (torej za plačo v smislu 126. člena ZDR-1), pač pa za plačilo iz naslova poslovodenja, torej za pravico, ki temelji na njegovem statusno pravnem položaju direktorja tožene stranke in o kateri odloča nadzorni svet (oziroma družbenik) v skladu s pooblastili iz 270. člena ZGD-1 (ki se nanaša na prejemke članov uprave, med katerimi je tudi nagrada za poslovno uspešnost).5

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niti niso podane kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sklepa v II. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

14. Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspel (165. člen, 154. člen ZPP).

1 Primerjaj VSRS, opr. št. VIII Ips 209/2015, VIII Ips 227/2015. 2 Delodajalec je v takšnem primeru dolžan (glede na naknadno vzpostavitev delovnega razmerja) obračunati in izplačati nadomestila plač z vsemi posledicami, ki iz narave tega dohodka izhajajo (drugi bruto- davki, prispevki). 3 Odškodnina glede na svojo naravo nadomešča plačilo za delo (plačo). 4 Primerjaj VSRS, opr. št. VIII Ips 13/2020. 5 Prim. sklep VSRS VIII Ips 62/2020 in sodbo VSRS VIII Ips 9/2020.