Jedro

Ugovor, v katerem dolžnik kot dokaz o neobstoju dolga predlaga po upniku predložene listine ter zaslišanje strank, je obrazložen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje razveljavilo svoj sklep o izvršbi v 2. točki izreka, v kateri je dovoljena izvršba in izreklo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku.

Upnik se proti sklepu pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da se razveljavi ter dolžnikov ugovor kot neobrazložen zavrne. Dolžnik namreč v njem kot dokaz predlaga račune, ki v nasprotju z njegovimi trditvami ravno dokazujejo obstoj upnikove terjatve. Predlaga tudi zaslišanje strank, pri tem pa ne navede, katera fizična oseba pri upniku kot pravni osebi naj se zasliši. Neizvedljiv pa je dokaz z zaslišanjem dolžnika, saj mu je prav zato, ker je na prijavljenem naslovu nedosegljiv, postavljen začasni zastopnik. Prav tako predlagani sodni preudarek pa ni dokaz v smislu ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Strinjati se je mogoče s pritožbenim stališčem, da sodni preudarek ni dokaz po določilih ZPP, ne pa s trditvami glede ostalih predlaganih dokazov. Ko se dolžnik sklicuje na račune, ki jih je kot izvršilni naslov - verodostojno listino, predložil upnik, zatrjuje, da prav iz njih ni razvidno poslovno razmerje med njim in upnikom in zato z njimi upnik ni dokazal obstoja dolga, niti njegove višine. To, nedvomno odločilno dejstvo dolžnik dokazuje z vpogledom in oceno listin. Nobene zakonske ovire ni za to, da ena stranka zahteva presojo listin, sicer predloženih po nasprotni stranki. Hkrati pa naj bi se z zaslišanjem strank, zlasti upnika, na katerem je dokazno breme o obstoju dolga, (seveda po zakonitem zastopniku - direktorju) razjasnilo, kaj je temelj izdanih računov ob predložitvi ustreznih listin, s katerimi dolžnik morda ne razpolaga, ter preverila višina izterjevanih zneskov.

Po presoji pritožbenega sodišča je torej dolžnikov ugovor (red. št. 13) obrazložen, zato pa izpodbijana odločitev glede na določilo 2. odstavka 62. člena ZIZ pravilna in zakonita. Prvostopenjski sklep je bilo zato treba potrditi (čl. 365, tč. 2 ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ).