Jedro

Po ustaljeni sodni praksi v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ne gre za zadevo, v kateri bi bila pravica oziroma obveznost stranke vrednostno izražena.

Odvetniška tarifa ne predvideva posebnega obračunavanja odgovorov na pravna sredstva, saj v primerih, kjer je bilo potrebno za določeno vrsto vloge določiti poseben način obračunavanja, take vloge obravnava kot posebne postavke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor RS je s 1. točko izpodbijane odločbe zavrnilo pritožbo A.A., B.B., C.C., Zdravniške zbornice Slovenije, Č.Č. in D.D. zoper gradbeno dovoljenje, ki ga je izdala Upravna enota Ljubljana, Izpostava Center, št. 351-1027/20007-52 z dne 20. 2. 2008. Tožba se nanaša izključno na 2. do 5. točko odločbe, v katerih je tožena stranka odločila, da so pritožniki dolžni povrniti tožeči stranki po 27,54 EUR, torej skupaj 137,70 EUR v petnajstih dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot povračilo stroškov za odgovor na pritožbo. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožeča stranka zahtevala povrnitev stroškov za odgovore na štiri pritožbe, in sicer za vsak odgovor v protivrednosti 2000 točk Odvetniške tarife, 2 % manipulativnih stroškov ter 20 % DDV. Drugostopenjski upravni organ je obračunal odgovore na pritožbo po točki 3 tarifne številke 28 Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 67/03, 73/03) in sicer kot „drugo vlogo“ v „neocenljivi zadevi“. Ob tem se drugostopenjski upravni organ sklicuje tudi na stališče Upravnega sodišča RS, Oddelka v Novi Gorici, ki je v sodbi opr. št. U 152/2005 z dne 12. 2. 2007 presodilo, da izdaja gradbenega dovoljenja ne predstavlja ocenljive zadeve. Zato tožena stranka ni upoštevala zahteve tožeče stranke za povrnitev stroškov za odgovor na pritožbo v višini 2000 točk, kar je po mnenju drugostopenjskega upravnega organa predstavljalo število točk za ocenljivo zadevo. Specifikacija stroškovnika namreč ni bila navedena, prav tako pa je drugostopenjski upravni organ navedel, da ni jasno, kaj naj bi predstavljala zahtevana 2 % za manipulativne stroške, saj za to ni našel podlage v Odvetniški tarifi.

Tožeča stranka v tožbi med drugim navaja, da ne drži stališče tožene stranke, da gre v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja za neocenljivo zadevo. Vrednost spornega predmeta je vrednost nepremičnine, za katero se izdaja gradbeno dovoljenje, v konkretnem primeru pa gre za gradnjo poslovno stanovanjskega objekta, katerega vrednost presega 250.000,00 EUR, kar je investitor v postopku večkrat navedel. Zato bi tožena stranka morala pritožbene stroške odmeriti po tar. št. 28/1/a in tar. št. 28/5 v zvezi s tar. št. 18/1, ki za odgovor na pritožbo v postopku, kjer vrednost znaša do 238.680,00 EUR, odloča stroške v višini 2000 točk, kar je tožeča stranka tudi priglasila. Poleg tega tožeča stranka podrejeno navaja še, da je temelj za zahtevane 2 % manipulativne stroške 3. odstavek 13. člena Odvetniške tarife, ki določa, da lahko odvetnik izdatke obračunava v pavšalnem znesku v višini 2 % od skupne vrednosti storitve. Tudi če bi držalo stališče tožene stranke, da gre za neocenljivo zadevo, pa je napačno njeno stališče, da gre pri odgovoru za pritožbo za „drugo vlogo“ iz tar. št. 28/1, saj gre za pravno sredstvo po tar. št. 28/5, kar pomeni, da bi tožena stranka morala tožeči stranki priznati najmanj 250 točk za vsak odgovor na pritožbo. Glede na vse navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi, 2., 3., 4. in 5. točko izreka odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 35108-275/2007-FM z dne 27. 6. 2008 odpravi in zadevo v tem delu vrne toženi stranki v ponovno odločanje, poleg tega pa toženi stranki naloži vračilo stroškov postopka.

Sodišče je tožbo poslalo toženi stranki, ki na tožbo ni odgovorila in sodišču tudi ni dostavila upravnih spisov, ki se nanašajo na obravnavano zadevo. Ker tožena stranka tudi na novo zahtevo ni poslala spisov o zadevi, je sodišče na podlagi 3. odstavka 38. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) o stvari odločilo brez teh spisov.

Sodišče je tožbo poslalo tudi osebam, ki so v izpodbijani odločbi določene kot zavezanci za plačilo stroškov odgovora na pritožbo, kar pomeni, da bi jim lahko bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo, zaradi česar jim gre po določbi 1. odstavka 19. člena ZUS-1 položaj stranke. Od teh oseb je na tožbo odgovorila le Zdravniška zbornica Slovenije, ki je v odgovoru na tožbo navedla, da navedbe tožeče stranke niso utemeljene in predlagala, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da med strankama ni sporno dejansko stanje, temveč gre za izključno pravna vprašanja interpretacije odvetniške tarife, tako da je lahko o zadevi tudi vsebinsko odločalo zgolj na podlagi besedila izpodbijane odločbe, ki ga je v spis predložila tožeča stranka in tožbe, kar mu sicer formalno omogoča zgoraj navedena določba 3. odstavka 38. člena ZUS-1. Sodišče se v celoti strinja s stališčem tožene stranke, da gre pri izdaji gradbenega dovoljenja za neocenljivo zadevo. Prav nobenega razloga ali podlage namreč ni za enačenje vrednosti gradbenega dovoljenja z vrednostjo gradnje, ki bo lahko izvedena na podlagi tega dovoljenja, take podlage pa v ničemer ne navaja niti tožeča stranka. Tudi po ustaljeni sodni praksi tako Upravnega sodišča RS kot Vrhovnega sodišča RS v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja ne gre za zadevo, v kateri bi bila pravica oziroma obveznost stranke vrednostno izražena (prim. sklep VS RS X Ips 556/2008 z dne 3. 9. 2008 in sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. U 152/2005 z dne 12. 2. 2007). Po presoji sodišča je zato tožena stranka ravnala pravilno, ko je izdajo gradbenega dovoljenja štela za neocenljivo zadevo.

Odvetniška tarifa obravnava vloge v upravnem postopku v tar. št. 28. V 1. točki te tar. št. poleg vloge, s katero se uvaja upravni postopek, izrecno navaja tudi odgovor na to vlogo, česar ne stori v nobeni od naslednjih točk. Že na tej podlagi je mogoče sklepati, da tarifa ne predvideva posebnega obračunavanja odgovorov na pravna sredstva. To sklepanje je mogoče potrditi tudi na podlagi primerjave z drugimi tarifnimi številkami, npr. 19 in 21 (ki se nanašata na pravdni postopek), v katerih sta odgovor na tožbo in odgovor na pravno sredstvo izrecno navedena kot samostojni postavki za obračun odvetniških storitev. Odvetniška tarifa torej očitno v primerih, kjer je bilo potrebno za določeno vrsto vloge določiti poseben način obračunavanja, take vloge obravnava kot posebne postavke. Kot že navedeno, ni v tar. št. 28 najti nobene take postavke, zato se sodišče v celoti strinja tudi z odločitvijo tožene stranke, da Odvetniška tarifa v primeru odgovora na pravno sredstvo v upravnem postopku daje podlago zgolj za uporabo 3. točke tar. št. 28 torej „druge vloge“.

Tožeča stranka ima sicer prav ko navaja, da ji gre na podlagi določbe 3. odstavka 13. člena Odvetniške tarife povračilo stroškov za stranko v pavšalnem znesku v višini 2 % od skupne vrednosti storitve. Vendar pa to v obravnavani zadevi pomeni znesek, manjši od 3 EUR. Gre torej za znesek in s tem tudi za poseg v pravico ali pravno korist tožeče stranke, ki ga je brez dvoma mogoče opredeliti kot zanemarljiv. ZUS-1 že v okviru predhodnega preizkusa tožbe, v 5. točki 1. odstavka 36. člena uporablja načelo „de minimis“, po katerem tožnik ne potrebuje sodnega varstva za zaščito svojega pravnega položaja v primerih, ko upravni akt sicer odloča o njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, vendar pa so učinki tega akta neznatni ali pa jih sploh ni. Ker pa je sodišče zaradi drugih tožbenih razlogov, ki so obravnavani zgoraj, tožbo sprejelo v obravnavo, neposredna uporaba določbe 5. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zgolj za ta tožbeni razlog ni mogla priti v poštev.

Vendar pa 1. alinea 2. odstavka 63. člena v zvezi s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1 določa, da sodišče s sodbo tožbo kot neutemeljeno zavrne, če spozna, da je izpodbijani upravni akt sicer nezakonit, vendar ne posega v tožnikovo pravico ali pravno korist. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je izpodbijani upravni akt sicer nezakonit, vendar ob upoštevanju načela iz 5. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 ne posega v pravico ali pravno korist tožeče stranke v meri, ki bi jo bilo mogoče šteti za pravno relevantno, tako da je treba uporabiti navedeno določbo 1. alinee 2. odstavka 63. člena ZUS-1. Povedano drugače: če bi tožeča stranka v tožbi uveljavljala zgolj ta tožbeni razlog, bi bilo tako tožbo potrebno v skladu z določbo 5. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči, zato ta tožbeni razlog sam po sebi – ob tem, da so preostali razlogi neutemeljeni – ne more pripeljati do uspeha tožeče stranke. Sodišče je zato iz vseh naštetih razlogov tožbo na podlagi 2. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.