Jedro

Sodišče meni, da je s tem prvostopenjski organ podal že vnaprejšnjo dokazno oceno, ne da bi sploh izvedel predlagana dokaza, ki pa v tem primeru po presoji sodišča nista nerelevantna glede na to, da sta tožnika trdila, da prav ti dve priči lahko potrdita pristnost zakonske zveze in da sta bili prav ti dve osebi tudi priči pri sklenitvi njune zakonske zveze.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-13369/2019-9 z dne 17. 6. 2020 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje drugo tožnici.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je bila 17. 7. 2019 podana prošnja za izdajo dovoljena za prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana na podlagi 128. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2).

3. Zaradi ugotavljanja dejanskega prebivanja v Republiki Sloveniji in suma fiktivne poroke oziroma preverjanja, ali je bila zakonska zveza sklenjena izključno z namenom pridobitve dovoljenja za prebivanje, je prvostopenjski organ 3. 9. 2019 opravil narok, na katerem je zaslišal oba tožnika.

4. V nadaljevanju obrazložitve odločbe prvostopenjski organ podrobno povzema, kaj je na zaslišanju povedala drugo tožnica in kaj prvo tožnik.

5. Pri svoji odločitvi se prvostopenjski organ sklicuje na določilo 6. alineje prvega odstavka 128. člena ZTuj-2, ki določa, da se dovoljenje za prebivanje družinskemu članu, ki ni državljan EU, lahko izda, če se ne ugotovi, da je bila zakonska zveza, partnerska skupnost oziroma partnerska zveza sklenjena oziroma registrirana izključno z namenom pridobitve dovoljenja za prebivanje. Prvostopenjski organ se sklicuje na 20. člen Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ), ki določa, da zakonska zveza temelji na svobodni odločitvi skleniti zakonsko zvezo, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Če je sklenjena z namenom, da se ustvarijo pogoji za pridobitev koristi, ki je sicer ne bi bilo mogoče pridobiti, gre za navidezno, fiktivno zakonsko zvezo. Prvostopenjski organ na podlagi izvedenih dokazov ocenjuje, da sta oba tožnika sklenila zakonsko zvezo izključno zato, da bi drugo tožnica pridobila dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji oziroma ugodnosti, ki ji pripadajo na podlagi dovoljena za začasno prebivanje družinskega člana slovenskega državljana.

6. Tožnika na zaslišanju nista znala povedati osnovnih podatkov o družinskih članih zakonca, saj se prvo tožnik ni spomnil datuma rojstva drugo tožnice, ni poznal imena njenih staršev, starosti in poklica, glede njenih bratov in sester je povedal, da ima drugo tožnica samo enega brata, ki živi v Bosni in Hrecegovini, ona je nasprotno povedala, da ima tri brate, od tega dva živita v tujini, eden pa v Sloveniji. Prav tako ni vedel povedati imena njenih otrok, med zaslišanjem je napačno navedel priimek svoje žene. Tudi drugo tožnica ni vedela povedati imena staršev, poklica in starosti svojega moža, ni vedela, da je imel prvo tožnik še enega brata, ki je že pokojen, prav tako je napačno povedala, da ima prvo tožnik živega brata (dejansko ima živo sestro), vedela pa je imena hčerk, njuni letnici rojstva ter kraj prebivanja. Ni vedela imena njegove prejšnje žene in tudi prvo tožnik ni vedel imena bivšega moža drugo tožnice. Čeprav zatrjujeta večletno zvezo, pa v tem času nista predstavila svojih najožjih družinskih članov. Prav tako nista navedla nobenega razloga, zakaj svojega zakonca še nista predstavila svojim družinskim članom. Oba sta povedala, da živita ločeno, vendar nista navedla prepričljivega razloga za ločeno življenje. Prvo tožnik je izjavil, da drugo tožnica živi pri svoji sestrični, ker pri njemu ni dovolj prostora, On jo je na njenem naslovu že obiskal, ona pa njega ni in ni pojasnil, zakaj ga ni obiskala na njegovem naslovu. Drugo tožnica je nasprotno povedala, da živi v veliki hiši, ni pa dovolj prostora, da bi živela skupaj, vendar pri njej ne more prebivati, ker ona še nima dovoljenja in če bi morala iti v BiH, on ne bi mogel biti na istem naslovu brez nje. Stranki tako nista prepričljivo pojasnili, zakaj ne moreta prebivati skupaj. Če zakonca ne živita skupaj in ne obstajajo tehtni razlogi za ločeno življenje, nimata namena med seboj vzpostaviti življenjske skupnosti kot mož in žena. Zato dvomi v pristnost zakonske zveze. Prvo tožnik je na vprašanje o razlogih poroke povedal, da je to zato, ker drugo tožnica pravi, da bi rada tukaj živela, ni pa bil izključni razlog, da ona pridobi dovoljenje za prebivanje, ampak da bi skupaj živela. Povedal je, da se je poročil zato, ker rabi nekoga, da bo na stara leta skrbel zanj in da ne bi rad šel v dom. Drugo tožnica je povedala, da je bil namen poroke iskanje boljšega življenja v Sloveniji ter da rada živi v Sloveniji, ni pa se s prvo tožnikom poročila izključno zato, da bi pridobila dovoljenje za prebivanje. Nobena od strank ni odgovorila, da je bil razlog za poroko ljubezen. Med drugim tudi nista podala enakih odgovorov o tem, ali znata plavati. Prvo tožnik je povedal, da on bolj slabo plava, drugo tožnica pa še kar dobro, ona pa, obratno, da sicer ona ne zna plavati, prvo tožnik pa zna. Drugo tožnica ni vedela, da je prvo tožnik alergičen na oso in da je pet let hodil na injekcije. Prvo tožnik je izjavil, da ima drugo tožnica naravno barvo las kostanjeve barve in da si las ne barva, drugo tožnica pa je povedala, da ima sicer rjavo barvo las, vendar si jih barva. Prvo tožnik ni znal povedati barve oči drugo tožnice. Prav tako so bile neskladnosti v izjavah glede medsebojne ekonomske skupnosti oziroma soodvisnosti. Izjave se prav tako ne ujemajo glede tega, kaj sta počela na vikend pred zaslišanjem in večer pred zaslišanjem. Prvostopenjski organ glede na ugotovljeno sklepa, da sta zakonsko zvezo sklenila izključno z namenom pridobitve dovoljenja za prebivanje. Le nekaj posameznih napačnih odgovorov ne bi bilo problematičnih, vendar pa so se izkazala neujemanja v vsakem posameznem sklopu vprašanj. Prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje je bilo treba zavrniti na podlagi 6. alineje prvega odstavka 128. člena ZTuj-2, saj je bilo ugotovljeno, da je bila zakonska zveza sklenjena izključno z namenom pridobitve dovoljena za prebivanje. Prvostopenjski organ je oba tožnika pisno seznanil z ugotovitvami v postopku izdaje dovoljenja za začasno prebivanje in jima je dal možnost, da se izrečeta o njegovih ugotovitvah. Njun pooblaščenec je podal obsežno izjavo, ki jo prvostopenjski organ v nadaljevanju obrazložitve odločbe povzema.

7. V nadaljevanju obrazložitve prvostopenjske odločbe prvostopenjski organ pojasnjuje, zakaj izjave pooblaščenca ne morejo spremeniti sprejete odločitve. Tožnika nista znala povedati določenih podatkov o družinskih članih svojega zakonca. Ne gre zgolj za to, da sta stranki pozabili podrobnosti, ampak da osnovnih podatkov o družinskih članih nista poznali. Pooblaščenec je le nedoločno navedel, da tožnika intenzivno iščeta garsonjero od vložitve prošnje dalje. Ni pojasnil, zakaj naj bi bilo stanovanje v velikosti 72 m2 premajhno za tri odrasle osebe in otroka. Pooblaščenec je navedel zgolj del odgovorov, ki kažejo na nepoznavanje, opredelil se je zgolj do odgovorov strank, ki jih prvostopenjski organ ni problematiziral, ne pa do drugih odgovorov v tem vsebinskem sklopu, zato za odločitev te navedbe niso relevantne. Pooblaščenec strank je predlagal tudi zaslišanje prič A. A. in B. B. Po mnenju prvostopenjskega organa to zaslišanje ne bi pripeljalo do drugačne odločitve v zadevi, saj ti priči ne bi mogli relevantno pojasniti, zakaj se zakonca med seboj tako slabo poznata oziroma zakaj sta se na zapisnik krivo izpovedala. V podobnih primerih je bilo jasno odločeno, da ni bistveno, kako okolica obravnava zakonca, saj okolica ne more vedeti, kakšna je njuna obojestranska navezanost in razumevanje. Bistvena je predvsem notranja komponenta, to pa je prvostopenjski organ ugotovil preko zaslišanja strank.

8. Obe stranki sta se zoper prvostopenjsko odločbo pritožili, drugostopenjski organ pa je pritožbi zavrnil. 9. Tožnika v tožbi navajata, da je prvostopenjski organ že od samega začetka izhajal iz hipoteze, da sta tožnika sklenila fiktivno zakonsko zvezo. To je mogoče razbrati iz tipa vprašanj, ki so bila zastavljena tožnikoma. Vprašanja prezrejo določene osebne okoliščine oziroma razmere v krajih oziroma državah, iz katerih prihajata. Prvo tožnik je drugo tožnico spoznal pred sedmimi leti, ko je njeni prijateljici A. A. belil stanovanje. Daljši stiki so bili oteženi, saj se je drugo tožnica kot tujka in državljanka BiH lahko nahajala neprekinjeno na ozemlju Republike Slovenije le 90 dni v obdobju 180 dni. Očitki, da nista znala povedati določenih podatkov o družinskih članih svojega zakonca so povsem nerelevantni. Poleg tega je bil tožnik v času zaslišanja star že 79 let in pri teh letih je normalno, da mu določeni podatki lahko uidejo iz glave. Zaradi ohranitve dobrih odnosov s sorodniki pokojnega moža se je drugo tožnica odločila, da svojega moža počasi in spontano spozna s sorodniki. V Sanskem mostu iz katerega prihaja, je neobičajno, da se vdova po smrti moža vnovič poroči. Iz tega razloga je do sedaj odlašala s predstavitvijo svojega moža svojim sorodnikom. Skupno življenje v smislu skupnega prebivališča ni bilo mogoče. Prvo tožnik prebiva v stanovanju skupaj s hčerko in vnukom in je stanovanje veliko zgolj 72 m2. Drugo tožnica prebiva v hiši njene sestrične, kjer živijo še njen mož in njen sin z družino. V hiši ima le sobico v velikosti 12 m2. Zgolj odsotnost skupnega bivanja ni dovolj za zaključek, da življenjska skupnost med zakoncema ne obstoji. Bistvena je predvsem notranja komponenta, to je čustvena navezanost zakoncev, vzajemno spoštovanje, razumevanje, zaupanje in medsebojna pomoč. Odgovor prvo tožnika, da sta se poročila več kot mesec dni pred zaslišanjem, ni napačen, saj je od poroke 10. 7. 2019 do zaslišanja 3. 9. 2019 minilo več kot mesec dni. Prvostopenjski organ je tožnika vprašal, kdo lahko potrdi, da živita kot zakonca. Drugo tožnica je povedala, da lahko slednje potrdi njena sestrična B. B., prvo tožnik pa, da lahko to potrdi A. A. Če bi prvostopenjski organ zaslišal omenjeni priči, bi se lahko prepričal o verodostojnosti domnevno sporne zakonske zveze. Tožnika predlagata, naj sodišče zasliši ti dve priči, ki bosta znala potrditi, da so pri tožnikoma podani vsi elementi zakonske zveze. Res je, da je prvo tožnik rekel, da si drugo tožnica las ne barva, vendar je to povsem verjetno, saj si slednja očitno do tedaj vpričo njega las še ni barvala, o tej temi pa se nista pogovarjala. Povsem verjetno je, da sta se zakonca med seboj pogovarjala o bolj zanimivih stvareh, kot pa o alergijah. Nepoznavanje celotnega družinskega drevesa drugega zakonca ni razlog za dvom v pristnost zakonske zveze. Tožnika predlagata, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da se drugo tožnici izda dovoljenje za prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana, podrejeno pa, naj se odločba odpravi in vrne zadeva prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo ugotavlja, da tožnika v tožbi navajata enake razloge, kot sta jih navajala že v pritožbenem postopku in do katerih se je tožena stranka že opredelila, zato se v izogib ponavljanju do njih ponovno ne opredeljuje v odgovoru na tožbo. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

**K točki I izreka:**

11. Tožba je utemeljena.

12. Izpodbijana odločba temelji na dol0čilu 6. alineje prvega odstavka 128. člena ZTuj-2, ki določa, da se dovoljenje za prebivanje družinskemu članu, ki ni državljan EU, lahko izda, če se ne ugotovi, da je bila zakonska zveza, partnerska skupnost oziroma partnerska zveza sklenjena oziroma registrirana izključno z namenom pridobitve dovoljenja za prebivanje. Zakonska zveza temelji na svobodni odločitvi skleniti zakonsko zvezo, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči, kot to določa 20. člen DZ. Če je sklenjena zgolj z namenom, da se ustvarijo pogoji za pridobitev koristi, ki je sicer ne bi bilo mogoče pridobiti, gre zgolj za navidezno zakonsko zvezo. S tem v zvezi je med strankama sporno vprašanje, ali je zakonska zveza med obema tožnikoma pristna ali navidezna. Tožnika sta se pri sklicevanju na svoje trditve, da je pristna, sklicevala tudi na dokaza, ki naj bi se ju izvedlo, in sicer zaslišanje prič A. A. in B. B. Na zaslišanju obeh tožnikov sta vsak od njih odgovorila (prvo tožnik za A. A., drugo tožnica pa za B. B.), da lahko ti priči potrdita pristnost zakonske zveze, razen tega sta bili ti dve osebi tudi priči pri sklenitvi zakonske zveze. Tožnika sta že v postopku na prvi stopnji predlagala, naj se zaslišita ti dve priči. Prvostopenjski organ je ta dokazni predlog zavrnil z obrazložitvijo, da to zaslišanje ne bi pripeljalo do drugačne odločitve v zadevi, ker ti priči ne bi mogli pojasniti, zakaj se zakonca med seboj tako slabo poznata. Sodišče meni, da je s tem prvostopenjski organ podal že vnaprejšnjo dokazno oceno, ne da bi sploh izvedel predlagana dokaza, ki pa v tem primeru po presoji sodišča nista nerelevantna glede na to, da sta tožnika trdila, da prav ti dve priči lahko potrdita pristnost zakonske zveze in da sta bili prav ti dve osebi tudi priči pri sklenitvi njune zakonske zveze.

13. Glede na zgoraj navedeno po presoji sodišča dejansko stanje v upravnem postopku ni bilo popolno ugotovljeno, saj nekateri predlagani dokazi, ki niso nerelevantni, niso bili izvedeni, razlog pa je bil vnaprejšnja dokazna ocena, da ne bi mogli privesti do drugačne odločitve. V ponovljenem postopku bo iz navedenega razloga treba ugotoviti z zaslišanjem predlaganih prič, ali je bila zakonska zveza pristna ali navidezna.

14. Glede na zgoraj navedeno je sodišče zaradi tega, ker so bila dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena, izpodbijani akt odpravilo ter vrnilo zadevo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker je sodišče odločbo odpravilo že iz tega razloga, se do vseh navedb tožečih strank v tožbi ni opredeljevalo.

15. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave v skladu s 1. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

16. Sodišče v navedeni zadevi ni odločilo v sporu polne jurisdikcije, kot sta s primarnim tožbenim zahtevkom predlagala tožnika, ker narava stvari tega ne dopušča, saj je potrebno z izvedbo dodatnih dokazov do popolnosti ugotoviti dejansko stanje, to pa se ugotavlja v upravnem postopku, medtem ko je namen upravnega spora presoja zakonitosti izdane odločbe po tem, ko so izvedeni vsi dokazi. Po mnenju sodišča bi lahko sodišče odločilo v sporu polne jurisdikcije in spremenilo akt le v primeru, če bi šlo zgolj za napačno dokazno oceno, ne pa tudi v primeru, ko je potrebno izvesti dodatne dokaze, ki v upravnem postopku niso bili izvedeni.

**K točki II izreka:**

17. Ker sta tožnika zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka in je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je tudi odločilo, da mora tožena stranka v skladu z določilom tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 povrniti stroške postopka. V skladu z navedenim določilom se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na podlagi drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je sodišče prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Tožeča stranka je namreč v postopku imela pooblaščenca, ki je odvetnik, zadeva pa ni bila rešena na glavni obravnavi.