Jedro

Ker je bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno, da je toženka v času podaje odpovedi oziroma v času odpovednega roka na delovnem mestu sestavljalec zaposlovala druge delavce, zaključek sodišča prve stopnje o nezakonitosti odpovedi ni v nasprotju z njegovimi ugotovitvami o zmanjšanem obsegu poslovanja, temveč predstavlja njihovo pravilno materialnopravno presojo.

Dejstvo, da se tožnik ni prijavljal na razpisana delovna mesta pri toženki, samo po sebi še ne dokazuje odsotnosti interesa za vrnitev na delo. Še manj pa predstavlja okoliščino, ki bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja. Enako velja za pritožbene navedbe o kasnejših poslovnih in organizacijskih spremembah pri toženki. Te okoliščine same po sebi ne dokazujejo, da reintegracija tožnika ni več mogoča. Toženka tudi ni uspela izkazati, da bi reorganizacija proizvodnje ali uvedba novih proizvodnih programov povzročili prenehanje potrebe po delu na delovnem mestu "sestavljalec".

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 280,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 9. 6. 2020, ki jo je podala toženka tožniku, nezakonita; da delovno razmerje na njeni podlagi ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja. Toženki je naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo ter mu za čas, ko ni delal, prizna vse pravice iz delovnega razmerja ter mu med drugim obračuna in izplača tudi vse plače, zmanjšane za nadomestila, ki jih je prejemal po prenehanju pogodbe o zaposlitvi, regres za letni dopust in druge denarne prejemke iz delovnega razmerja za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska dalje do plačila ter invalidsko ter ostalo zavarovanje. Naložilo ji je, da tožnika prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje ter mu povrne vse potrebne stroške postopka, pri čemer bo o višini slednjih odločeno po pravnomočni odločitvi s posebnim sklepom.

2.Zoper sodbo toženka vlaga obsežno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo delovno mesto "sestavljalec" za enotno delovno mesto z enako vsebino dela za vse delavce. Čeprav je delovno mesto formalno enotno sistemizirano, se delo v proizvodnji dejansko razlikuje glede na proizvodno linijo, oddelek, operacijo, delovna sredstva, zahtevnost in usposobljenost delavcev. To izhaja iz izpovedb prič in direktorja ter iz matrik usposobljenosti. Delavci na delovnem mestu "sestavljalec" niso usposobljeni za delo na obeh linijah, na vseh oddelkih in za delo na vseh delovnih operacijah. Vztraja, da na delovni operaciji tožnika dela ni bilo več, delo se je ustavilo, tožnik pa za druge operacije ni bil usposobljen, zato mu toženka dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni mogla več zagotavljati. Sodišče je zanikalo pravico toženke kot delodajalca, da pri nesporno ugotovljenih poslovnih težavah uporabi v praksi običajno splošno sprejet kriterij večopravilnosti, kar predstavlja tudi odmik od sodne prakse (VIII Ips 70/2019). Sodba sama sebi nasprotuje, saj najprej ugotovi upad naročil in slabše poslovanje ter hkraten obstoj organizacijskih ukrepov- zmanjšanje števila zaposlenih, nato pa vseeno zaključi, da je odpoved nezakonita. Toženka nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da so bile zaposlitve oziroma premestitve drugih delavk pravno relevantne za presojo zakonitosti odpovedi. Začasne razporeditve delavk A.A., B.B., C.C. in D.D., spremembe pogodb iz določenega v nedoločen čas (E.E., F.F., G.G. in H.H.) in vrnitve delavk od družbe I. d. o. o. (J.J., K.K., L.L., M.M.), kjer so bile začasno zaposlene kot del predhodnega ukrepa ohranjanja zaposlitve, k toženki (glede na predhoden dogovor), niso pomenile novih zaposlitev, temveč ukrepe reorganizacije in racionalizacije poslovanja. Te delavke niso opravljale tožnikovega dela, temveč druge operacije, za katere tožnik ni bil usposobljen. A.A., B.B., C.C. in D.D. so opravljale vse delovne naloge v proizvodnji, od sestavljalca do organizatorja, s čimer so zagotavljale fleksibilno izvajanje delovnega procesa v pogojih zmanjšanega obsega dela. Prerazporeditev nalog je zakonit način postopanja delodajalca (VIII Ips 14/2018). E.E., F.F., G.G. in H.H. so bile sprva zaposlene za določen čas zaradi uvajanja novega izdelka v specifičnem proizvodnem programu, ki je zahteval daljše usposabljanje. Dejstvo da je toženka zaznala povečano potrebo po delu v zvezi z novim izdelkom, za katerega izdelavo tožnik ni bil usposobljen, ne pomeni, da je obstajala potreba po delu na delovnem mestu, ki ga je zasedal tožnik. Te delavke so bile že pred sklenitvijo pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas, več kot eno leto vključene v proces uvajanja novega izdelka. Sodišče skuša toženki vsiliti poslovno odločitev, da bi morala namesto tožnika odpoved podati eni izmed izpostavljenih skupin delavk. Presoja poslovnega razloga mora biti vezana na konkretno delo in konkretno organizacijo dela pri toženki. Toženka ima proizvodnjo razdeljeno na dve liniji: avtomobilsko in industrijsko, z zaslišanji pa je dokazala, da delavci med tema dvema linijama ne prehajajo. Toženka nadalje uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo izrednih razmer zaradi epidemije in njenega vpliva na poslovanje. Sodba o tem nima razlogov. Toženka je dokazala upad naročil, prenehanje potrebe po delu na tožnikovi operaciji in obstoj poslovnega razloga. Sodišču očita, da je obstoj poslovnega razloga presojalo po napačnem pravnem standardu, saj ga je vezalo na splošni obstoj dela pri toženki, ne pa na konkretno potrebo po delu tožnika pod pogoji njegove pogodbe o zaposlitvi. Glede podredno predlagane sodne razveze toženka navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sodišče naj bi neutemeljeno sledilo tožniku, da si želi vrnitve na delo, čeprav se v več kot petih letih ni prijavil na noben razpis za delovno mesto "sestavljalec" pri toženki. To naj bi kazalo, da za delo pri toženki ni imel interesa. Toženka tudi izpostavlja, da tožnik ni dokazal aktivnega iskanja zaposlitve, saj je predložil le eno prošnjo za zaposlitev v celotnem obdobju brezposelnosti. Ne drži ugotovitev, da toženka ni konkretizirala, zakaj nadaljevanje dela ne bi bilo mogoče. Kot razloge za sodno razvezo je navedla negativno poslovanje, zmanjševanje števila delavcev na delovnem mestu "sestavljalec", ponovne presežke zaposlenih, uvedbo nove linije E-mobilnost, novo sistemizacijo in spremenjene pogoje dela v proizvodnji. Poudarila je tudi, da je bila tožniku priznana invalidnost III. kategorije z omejitvami, zaradi česar ga po njenem mnenju ni mogoče reintegrirati pod pogoji odpovedane pogodbe o zaposlitvi. Toženka meni, da bi moralo sodišče pogodbo o zaposlitvi sodno razvezati. Toženka sodišču prve stopnje očita tudi poseg v njeno ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude. Navaja, da ima kot delodajalec pravico do samostojne organizacije poslovanja, proizvodnje, sistemizacije delovnih mest in razporejanja dela glede na potrebe delovnega procesa. Zakonodaja pa tudi dopušča zaposlovanje po vrstah del, ne zgolj po delovnem mestu. Predlaga, da se sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da se pogodba o zaposlitvi sodno razveže oziroma da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka dne 9. 6. 2020 tožniku podala iz poslovnih razlogov (1. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1). V ponovljenem sojenju je ugotovilo, da je odpoved nezakonita. Presodilo je, da toženka ni dokazala prenehanja potrebe po opravljanju dela pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi, saj je v času podaje odpovedi in v času odpovednega roka na delovnem mestu "sestavljalec" zaposlovala druge delavce. Pri tem je upoštevalo stališča Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz sklepa opr. št. VIII Ips 16/2025, da za presojo zakonitosti odpovedi v konkretnem primeru niso odločilne interne delitve delavcev po posameznih linijah, operacijah, proizvodnih linijah ali stopnji usposobljenosti, temveč obstoj potrebe po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi stališči izpodbijane sodbe, v zvezi z odločilnimi pritožbenimi navedbami pa navaja kot sledi.

6.Neutemeljene so pritožbene navedbe o bistvenih kršitvah določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbijana sodba vsebuje jasne, popolne in med seboj skladne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, ki omogočajo njen pritožbeni preizkus. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih okoliščin, pomembnih za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zlasti do vprašanja zaposlovanja drugih delavcev na delovnem mestu "sestavljalec", pomena njihove zatrjevane večopravilnosti, organizacije dela pri toženki ter obstoja potrebe po opravljanju dela pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Prav tako je obrazložilo razloge za zavrnitev predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ter se opredelilo do dejstev, na katere se je v zvezi s tem sklicevala toženka. Okoliščina, da se toženka z dokazno oceno in materialnopravnimi zaključki sodišča prve stopnje ne strinja, ne pomeni, da je sodba obremenjena z zatrjevano bistveno kršitvijo določb postopka.

7.Ne drži, da naj bi bila sodba sama s seboj v nasprotju, ker je sodišče prve stopnje po eni strani ugotovilo upad naročil, slabše poslovanje in izvedbo organizacijskih ukrepov, po drugi strani pa odpoved pogodbe o zaposlitvi presodilo kot nezakonito. Navedene ugotovitve si ne nasprotujejo. Sodišče prve stopnje je vzelo v obzir finančno situacijo toženke v času epidemije Covid-19 in ni zanikalo, da se je toženka v relevantnem obdobju soočala z zmanjšanim obsegom naročil in obsega dela v avtomobilskem delu proizvodnje, ter da je zaradi tega sprejemala organizacijske ukrepe za prilagoditev poslovanja. Pravilno pa je presodilo, da navedene okoliščine same po sebi še ne dokazujejo prenehanja potrebe po opravljanju dela pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi, kar je bistveni zakonski pogoj za zakonitost odpovedi iz poslovnega razloga. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sklepu opr. št. VIII Ips 16/2025 obstoj ekonomskih oziroma organizacijskih razlogov na strani delodajalca še ne zadošča za zakonitost odpovedi, če hkrati okoliščine primera kažejo, da potreba po delu na istem delovnem mestu ni prenehala. Ker je bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno, da je toženka v času podaje odpovedi oziroma v času odpovednega roka na delovnem mestu sestavljalec zaposlovala druge delavce, zaključek sodišča prve stopnje o nezakonitosti odpovedi ni v nasprotju z njegovimi ugotovitvami o zmanjšanem obsegu poslovanja, temveč predstavlja njihovo pravilno materialnopravno presojo.

8.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo delovno mesto sestavljalec za enotno delovno mesto ter da bi moralo pri presoji zakonitosti odpovedi izhajati iz dejanske razdelitve dela po posameznih proizvodnih linijah, operacijah in matrikah usposobljenosti oziroma da bi morala biti presoja poslovnega razloga vezana na konkretno delo oziroma konkretno proizvodno linijo, na kateri je delal tožnik. O teh vprašanjih je v tej zadevi že zavzelo jasno stališče Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu opr. št. VIII Ips 16/2025, s katerim je razveljavilo predhodni odločbi sodišč nižjih stopenj. Že VSRS je v navedenem sklepu upoštevalo tudi v ponovljenem postopku pravilno ugotovljeno in nesporno dejstvo, da so imeli vsi delavci na delovnem mestu sestavljalec enak opis del in nalog tako v pogodbah o zaposlitvi kot tudi v sistemizaciji delovnih mest, zato za presojo obstoja poslovnega razloga niso odločilne interne delitve delavcev po posameznih linijah, operacijah, programih oziroma stopnji usposobljenosti.

9.Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku navedeno materialnopravno izhodišče pravilno upoštevalo. Ugotovilo je, da so bili tožnik in ostali delavci zaposleni na istem delovnem mestu sestavljalec, z enakim opisom del in nalog, ter da v pogodbah o zaposlitvi niso bile določene nobene omejitve glede posameznih proizvodnih linij ali operacij. Zato ni bistveno, da je toženka posamezne delavce razvrščala po različnih proizvodnih programih ter da je vodila matrike usposobljenosti. Pritožbeno vztrajanje pri nasprotnem pomeni zgolj ponavljanje stališč, ki jih je Vrhovno sodišče RS v tej zadevi že izrecno zavrnilo.

10.Nebistveno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da zakon dopušča zaposlovanje po vrstah del, ne zgolj po delovnem mestu (33. člen ZDR-1). Ni sporno, da lahko delodajalec v pogodbi o zaposlitvi delo opredeli z navedbo vrste dela. Vendar pa je bilo v konkretnem primeru ugotovljeno, da so bile pogodbe o zaposlitvi in sistemizacija oblikovane na ravni istega delovnega mesta sestavljalec, ne pa na način, da bi bile posamezne vrste dela, proizvodne linije ali operacije opredeljene kot samostojne pogodbene obveznosti delavcev.

11.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi obstoj poslovnega razloga izhajal že iz dejstva, da se je obseg dela na operaciji, na kateri je pretežno delal tožnik, bistveno zmanjšal. Iz sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 16/2025 izhaja, da je za presojo zakonitosti odpovedi bistveno, ali je prenehala potreba po opravljanju dela pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi, ne pa ali je prenehala potreba po opravljanju posamezne delovne operacije znotraj delovnega mesta sestavljalec. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da naj bi bila za presojo zakonitosti odpovedi odločilna okoliščina, da je bil tožnik manj usposobljen oziroma manj večopravilen od drugih delavcev. Sodišče prve stopnje toženki ni odreklo pravice, da pri organizaciji delovnega procesa upošteva usposobljenost zaposlenih. Vendar pa okoliščina, da je toženka nekatere delavce štela za bolj usposobljene oziroma večopravilne od tožnika, lahko pojasnjuje njeno odločitev, katere delavce je želela obdržati v delovnem razmerju, ne more pa sama po sebi dokazovati, da je potreba po delu na delovnem mestu sestavljalec dejansko prenehala. Pritožba spregleda, da je bilo v ponovljenem postopku ugotovljeno, da so bili tožnik in delavke, na katere se sklicuje toženka, zaposleni na istem delovnem mestu sestavljalec, z enakim opisom del in nalog po pogodbah o zaposlitvi in sistemizaciji delovnih mest. Obenem je bilo ugotovljeno, da je toženka v času podaje odpovedi oziroma v času odpovednega roka sklepala pogodbe o zaposlitvi z drugimi delavkami za isto delovno mesto oziroma jim podaljševala oziroma spreminjala delovna razmerja. V takšnih okoliščinah pa sklicevanje na večopravilnost posameznih delavcev ne more izključiti ugotovitve, da potreba po delu na delovnem mestu sestavljalec ni prenehala. Sklicevanje na zadevo VIII Ips 70/2019 zato ni utemeljeno.

1.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje toženki vsiljevalo poslovno odločitev, kateremu delavcu bi morala podati odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje ni presojalo smotrnosti poslovnih odločitev toženke niti ni zavzelo stališča, da bi morala odpoved podati kateri izmed delavk, na katere se sklicuje pritožba. Presojalo je zgolj, ali je toženka dokazala zakonski pogoj za zakonitost odpovedi, to je prenehanje potrebe po opravljanju dela pod pogoji iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi.

2.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede zaposlovanja delavk organizatork dela, delavk, katerim so bile pogodbe o zaposlitvi spremenjene iz določenega v nedoločen čas, ter delavk, ki so se po zaposlitvi pri družbi I. d. o. o. ponovno zaposlile pri toženki. Tudi glede teh okoliščin je Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 16/2025 že zavzelo jasno stališče, da dejstvo, da je delodajalec v času odpovedi oziroma v času odpovednega roka na istem delovnem mestu sklepal pogodbe o zaposlitvi z drugimi delavci, kaže na nadaljnji obstoj potrebe po delu na tem delovnem mestu. Pri tem ni odločilno, ali je šlo za delavce, ki so bili pri delodajalcu že predhodno zaposleni, niti ali so bili po oceni delodajalca bolj usposobljeni ali večopravilni. Pritožba zato neutemeljeno vztraja, da vrnitev delavk iz družbe I. d. o. o. ni predstavljala novih zaposlitev. Tudi te okoliščine po stališču Vrhovnega sodišča RS potrjujejo nadaljnji obstoj potrebe po delu na delovnem mestu "sestavljalec". Enako velja za spremembe pogodb o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas in za sklepanje novih pogodb o zaposlitvi za delovno mesto "sestavljalec" v času, ko je bil tožnik opredeljen kot presežni delavec.

3.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje nedopustno poseglo v ustavno pravico toženke do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS). Delodajalec ima nedvomno pravico samostojno organizirati delovni proces, sprejemati poslovne odločitve in racionalizirati poslovanje. Vendar ta pravica ne izključuje sodne presoje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S sklicevanjem na svobodno gospodarsko pobudo se ne more utemeljiti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v položaju, ko delodajalec na istem delovnem mestu istočasno zaposluje druge delavce.

4.Pritožbeno sodišče soglaša tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Pri odločanju po prvem odstavku 118. člena ZDR-1 je treba upoštevati vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da si tožnik želi vrnitve na delo, da z nekdanjimi sodelavci ohranja korektne odnose ter da gre za delavca, ki je zaradi starosti in dosežene izobrazbene težje zaposljiv. Pritožbeno sklicevanje na tožnikovo pasivnost pri iskanju zaposlitve ne more utemeljiti sodne razveze, kar je že sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Dejstvo, da se tožnik ni prijavljal na razpisana delovna mesta pri toženki, samo po sebi še ne dokazuje odsotnosti interesa za vrnitev na delo. Še manj pa predstavlja okoliščino, ki bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja. Enako velja za pritožbene navedbe o kasnejših poslovnih in organizacijskih spremembah pri toženki. Te okoliščine same po sebi ne dokazujejo, da reintegracija tožnika ni več mogoča. Toženka tudi ni uspela izkazati, da bi reorganizacija proizvodnje ali uvedba novih proizvodnih programov povzročili prenehanje potrebe po delu na delovnem mestu "sestavljalec". Nasprotno iz izpovedi njenega zakonitega zastopnika izhaja, da potreba po delu sestavljalcev še vedno obstaja, čeprav zgolj za določen čas. Takšna izpoved ne potrjuje nemožnosti reintegracije tožnika oziroma prenehanja potrebe po delu na navedenem delovnem mestu. Pri sodni razvezi po 118. členu ZDR-1 namreč ni vprašanje, ali ima delodajalec potrebo po delu za nedoločen čas, ampak ali je glede na vse okoliščine mogoče nadaljevati delovno razmerje.

5.Neutemeljeno je tudi sklicevanje na odločbo ZPIZ o razvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti. To dejstvo samo po sebi ne pomeni, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Invalidnost III. kategorije namreč ne povzroči avtomatičnega prenehanja delovnega razmerja, temveč zahteva uporabo posebnih pravil delovnopravnega varstva invalidov. Zato navedena odločba sama po sebi ne predstavlja razloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

6.Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj ocenjuje, da za rešitev zadeve niso relevantni (360. člen ZPP). Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

7.Toženka je glede na pritožbeni neuspeh dolžna tožniku povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka po določbah Odvetniške tarife (OT) (154. člen ZPP, 165. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo in 7,5 točk za materialne stroške, kar upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR in povečano za 22 % DDV znaša 280,00 EUR.