Jedro

Sodišče Evropske unije je opredelilo dejavnike za ugotavljanje podobnosti blaga, in sicer: narava blaga, namen blaga, način njegove uporabe, njegova dopolnilnost, konkurenčnost ali zamenljivost, distribucijske poti/prodajne točke, upoštevna javnost, običajni izvor. Ti dejavniki so pravni pojmi, opredelitev meril za njihovo presojo je vprašanje prava. Vendar pa je vprašanje dejstev, ali in v kakšnem obsegu so ti dejavniki v konkretnem primeru izpolnjeni.

Verjetnost zmede v javnosti v smislu točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Tako je verjetnost zmede izključena, če se ne zdi, da potrošnik pripisuje spornemu blagu, da izvira od enega ali od ekonomsko povezanih subjektov. Razumevanje pojma skupnega izvora blaga se neločljivo navezuje na funkcijo znamke, da zagotavlja potrošniku, da je blago, označeno z znamko, proizvedeno pod kontrolo istega subjekta in bo zato po vsej verjetnosti imelo enako kvaliteto.

Razlikovalni učinek prejšnje znamke je pomemben dejavnik pri presoji verjetnosti zmede: verjetnost zmede je toliko večja, kolikor je večji razlikovalni učinek prejšnje znamke, znamke z večjim razlikovalnim učinkom pa uživajo širše varstvo kot znamke z majhnim razlikovalnim učinkom. Dejstvo, da ima prejšnja znamka povečan razlikovalni učinek, je v prid ugotovitvi verjetnosti zmede.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh od prejema te odločbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 298,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je znamka tožene stranke, registrirana pri Uradu Republike Slovenije za intelektualno lastnino (URSIL) pod reg. št. 201770822, nična za izdelke v razredu 03 Mednarodne klasifikacije blaga in storitev (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženi povrne stroške pravdnega postopka (II. točka izreka).

2.Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sta znamki tožeče in tožene stranke sestavljeni iz enakega znaka, to je besede NANA (tiskano, brez grafike). Ni pa enako blago, za katerega sta registrirani v razredu 03 Mednarodne klasifikacije blaga in storitev. Tako je znamka tožeče stranke registrirana za blago za odišavljenje prostorov in eterična olja za odišavljenje prostorov, razen vonjev z vsebnostjo mete. Znamka tožene stranke pa je registrirana za blago za nego telesa oziroma najrazličnejše kozmetične izdelke (izdelki za nego kože) za ljudi in živali ter izdelke za čiščenje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta narava in namen uporabe izdelkov za odišavljenje prostorov drugačna kot pri izdelkih za osebno nego oziroma kozmetiko. Zato ni tako pomembno, če lahko eni in drugi vsebujejo podobno (naravno) sestavino. Tudi pri izdelkih za čiščenje sta narava in namen drugačna kot pri izdelkih za odišavljenje prostorov, izdelki si tudi niso medsebojno konkurenčni. Upoštevajoč tudi različen način uporabe, zato faktor komplementarnosti blaga nima tolikšnega pomena, kot mu ga pripisuje tožeča stranka. Pri presoji obstoja verjetnosti zmede v javnosti je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znamka tožeče stranke z uporabo ni pridobila tolikšnega razlikovalnega učinka, da bi potrošniki proizvode, označene z znakom NANA, povezovali s tožečo stranko, ob pojavu proizvodov tožene stranke s tem istim znakom pa menili, da blago izvira od tožeče namesto tožene stranke. Nastanek zmede v javnosti tudi ni verjeten zato, ker gre za proizvode vsakodnevne potrošnje v gospodinjstvu, zato je povprečno skrbnemu potrošniku zaradi zadostnih razlik med njimi jasno, da ne prihajajo iz istega vira.

Pritožba tožeče stranke in odgovor tožene stranke

3.Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanemu delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa v obeh primerih naloži povrnitev stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke v celoti zavrne kot neutemeljeno ter izpodbijano sodbo potrdi, tožeči stranki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov toženke.

Materialnopravna podlaga

5.Tožeča stranka je tožbo za ugotovitev ničnosti znamke vložila 2. 2. 2023. Zato se za ta spor uporablja Zakon o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 45/01, 96/02, 37/04, 20/06, 100/13 in 23/20, v nadaljevanju: ZIL-1), kot je veljal do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o industrijski lastnini – ZIL-1F (Uradni list RS, št. 76/23 z dne 12. 7. 2023). Prvi odstavek 39. člena ZIL-1F namreč določa, da se postopki ugotovitve ničnosti znamke, ki so bili začeti pred njegovo uveljavitvijo, končajo v skladu z dosedanjimi predpisi.

6.Tožba za ugotovitev ničnosti znamke v delu ali v celoti se lahko vloži, če je bila ob upoštevanju datuma vložitve prijave registrirana v nasprotju s 44. členom ZIL-1, razen če je prejšnja znamka znamka EU, ki je bila prijavljena ali registrirana pred pristopom Republike Slovenije k Evropski uniji (točka b) prvega odstavka 114. člena ZIL-1). Takšno tožbo lahko vloži imetnik prejšnje znamke (točka a) četrtega odstavka 114. člena ZIL-1).

7.Znamka se ne registrira za znak, če zaradi enakosti ali podobnosti z znakom prejšnje znamke in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, na katere se nanašata znak in znamka, obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko (točka b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1).

Razlogi pritožbenega sodišča o neutemeljenosti pritožbe

8.Tožeča stranka je imetnica evropske besedne znamke NANA reg. št. 015434756, ki je bila prijavljena 13. 5. 2016 (kot izhaja iz registra European Union Intellectual Property Office – EUIPO). Tožena stranka je imetnica nacionalne besedne znamke NANA št. 201770822, ki je bila prijavljena 9. 7. 2017 (kot izhaja iz registra URSIL). Na podlagi datuma vložitve prijave uživa znamka tožeče stranke v skladu s točko b) drugega odstavka 44. člena ZIL-1 status prejšnje znamke.

9.Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka priznala, da ima znamka tožene stranke status prejšnje znamke zato, ker je registracijo svoje znamke kasneje razširila na blago iz razreda 03 Mednarodne klasifikacije blaga in storitev, za odločitev ni pravno odločilna. Kljub navedeni ugotovitvi je namreč sodišče prve stopnje presojo ničnostnega razloga opravilo upoštevajoč, da ima znamka tožeče stranke status prejšnje znamke, znamka tožene stranke pa status kasnejše znamke. Zato se pritožbenemu sodišču ni treba opredeliti do pritožbenih razlogov, ki izpodbijajo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka registracijo svoje znamke razširila (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10.Tožeča stranka v pritožbi vztraja, da je znamka tožene stranke registrirana v nasprotju s točko b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1, ker zaradi enakosti z znakom znamke tožeče stranke in enakosti ali podobnosti blaga, na katero se nanašata obe znamki, obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja znamke tožene stranke z znamko tožeče stranke.

11.Tožeča stranka se v pritožbi strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sta znamki tožeče in tožene stranke sestavljeni iz enakega znaka, to je besede NANA (tiskano, brez grafike) in zato vizualno in fonetično enaki. Izpodbija pa presojo glede enakosti ali podobnosti blaga, na katero se nanašata obe znamki. Sodišču prve stopnje očita, da pri tej presoji ni upoštevalo ustaljene sodne in upravne prakse, teorije in doktrine znamk. Po mnenju pritožnice so zato njegove ugotovitve izrazito pavšalne in omejene na presojo dišečega učinka izdelkov, ne pa na njihove tržne tokove, sestavo, način prodaje, način in mesto uporabe, učinek, ciljne potrošnike in njihovo pozornost, komplementarnost ali zamenljivost proizvodov in vse ostale dejavnike, ki so del ustaljene presoje podobnosti blaga.

12.Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi očitki na račun presoje enakosti ali podobnosti blaga primarno izpostavlja, da je Sodišče Evropske unije opredelilo dejavnike za ugotavljanje podobnosti blaga, in sicer: narava blaga, namen blaga, način njegove uporabe, njegova dopolnilnost, konkurenčnost ali zamenljivost, distribucijske poti/prodajne točke, upoštevna javnost, običajni izvor. Ti dejavniki so pravni pojmi, opredelitev meril za njihovo presojo je vprašanje prava. Vendar pa je vprašanje dejstev, ali in v kakšnem obsegu so ti dejavniki v konkretnem primeru izpolnjeni. To pomeni, da je bilo na tožeči stranki, da napolni navedene pravne pojme tako, da navede in dokaže dejstva, s katerimi utemeljuje stališče o podobnosti blaga, ki je predmet presoje. Takšnemu trditvenemu in dokaznemu bremenu tožeča stranka ni zadostila. Že sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da trditev glede primerjave registriranega blaga ni podala (18. točka obrazložitve), v svoji trditveni podlagi je le razvrstila blago tožeče in tožene stranke na nekakšen „najmanjši skupni imenovalec“ ter v povezavi s tem zatrjevala zgolj komplementarnost blaga in posledično njegovo enakost ali podobnost v smislu točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1. V odsotnosti ustrezne trditvene in dokazne podlage zato pritožnica ne more uspeti z očitkom, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh okoliščin primera in ni opravilo celovite presoje vseh dejavnikov, kot izhajajo iz ustaljene sodne prakse. Sodišče prve stopnje je, razen zatrjevane komplementarnosti, ostale dejavnike pravilno presojalo le skozi dejstva, ki so glede zadevnega blaga splošno znana. Nadalje tudi ni jasno, kam pritožnica meri z očitkom, da bi moralo sodišče prve stopnje presojo podobnosti blaga opraviti strožje, saj pri tem ne pojasni niti, kakšen je kriterij strožje presoje oziroma kaj vključuje in zakaj naj bi bil v konkretnem primeru izpolnjen.

13.Tudi ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje presojo podobnosti blaga omejilo na dišeč učinek blaga. Naveden dejavnik je prepoznalo kot soroden blagu tožeče in tožene stranke, vendar ne kot bistven in odločilen za presojo zaradi precejšnjih razlik, ki jih je ugotovilo pri preostalih dejavnikih, vključenih v presojo (narava in sestava blaga, namen uporabe, konkurenčnost oziroma komplementarnost blaga). Ob tem ne drži, da je sodišče prve stopnje zapisalo, da sestava in narava blaga nista relevantni. Oba navedena dejavnika je vključilo v presojo in se do njiju tudi opredelilo. Pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema razloge sodišča prve stopnje, da je narava dišav za prostore različna od narave izdelkov za kozmetiko in osebno nego, ker pa je različen tudi namen in način uporabe ni bistveno, če vsebujejo podobno (naravno) sestavino. Različno naravo, namen in način uporabe je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi pri primerjavi z izdelki za čiščenje. Ker se določeni dejavniki pri presoji podobnosti blaga in presoji zmede v javnosti prekrivajo, je sodišče prve stopnje nekatere od njih opredelilo in upoštevalo pri presoji zmede, in sicer upoštevno javnost, vrsto blaga in način njihove uporabe (predmet aplikacije in potrebna opravila za uporabo).

14.Pritožba ne more uspeti s stališčem, da prejšnja znamka vsebuje eterična olja v vseh oblikah (torej tudi kot sestavni del), kar pomeni, da pokriva vse izdelke, ki so podobni eteričnemu olju in imajo dišeč značaj, kar je praktično vsak čistilni ali kozmetični izdelek. V skladu s sodno prakso namreč zgolj dejstvo, da je nek proizvod sestavljen iz več sestavin, ne zadostuje za samodejno ugotovitev podobnosti med končnim proizvodom in njegovimi sestavinami.

Tudi dejstvo, da se en proizvod uporablja za izdelavo drugega, samo po sebi ne zadostuje za zaključek, da sta si proizvoda podobna.

V skladu s sodno prakso se surovine, ki se preoblikujejo, razlikujejo od končnih proizvodov, ki te surovine vključujejo.

Seveda je lahko končna ugotovitev drugačna, vendar mora temeljiti na okoliščinah konkretnega primera. Takšnih okoliščin, ki bi zaradi enake sestavine, utemeljevale zaključek o podobnosti blaga, pa tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ne zatrjevala ne dokazovala.

15.Pritožba tudi ne more uspešno uveljaviti očitka, da že zgolj usklajena in ustaljena praksa EUIPO omogoča ugotovitev, da se sredstva za odišavljenje zraka štejejo za enaka ali podobna parfumerijskim izdelkom, čistilnim pripravkom za gospodinjske namene, abrazivom, voskom za parket, polirnim pripravkom, zaščiti za usnje, odstranjevalcem voska, raztopinam za čiščenje, polirnim kremam itd. Na ta način namreč tožeča stranka ne more nadomestiti neizpolnjenega trditvenega in dokaznega bremena glede obstoja dejavnikov, ki izkazujejo podobnost blaga. Ali in v kakšnem obsegu so dejavniki za ugotavljanje podobnosti blaga v konkretnem primeru izpolnjeni, bi morala trditi in dokazati tožeča stranka. Na njej je breme, da pravočasno navede in dokaže dejstva, s katerimi utemeljuje stališče o podobnosti blaga, ki ga pokrivata znamki tožeče in tožene stranke. Predložen izpis iz baze EUIPO Similarity tool – A5 pa je nov dokaz, za katerega tožeča stranka ni navedla, zakaj ga pravočasno ni mogla predložiti, zato ga pritožbeno sodišče pri presoji ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

16.Določene okoliščine, vezane tako na znamko samo kot na blago, ki ga ščiti, lahko na potrošnika vplivajo na način, da obstoji verjetnost zmede ali pa je ta ravno zaradi tega izključena. Celovita presoja verjetnosti zmede implicira določeno soodvisnost zgoraj navedenih dejavnikov, ki botrujejo ugotovitvi podobnosti oziroma različnosti med znamkami. Verjetnost zmede v javnosti v smislu točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. Tako je verjetnost zmede izključena, če se ne zdi, da potrošnik pripisuje spornemu blagu, da izvira od enega ali od ekonomsko povezanih subjektov. Razumevanje pojma skupnega izvora blaga se neločljivo navezuje na funkcijo znamke, da zagotavlja potrošniku, da je blago, označeno z znamko, proizvedeno pod kontrolo istega subjekta in bo zato po vsej verjetnosti imelo enako kvaliteto.

17.Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je iz presoje izpadla presoja verjetnosti povezovanja izpodbijane znamke s prejšnjo. Iz sodne prakse namreč izhaja, da verjetnost zmede pomeni verjetnost, da bi potrošnik menil, da zadevno blago izvira iz istega podjetja ali gospodarsko povezanih podjetij,

obstoj gospodarskih povezav pa se domneva, če potrošnik domneva, da se zadevno blago trži pod nadzorom imetnika znamke.

Verjetnost zmede zato zajema primere, v katerih potrošnik neposredno zamenjuje znamke ali povezuje znake in domneva, da zadevno blago izvira iz istega podjetja ali gospodarsko povezanih podjetij. Takšno presojo je sodišče prve stopnje opravilo, saj iz izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev, da je povprečno skrbnemu potrošniku jasno, da blago ne prihaja iz istega vira, ker jasno loči med namenom uporabe proizvodov tožeče stranke in proizvodov tožene stranke in načinom njihove uporabe in se jasno zaveda vseh izpostavljenih razlik po predmetu aplikacije (telo – prostor) kot tudi glede opravil, potrebnih za uporabo (27. in 28. točka obrazložitve).

18.V zvezi s presojo zmede v javnosti pritožba sicer pritrjuje sodišču prve stopnje, da upoštevno javnost predstavlja splošna javnost in zato relevanten potrošnik ni specialist. Vendar pa mu očita, da pri presoji ni upoštevalo, da je pozornost potrošnika, ki kupuje izdelke široke potrošnje, podpovprečna, ker jih ne analizira in ne raziskuje porekla, temveč se pri prepoznavanju blaga zanaša na znamke, kar posledično pomeni, da bo podobne izdelke povezoval in pripisoval istemu viru. Ta pritožbeni očitek ni utemeljen. V skladu s sodno prakso je namreč povprečen potrošnik razmeroma dobro obveščen, razumno pozoren in preudaren.⁷ Da je sodišče prve stopnje izhajalo iz povprečne stopnje pozornosti, izhaja iz ugotovitve, da povprečen potrošnik jasno loči in se zaveda vseh izpostavljenih razlik med blagom tožeče in tožene stranke. Ob navedenem zgolj pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da gre za izdelke široke potrošnje, samo po sebi ne more utemeljiti, da je zato stopnja pozornosti potrošnika nižja, podpovprečna. Za takšen zaključek je potrebno upoštevati še vse druge, predhodno naštete dejavnike (načelo medsebojne odvisnosti). Zato tudi nizka stopnja pozornosti sama po sebi ne more voditi do ugotovitve, da obstoji verjetnost zmede. Čeprav je opredelitev meril za njihovo presojo vprašanje prava, pa je vprašanje dejstev, ali in v kakšnem obsegu so ti dejavniki v konkretnem primeru izpolnjeni. To pomeni, da bi morala tožeča stranka že v postopku pred sodiščem prve stopnje napolniti navedene pravne pojme tako, da bi navedla in dokazala dejstva, s katerimi bi utemeljila podpovprečno stopnjo pozornosti potrošnika. Takšnemu trditvenemu in dokaznemu bremenu pa tožeča stranka ni zadostila.

19.Pritožnica sodišču prve stopnje očita tudi nepravilno razumevanje pojma razlikovalni učinek prejšnje znamke. V povezavi s tem mu očita tudi zmotno uporabo točke b) drugega odstavka 52.e člena ZIL-1, ki določa, da se zahtevi, ki temelji na prejšnji znamki, za ugotovitev ničnosti kasnejše znamke, na datum vložitve zahteve za ugotovitev ničnosti ne ugodi, če se tej zahtevi glede na datum vložitve prijave kasnejše znamke ne bi ugodilo zato, ker zahteva za ugotovitev ničnosti temelji na točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 in prejšnja znamka še nima tolikšnega razlikovalnega učinka za utemeljitev verjetnosti zmede po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1.

20.V skladu s sodno prakso je razlikovalni učinek prejšnje znamke pomemben dejavnik pri presoji verjetnosti zmede: verjetnost zmede je toliko večja, kolikor je večji razlikovalni učinek prejšnje znamke, znamke z večjim razlikovalnim učinkom pa uživajo širše varstvo kot znamke z majhnim razlikovalnim učinkom. Dejstvo, da ima prejšnja znamka povečan razlikovalni učinek, je v prid ugotovitvi verjetnosti zmede.⁸

21.Drži pritožbeno stališče, da če nobena od strank ne trdi in dokazuje, da znak ni razlikovalen ali ima nižjo stopnjo razlikovalnega učinka, tega sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti. V skladu s sodno prakso se pri obravnavanju razlikovalnega učinka šteje, da ima prejšnja znamka običajno stopnjo razlikovalnega učinka,⁹ stopnjo povečanega razlikovalnega učinka pa je treba zatrjevati in dokazati. Čeprav je mogoče pritrditi pritožnici, da bi bilo mogoče zapisa v 25. in 28. točki obrazložitve razumeti tudi kot ugotovitev sodišča prve stopnje, da prejšnja znamka ni pridobila oziroma nima razlikovalnega učinka, pa to na končno odločitev nima vpliva. Iz preostalega dela obrazložitve namreč jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali je razlikovalni učinek dovolj visok (24. točka obrazložitve), ali ima prejšnja znamka tolikšen razlikovalni učinek, da utemeljuje verjetnost zmede (23. in 26. točka obrazložitve), pri čemer je kot upoštevani trenutek štelo vložitev prijave izpodbijane znamke (23. točka obrazložitve). Vse navedeno pa ustreza presoji razlikovalnega učinka prejšnje znamke v smislu točke b) drugega odstavka 52.e člena ZIL-1, ki je pravno in dejansko vprašanje. Za ugotovitev, da povečan razlikovalni učinek prejšnje znamke potrjuje verjetnost zmede, bi morala tožeča stranka trditi in dokazati dejavnike, kot so tržni delež, intenzivnost uporabe, geografski obseg in trajanja uporabe, delež upoštevne javnosti in podobno. Ker ne o navedenih ne o kakšnih drugih dejavnikih ni podala trditev in dokazov, to posledično pomeni, da ima prejšnja znamka običajen razlikovalni učinek, kar potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da prejšnja znamka nima tolikšnega razlikovalnega zaključka, da bi potrošniki proizvode, označene z znakom NANA, povezovali s tožečo stranko in menili, da blago izvira od nje namesto od tožene stranke. Ta zaključek je sodišče prve stopnje oprlo tudi na ugotovitev, ki je pritožba ne izpodbija, in sicer da tožeča stranka sploh ni podala konkretnih trditev o uporabi prejšnje znamke kljub ugovoru tožene stranke, da ne uporablja prejšnje znamke, ampak znak NANU-NANA.

22.Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

Stroški pritožbenega postopka

23.Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti potrebne stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo skladno z določili Odvetniške tarife in toženi stranki ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta kot potreben strošek priznalo 375 točk za odgovor na pritožbo, 20,00 EUR za materialne stroške in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 298,90 EUR. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom Obligacijskega zakonika in 313. členom ZPP).

-------------------------------

1Sodba Sodišča EU z dne 29. septembra 1998 v zadevi C-39/97 Canon Kabushiki Kaisha proti Metro-Goldwyn-Mayer Inc.

2Sodba Splošnega sodišča EU z dne 27. oktobra 2005 v zadevi T-336/03 Editions Albert René proti OHMI - Orange (MOBILIX).

3Sodba Splošnega sodišča EU z dne 13. aprila 2011 v zadevi T-98/09 Tubesca proti OHMI - Tubos del Mediterráneo (T TUMESA TUBOS DEL MEDITERRANEO S.A.).

4Sodba Splošnega sodišča EU z dne 3. maja 2012 v zadevi T-270/10 Conceria Kara proti OHMI - Dima (KARRA).

5Sodba Sodišča EU z dne 29. septembra 1998 v zadevi C-39/97 Canon Kabushiki Kaisha proti Metro-Goldwyn-Mayer Inc.

6Sodba Sodišča EU z dne 22. junija 1994 v zadevi C-9/93 IHT Internationale Heiztechnik GmbH proti Ideal-Standard GmbH.

7Sodba Sodišča EU z dne 22. junija 1999 v zadevi C-342/97 Lloyd Schuhfabrik Meyer & Co. GmbH proti Klijsen Handel BV.

8Sodbi Sodišča EU z dne 11. novembra 1997 v zadevi C-251/95 Sabèl BV proti Puma AG, Rudolf Dassler Sport in z dne 29. septembra 1998 v zadevi C-39/97 Canon Kabushiki Kaisha proti Metro-Goldwyn-Mayer Inc.

9Sodba Sodišča EU z dne 24. maja 2012 v zadevi C-196/11 P Formula One Licensing BV proti UUNT in Global Sports Media Ltd.

Zveza:

Zakon o industrijski lastnini (2001) - ZIL-1 - člen 44, 44/1, 44/1-b, 44/2, 44/2-b, 52e, 52e/2, 52e/2-b, 114, 114/1, 114/1-b, 114/4, 114/4-a Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o industrijski lastnini (2023) - ZIL-1F - člen 39, 39/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.