Jedro

Če se obtoženec določeni pravici, to je pravici do pritožbe, odpove, zagovornik ne sme opraviti procesnega dejanja, ki bi bilo v nasprotju z obtoženčevo voljo.

Izrek

I. Zahteva zagovornice obsojenega T. N. se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sklepom z dne 8. 1. 2010 zavrglo kot nedovoljeni napoved pritožbe z dne 7. 12. 2009 zoper sodbo I K 2743/2009 z dne 27. 11. 2009 in pritožbo z dne 10. 12. 2009 zoper navedeno sodbo, ki jo je vložila obsojenčeva zagovornica odvetnica K. M. Višje sodišče v Kopru je s sklepom z dne 10. 3. 2010 odločilo, da se pritožba zagovornice zoper sklep zavrne kot neutemeljena.

2. Zoper pravnomočen sklep je zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlagala, da zahtevi ugodi in sklepa sodišč prve in druge stopnje odpravi oziroma ju spremeni skladno z navedbami v zahtevi.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanim na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva neutemeljeno izpodbija pravnomočni sklep, saj so stališča sodišč prve in druge stopnje pravilna in zakonita ter je bila odločitev v skladu z določbami ZKP. Navaja pa tudi, da sodišče prve stopnje ni v celoti odločilo o obtožbi in izreklo zavrnilne sodbe glede dejanja iz 1. točke obtožnice Kt 850/04, ki ga je državna tožilka na obravnavi dne 29. 10. 2008 umaknila. Ker sodišče ni odločilo o tem dejanju, je storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

4. Obsojenec in zagovornica se o odgovoru nista izjavila.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju o zahtevi se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

7. Zagovornica v zahtevi uveljavlja – napada sklep o zavrženju napovedi pritožbe in pritožbe zoper sodbo – da je bila kršena s pravnomočno odločitvijo določba tretjega odstavka 362. člena ZKP, ker sodišče zagovornici, ki ni bila navzoča pri razglasitvi sodbe, kot upravičenki do pritožbe ni vročilo izreka sodbe, prav tako pa je bila kršena določba prvega odstavka 368. člena ZKP, ker je sodišče zagovornici vročilo kar pisno izdelano sodbo. Meni, da je bila napoved pritožbe glede na nezakonit postopek dovoljena in je bila tako tudi dovoljena njena pritožba, vložena zoper sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Z ravnanjem sodišč prve in druge stopnje je bila obsojencu odvzeta pravica do pravnega sredstva, ki mu ga zagotavlja ustava.

8. Po določbi prvega odstavka 367. člena ZKP imajo pravico do pritožbe stranke, zagovornik, obtoženčev zakoniti zastopnik in oškodovanec. Po citirani določbi zagovornica sodi med upravičence, ki se smejo pritožiti zoper sodbo sodišča prve stopnje. Vendar zagovornik v kazenskem postopku ni stranka postopka, ampak je stranka v postopku obtoženec. Zagovornik ni niti obtoženčev pooblaščenec, je le njegov strokovni svetovalec in pomočnik, ki opravlja procesna dejanja ob obtožencu in namesto njega. Po določbi prvega odstavka 75. člena ZKP je zagovornik upravičen storiti v obtoženčevo korist vse, kar sme storiti obtoženec sam (razen tistega, kar po naravi stvari ali izrecni zakonski določbi sme storiti samo obtoženec osebno). Obtoženec je kot procesni subjekt nosilec pravic in obveznosti v postopku in lahko izvaja svojo obrambo sam (materialna obramba), lahko pa jo izvaja tudi s strokovno pomočjo zagovornika (formalna obramba). Formalna obramba pa je, kot je bilo že poudarjeno, omejena na tisto, kar sme storiti obdolženec sam in izključuje opravila, ki jih lahko stori samo obdolženec osebno. V obravnavani zadevi se je obtoženi T. N. takoj po izreku sodbe odpovedal pravici do pritožbe skladno z določbo petega odstavka 368. člena ZKP, v kateri je tudi določeno, da se odpoved pritožbe ne more preklicati. V določbi šestega odstavka 367. člena ZKP je izrecno navedeno, kar pravilno poudarjata sodišči prve in druge stopnje, da se sme zagovornik pritožiti tudi brez posebnega obtoženčevega pooblastila, vendar ne proti njegovi volji. Če se obtoženec določeni pravici, to je pravici do pritožbe odpove, zagovornik ne sme opraviti procesnega dejanja, ki bi bilo v nasprotju z obtoženčevo voljo (primerjaj mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, Komentar k 75. členu, stran 174). V obravnavani zadevi se je obtoženec pravici do pritožbe zoper sodbo odpovedal, odpovedal se je pravici, katere subjekt je, zato zagovornica tudi glede na svojo procesno vlogo ter upoštevaje procesno vlogo obtoženca v kazenskem postopku kot stranke, sama ne more in ne sme opraviti procesnega dejanja, ki je v nasprotju s takšno voljo obtoženca. Ker se odpovedi pravici do pritožbe ne more preklicati, tudi ni relevantna kasnejša obtoženčeva izjava, ki jo je sodišče prejelo 16. 12. 2009, da zagovornici dovoli, da se zoper sodbo pritoži. Upravičenje zagovornice do vložitve pritožbe zoper sodbo oziroma napovedi pritožbe izhaja tako iz obsojenčevega položaja v kazenskem postopku in dejstva, da se je pravici do pritožbe po izreku sodbe odpovedal. Zato sodišče prve stopnje ni moglo ravnati po določbi tretjega odstavka 362. člena ZKP in zagovornici, ki ni bila navzoča pri razglasitvi sodbe, poslati prepis izreka sodbe s poukom o pravici do pritožbe in o dolžnosti predhodne napovedi pritožbe (prvi odstavek 362. člena ZKP). Kršitev določbe tretjega odstavka 362. člena ZKP, ker sodišče zagovornici ni vročilo prepisa izreka sodbe, ni bila storjena in tudi ni bila kršena določba prvega odstavka 368. člena ZKP (dolžnost napovedi pritožbe) s tem, da je sodišče zagovornici vročilo pisno izdelano sodbo. Upravičenje do pritožbe oziroma položaj upravičenca do pritožbe iz prvega odstavka 367. člena ZKP je zagovornica izgubila, ker se je obtoženec pravici do pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje odpovedal. Ker velja, da pritožba ni dovoljena, če se ugotovi, da jo je podala oseba, ki nima pravice do pritožbe – zagovornica, ker se je obtoženec odpovedal pravici do pritožbe, pravice do pritožbe več ni imela - je bilo s pravnomočnim sklepom skladno z določbo drugega odstavka 375. člena ZKP v zvezi s 390. členom ZKP pravilno odločeno, da se pritožba zoper sodbo, ki jo je vložila zagovornica, zavrže kot nedovoljena.

9. Obsojencu tako ni bila kršena pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave, ki določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, saj se je obsojenec uveljavljanju te pravice odpovedal. Zagovorničino sklicevanje na sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 249/2007 in I Ips 377/2008 za presojo zakonitosti izpodbijane odločitve v pravnomočnem sklepu ni relevantno. Citirani sodbi ne obravnavata situacije, v kateri je prišlo do odpovedi pravici do pritožbe. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti vložena zoper pravnomočen sklep o zavrženju pritožbe (in napovedi pritožbe) in ni vložena zoper sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici I K 2743/2009 z dne 27. 11. 2009, Vrhovno sodišče ni presojalo, ali je bila s sodbo storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na katero opozarja državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti.

10. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbi 98. a člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu.