Jedro

Utemeljevanje pripornega razloga ponovitvene nevarnosti z udeležbo obdolženca v drugih postopkih je dopustno ne le v primeru, ko je zoper obdolženca že izdana (pravnomočna) obsodilna sodba, temveč tudi, ko je storitev kaznivih dejanj že bila predmet sodne presoje in je ugotovljena vsaj s stopnjo verjetnosti, ki jo zahteva dokazni standard utemeljenega suma (npr. že izdani sklep o preiskavi ali pravnomočnost obtožnice v drugem kazenskem postopku).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

A. 1. Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Murski Soboti je zoper obdolženega B. R. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (3. točka prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku; v nadaljevanju ZKP). Zunajobravnavni senat istega sodišča je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga obdolženčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve Ustave RS in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Zaradi kršitev določb ZKP vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti tudi obdolženec in predlaga odpravo pripora.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru predlaga zavrnitev obeh zahtev za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki v izjavah z dne 10. 10. 2012, 12. 10. 2012 in 15. 10. 2012 vztrajata pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da se je v obrazložitvi sodbe omejilo samo na preizkus tistih kršitev, na katere se sklicujeta vlagatelja zahteve, pri čemer očitkov, ki izražajo dvom v ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno sodišč, ni upoštevalo (prvi odstavek 424. člena in drugi odstavek 420. člena ZKP).

6. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da sta sodišči s tem, ko sta presojo ponovitvene nevarnosti (3. točka prvega odstavka 201. člena ZKP) oprli na udeležbo obdolženca v drugih kazenskih postopkih (I K 8705/2010 in I K 39942/2010), posegli v obdolženčevo pravico do varstva osebne svobode (19. in 20. člen Ustave RS). V nobeni od omenjenih zadev namreč obdolženec še ni bil obsojen, zato sodišče zgolj na podlagi vložene obtožnice ne more sklepati o ponovitveni nevarnosti obdolženca. Očitek zagovornika ni utemeljen. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo (npr. v sodbah I Ips 272/2006 z dne 24. 8. 2006 in XI Ips 36705/2012 z dne 21. 8. 2012), da je utemeljevanje tega pripornega razloga z udeležbo obdolženca v drugih (predhodnih ali vzporednih) postopkih dopustno ne le v primeru, ko je zoper obdolženca že izdana (pravnomočna) obsodilna sodba, temveč tudi v primeru, ko je storitev kaznivih dejanj, ki so predmet drugih postopkov, že bila predmet sodne presoje in je ugotovljena vsaj s stopnjo verjetnosti, ki jo zahteva dokazni standard utemeljenega suma (npr. že izdani sklep o preiskavi ali pravnomočnost obtožnice v drugem kazenskem postopku). Takšna razlaga po stališču, uveljavljenem v sodni praksi, ustrezno upošteva pomen domneve nedolžnosti (27. člen v zvezi z 20. členom Ustave RS). V obeh zadevah (I K 8705/2010 in I K 39942/2010), ki tečeta zoper obdolženca zaradi kaznivih dejanj po prvem odstavku 196. člena KZ oziroma po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1, je obtožnica že pravnomočna, kar pomeni, da je storitev teh kaznivih dejanj že ugotovljena s stopnjo verjetnosti, ki jo zahteva dokazni standard utemeljenega suma. Sodišči sta se torej pri sklepanju o obstoju ponovitvene nevarnosti utemeljeno oprli tudi na udeležbo obdolženca v teh dveh kazenskih postopkih in tako nista kršili zgoraj omenjenih ustavnopravnih garancij. Na podatek o obsodbah, ki so bile že izbrisane iz kazenske evidence, pa se izpodbijani pravnomočni sklep ne opira, zato je tovrstni očitek obdolženca že iz tega razloga neutemeljen.

7. Kot pravno nerelevantne Vrhovno sodišče šteje navedbe obdolženca, s katerimi ta pojasnjuje pogoje, pod katerimi je v Republiki Sloveniji kazniva posest prepovedane droge. Obdolžencu se namreč ne očita posest, temveč proizvodnja (gojenje) konoplje in ravno za to izvršitveno ravnanje je po presoji sodišč izkazan dokazni standard utemeljenega suma (prvi odstavek 201. člena ZKP). Za proizvodnjo droge v smislu prvega odstavka 196. člena KZ (oziroma prvega odstavka 186. člena KZ-1) pa se po stališču, uveljavljenem v sodni praksi (npr. sodba I Ips 218/2009 z dne 11. 6. 2010), štejejo vsi postopki, v katerih se pridobivajo snovi, ki imajo psihotropne učinke, vključno z gojenjem takih rastlin.Ob dejstvu, da je po veljavnem slovenskem pravnem redu konoplja razvrščena med rastline in substance, ki so zelo nevarne za zdravje ljudi (I. skupina), je nepomembno tudi, da so mnenja v stroki (in različnih državah) glede škodljivosti uživanja konoplje deljena.

8. Obdolženec nadalje navaja, da je bil celoten postopek voden v nasprotju z določili ZKP in Zakona o policiji (ZPol). Opozarja na nepravilnosti delovanja policije, ki naj bi dne 21. 9. 2012 še pred sodno odrejeno preiskavo nezakonito (brez odredbe in brez obvestitve obdolženca) preiskala njegovo dvorišče, ograjen vrt in zaprt rastlinjak. Policija naj bi ravnala tudi v nasprotju z 38. členom ZPol, ko je ob odvzemu prostosti dejansko opravila osebno preiskavo brez odredbe sodišča in pri tem zasegla predmete (ročno zvite cigarete s filtrom), ki presegajo namen varnostnega pregleda. Opozarja tudi, da je bila odredba o hišni preiskavi z dne 21. 9. 2012 izdana v nasprotju z 214. členom ZKP in da v času izdaje odredbe niso bili podani utemeljeni razlogi za sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje. Sodišče se zato pri odreditvi pripora ne bi smelo opreti na dokaze, ki so bili najdeni ob hišni preiskavi, in na dokaze, pridobljene na njihovi podlagi.

9. Obdolženčeve navedbe, da se izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora opira na nedovoljene dokaze, predstavljajo očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. V ZKP je natančno predpisan postopek, po katerem ravna sodišče v različnih fazah kazenskega postopka, ko presoja morebitno nedovoljenost dokazov. Glede na določbo četrtega odstavka 420. člena ZKP zoper sklepe, s katerimi sodišče odloči o tem vprašanju, pred pravnomočno končanim kazenskim postopkom samostojne zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že zavzelo stališče,(1) da je izpodbijanje pravnomočnega sklepa o priporu iz razloga po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP lahko uspešno samo takrat, ko gre za očitno (na prvi pogled) nedovoljen dokaz, brez katerega kateri od pogojev za pripor (praviloma utemeljen sum) ne bi bil podan. To pa ne velja za tiste primere, ko je sklepanje, ali gre za nedovoljen dokaz, odvisno od predhodnega ugotavljanja in ocene dejstev, pomembnih za takšno presojo.

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da do sedaj ugotovljena procesno relevantna dejstva, ne omogočajo zaključka, da so dokazi, ki so bili podlaga za sklepanje o obstoju utemeljenega suma, na prvi pogled nedovoljeni. Hišna preiskava je bila namreč opravljena na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika z dne 21. 9. 2012, v odredbi pa so tudi navedene okoliščine, ki po presoji preiskovalnega sodnika utemeljujejo sklepanje o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da je obdolženec izvršil očitano kaznivo dejanje, in o obstoju verjetnosti, da se bodo pri preiskavi odkrili predmeti, pomembni za konkretni kazenski postopek. Celovita presoja vseh okoliščin (zlasti okoliščin v zvezi z obiskom policije dne 21. 9. 2012 pred preiskavo in v zvezi z zasegom predmetov ob odvzemu prostosti) pa presega okvir odločanja v postopku odreditve pripora in bo predmet nadaljnjega postopka, ko bodo znane vse relevantne procesne okoliščine.

C.

11. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevi kot neutemeljeni zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom tretjega člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Op. št. (1): Prim. npr. odločbe VS RS I Ips 221/2003 z dne 21. 8. 2003, I Ips 256/2003 z dne 28. 8. 2003, I Ips 345/2003 z dne 4. 12. 2003 in XI Ips 8794/2009 (XI Ips 43/2010) z dne 11. 6. 2010.