Jedro

Pri navedbi pravne podlage pogojne obsodbe, ko je v izpodbijani sodbi naveden 2. odstavek 50. člena ZKP in ne KZ, gre za očitno pisno napako. To pa je v smislu 1. odstavka 365. člena ZKP mogoče popraviti ne samo na zahtevo strank ampak tudi po uradni dolžnosti.

Nesprejemljivo je stališče, da se stvarna pristojnost prvostopenjskih sodišč po končani preiskavi presoja glede na vloženo zahtevo za preiskavo. Glede na rezultate preiskave namreč državni tožilec v skladu s 3. točko 2. odstavka 45. člena ZKP vloži obtožni akt - v konkretnem primeru obtožni predlog - pred pristojnim sodiščem.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Postojni je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojenega J.P. za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, storjene iz malomarnosti, po 3. in 1. odstavku 134. člena KZ in mu po 2. odstavku 50. člena ZKP (očitna pisna napaka: prav KZ), izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo 4 mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Višje sodišče v Kopru kot pritožbeno sodišče je zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 5.11.1998 vložil na Okrajno sodišče v Postojni zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb ZKP iz 1. odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe ter zaradi kršitve kazenskega zakona s predlogom, da Vrhovno sodišče ugotovi očitane kršitve kot tudi druge kršitve, ki jih bo po uradni dolžnosti ugotovilo, da je pritožbeno sodišče napačno preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje glede na 1. odstavek 383. člena ZKP in tudi samo kršilo določbe ZKP, ko ni pravilno ocenilo stvarne pristojnosti Okrajnega sodišča v Postojni in zato razveljavi prvostopno in drugostopno sodbo ter zadevo vrne v ponovno odločanje pristojnemu sodišču, strogo podrejeno pa, da samo zavrže obtožni predlog ter izpodbijano sodbo prve in druge stopnje spremeni tako, da kazenski postopek zoper obsojenca ustavi.

Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da je le-to treba zavrniti kot neutemeljeno.

Zahteva sicer navaja kot podlago kršitve kazenskega postopka in materialnega kazenskega prava, vendar se v večjem delu ukvarja z izpodbijanjem dejanskega stanja, kar ni dopustno. Izmed izrecno navedenih kršitev, neupoštevaje očiten lapsus: člen 50/2 KZ in ne 50/2 ZKP, ko moti zanikrnost sodišča, ki te očitne napake ni popravilo, ni nobena druga kršitev utemeljena. Razglabljanje o pristojnosti sodišč je povsem deplasirano, podobno velja za zatrjevane, čeprav ne natančno opredeljene kršitve 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po mnenju vložnika naj bi bil obsojenec obsojen na podlagi napačnega določila, ko mu je bila pogojna obsodba izrečena po 2. odstavku 50. člena ZKP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedena pravna podlaga pogojne obsodbe ni kršitev kazenskega zakona, ampak je očitna pisna napaka, ki jo je moč še vedno korigirati v smislu 1. odstavka 365. člena ZKP ne samo na zahtevo strank, ampak tudi po uradni dolžnosti, kar pa pristojno sodišče doslej ni storilo. Navedena napaka tako ne predstavlja niti kršitve kazenskega zakona niti bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zato ni vplivala na zakonitost prvostopne sodbe.

Naslednji očitek se nanaša na absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena, ko vložnik navaja, da je pritožbeno sodišče, ko je z napadeno sodbo potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, naložilo obsojencu v plačilo povprečnino v znesku 40.000,00 SIT, ko je istočasno v razlogih navedene sodbe določilo drugačen znesek povprečnine - nižji in sicer v znesku 30.000,00 SIT. Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedena neskladnost med izrekom o stroških pritožbenega postopka in obrazložitvijo v zvezi z odmero povprečnine obstoji, vendar prav tako kot v prvem primeru predstavlja očitno pisno pomoto v številkah v obrazložitvi, ki jo je moč prav tako korigirati v skladu s 365. členom ZKP.

Nadaljnja kršitev določb kazenskega postopka naj bi bila v nasprotju med vsebino obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in z listinami v spisu ali izvedenimi dokazi - izjavami prič o odločilnih dejstvih in okoliščinah, kar je zagovornik uveljavljal že v pritožbi, pa sodišče druge stopnje tega ugovora ni upoštevalo in se pri tem celo sklicevalo na načelo proste presoje dokazov, pri čemer je očitno kršilo 355. člen ZKP. V čem naj bi bila navedena kršitev vložnik v zahtevi ne pove. Izraža le dvom v resničnost odločilnih dejstev in okoliščin, ugotovljenih v rednem sojenju, kar s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljaviti.

Nadaljnja bistvena kršitev določb kazenskega postopka naj bi bila kršitev 6. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Zadevo naj bi obravnavalo nepristojno prvostopno sodišče, ko je postopek kazenske preiskave tekel zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 134. člena pred preiskovalnim sodnikom Okrožnega sodišča v Kopru, pa je bil obtožni predlog nepravilno vložen zoper obdolženca pri Okrajnem sodišču v Postojni. Ta odločitev naj ne bi imela opore v 99. in 114. členu Zakonu o sodiščih. Prvostopno sodišče naj ne bi opravilo preizkusa vloženega obtožnega predloga v smislu 435. člena ZKP in zato ni v smislu 436. člena zadeve odstopilo v nadaljnji postopek Okrožnemu sodišču v Kopru kot stvarno pristojnemu sodišču. Ugovor stvarne nepristojnosti je neutemeljen. Nesprejemljivo je vložnikovo stališče, da se stvarna pristojnost prvostopnih sodišč po končani preiskavi presoja glede na vloženo zahtevo za preiskavo.

Državni tožilec je v skladu s 3. točko 2. odstavka 45. člena ZKP glede na rezultate kazenske preiskave vložil obtožni akt - obtožni predlog - pred pristojnim sodiščem, ko je ocenil, da je moč utemeljeno očitati storilcu - obsojencu kaznivo dejanje hude telesne poškodbe, storjeno iz malomarnosti, ki je pravno opredeljeno po 3. odstavku 134. člena KZ z zagroženo kaznijo do dveh let zapora, kar opredeli stvarno pristojnost okrajnega sodišča. Pri tem ni niti državni tožilec niti prvostopno sodišče zagrešilo kršitve določb o stvarni pristojnosti v ZKP in je prvostopno sodišče ravnalo povsem skladno s 435. členom ZKP, ko je zadevo vzelo v nadaljnji postopek in sicer vročitev obtožnega akta obdolžencu - obsojencu z razpisom glavne obravnave. Kršitev 6. točke 1. odstavka 371. člena ZKP tako ni podana.

Vsa nadaljnja izvajanja vložnika se nanašajo na očitek zmotne pa tudi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vložnik predvsem napada prvostopno dokazno oceno in sicer, da gre pripisati obsojenčevi malomarnosti, ko je v spopadu z oškodovancem tega zbil po tleh in je ta pri padcu zadobil hudo telesno poškodbo, čeprav bi se obsojenec mogel in moral zavedati, da ob ugotovljenem ravnanju do take posledice lahko pride. Vložnik v svojih izvajanjih napada dejanske ugotovitve, ko po eni strani poskuša dokazovati obsojenčevo ravnanje kot silobran, po drugi strani pa kot slučaj, nastal v spopadu med obsojencem in oškodovancem, ne pa posledico krivdnega ravnanja obsojenca. Po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne predstavlja razloga, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri tem pa Vrhovno sodišče še ugotavlja, da pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ni nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v prvostopni sodbi.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana nobena kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, da pa je zahteva vložena tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je vložnikovo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.