Jedro

Po presoji sodišča je za določitev elektrointenzivnosti oziroma s tem povezanega prispevka bistvena količina porabljene električne energije, ki mora biti za vse končne odjemalce opredeljena enako, kar se odraža skozi končni znesek za plačilo dobavljene električne energije. V primeru, če se zavezancem za DDV za namen ugotovitve elektrointenzivnosti plačani davek ne bi upošteval, bi to posledično pomenilo, da bi morali končni odjemalci električne energije v primerjavi s tistimi, ki niso zavezanci za DDV, porabiti 22% električne energije več, da bi dosegli enako stopnjo elektrointenzivnosti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Borzen, operater trga z elektriko, d.o.o., številka E15110660002/neg/1 z dne 6. 8. 2020 se odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Borzen, operater trga z elektriko, d. o. o., je z odločbo št. E15110660002/neg/1 z dne 6. 8. 2020 zavrnil prijavo tožeče stranke kot končnega odjemalca električne energije za uvrstitev na seznam upravičencev do znižanega prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije, na podlagi vloge E15110660002 (1. točka izreka). Odločil je, da se odločba št. E15110660002/poz/1 z dne 11. 11. 2015, ki je bila izdana na podlagi prijave tožeče stranke E15110660002, odpravi in se nadomesti z odločbo E15110660002/neg/1 (2. točka izreka) ter da stroški v zvezi z izdajo te odločbe niso nastali (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da je Center za podpore po prejemu vloge tožeče stranke z dne 9. 10. 2017 in njene dopolnitve s strani tožeče stranke ugotovil, da elektrointenzivnost končnega odjemalca za leto 2012, 2013 in 2014 ni takšna, kot jih je navedel končni odjemalec v vlogi za uvrstitev na seznam do znižanega prispevka. Zahtevana stopnja elektrointenzivnosti namreč skladno s tretjim odstavkom 6. člena Uredbe o načinu določanja in obračunavanja prispevkov za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije (v nadaljevanju: Uredba 46/15) znaša več kot 5 %, tožeča stranka pa je v vlogi z dne 9. 11. 2015 navedla, da predstavlja povprečna elektrointenzivnost podjetja 11,09%. Center za podpore je izdal odločbo št. E15110660002/poz/1 z dne 11. 11. 2015 na podlagi podatkov, ki jih je posredovala tožeča stranka, in ni preverjal njihove vsebine.

3. Center za podpore je v obnovljenem postopku ugotovil, da je končni odjemalec pri izračunu elektrointenzivnosti med stroške končnega odjemalca prištel tudi znesek plačanega davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV). S tem so bili v izračunu elektrointenzivnosti uporabljeni višji stroški dobavljene električne energije, kar v končnem izračunu pomeni višjo elektrointenzivnost. Na ta način povprečna elektrointenzivnost, izračunana s strani končnega odjemalca, dosega zahtevano stopnjo za uveljavljanje znižanega prispevka. Ob ustreznem upoštevanju stroškov, torej brez prištevanja plačanega DDV, pa končni odjemalec zahtevane elektrointenzivnosti za uveljavljanje znižanega prispevka ne dosega, saj znaša povprečje za obdobje 2012-2014 preračunano 4,86%.

4. Zoper izpodbijano prvostopenjsko odločbo je tožeča stranka vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za infrastrukturo z odločbo št. 360-64/2018/21-02411756 z dne 20. 8. 2021 zavrnilo in odločilo, da v tem postopku niso nastali posebni stroški postopka.

5. Drugostopenjski organ je v obrazložitvi odločbe navedel, da že sama definicija iz 2. člena Uredbe 46/15 predvideva, da je bistven odstotni delež povprečja stroškov končnega odjemalca za porabo električne energije v zadnjih treh letih. Ker lahko tožeča stranka uveljavlja DDV kot vstopni davek v svojih obračunih DDV, le-ta ne predstavlja njenega stroška. Pri elektrointenzivnosti pa je pomemben delež prevzete (porabljene) energije, ki je lahko izražen v kilovatih ali pa preko stroška za energijo. Davek že po svoji definiciji oziroma izvoru ne more predstavljati stroška v tem konkretnem primeru, ker se preko podatkov o strošku računa prevzeta energija. Dodatno to opredeljuje tudi opredelitev drugih izrazov v 2. členu uredbe, in sicer „stroški končnega odjemalca električne energije“ za porabo električne energije pomenijo strošek porabljene električne energije na vseh prevzemno-predajnih mestih v posameznem letu, ki izpolnjujejo pogoje za uvrstitev na seznam upravičencev do znižanega prispevka v tej uredbi, izračunanega z uporabo predpostavljene cene električne energije v posameznem letu. „Predpostavljena cena električne energije“ pa je povprečna drobnoprodajna cena električne energije za končne odjemalce električne energije s podobno ravnjo porabe električne energije, ki vključuje stroške prispevkov za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije. V pojmu stroškov električne energije je omenjena samo cena električne energije in nikjer niso omenjeni davki. Še natančneje je to razvidno iz pojma predpostavljene cene električne energije, kjer je določeno, da je to povprečna cena električne energije. Cena električne energije pa je določena na kilovat energije brez davkov.

6. Tožeča stranka je vložila tožbo iz razloga bistvene kršitve pravil upravnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je kot končni odjemalec pri izračunu elektrointenzivnosti skladno z definicijo, podano v drugi alineji 2. člena Uredbe 46/15, upoštevala stroške končnega odjemalca električne energije za porabo električne energije, ki se določijo iz dejanskih podatkov za merilna mesta, pri čemer se odštejejo stroški prekomerne prevzete jalove energije. Tako je že na podlagi gramatikalne razlage predmetne določbe jasno, da je za opredelitev elektrointenzivnosti relevanten strošek končnega odjemalca za porabo električne energije, kar pri plačilu računa za porabljeno električno energijo predstavlja končni znesek za plačilo porabljene električne energije in nedvomno zajema tudi znesek DDV. Takšno stališče je v skladu z ustavnim načelom, da je treba pravne predpise interpretirati tako, da je dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano. Navedeno potrjujejo pojasnila Ministrstva za infrastrukturo, vezana na Uredbo 46/15, ki v zvezi z opredelitvijo stroškov pri izračunu elektrointenzivnosti v 7. točki navajajo, da gre pri tem za vse stroške končnega odjemalca, pri čemer se odštejejo zgolj stroški prekomerno prevzete jalove energije. Nenazadnje tudi iz IV. točke Obrazca za uvrstitev končnega odjemalca električne energije na seznam upravičencev do znižanega prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije iz obnovljivih virov energije in v soproizvodnji z visokim izkoristkom pri izpolnjevanju pogojev ne izhaja, da se DDV ne upošteva, temveč je predvidena rubrika „Strošek dobavljene električne energije (EUR)“.

7. Tožeča stranka se sklicuje na pravno mnenje ... z dne 3. 7. 2018, ki so ga pripravili priznani profesorji s področja davčno-finančnega prava, in sicer red. prof. dr. A. A., izr. prof. dr. B. B. in zasl. prof. dr. C. C. Avtorji v mnenju ugotavljajo, da predstavlja strošek končnega odjemalca električne energije v smislu Uredbe 46/15 končni znesek za plačilo porabljene električne energije, vključno z DDV-jem, ki ga je skladno z izstavljenim računom dobavitelja plačal končni odjemalec električne energije. Avtorji ob tem izrecno opozarjajo na dejstvo, da upoštevajoč relevantno pravno podlago v danem primeru, to je določbe Energetskega zakona (EZ-1) in Uredbe 46/15 , obstoj pravice do vračila DDV na podlagi določb Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju: ZDDV-1) ne more biti dejavnik, ki bi lahko vplival na določitev elektrointenzivnosti in posledično pridobitev pravice do znižanja prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije.

8. Tožeča stranka opozarja tudi na namensko (teleološko) razlago predpisa, iz katerega izhaja cilj elektrointenzivnim odjemalcem električne energije zagotoviti plačilo nižjih prispevkov; tako izračun elektrointenzivnosti služi kot kriterij za opredelitev vstopnega praga za znižanje prispevka. Zato razlikovanje med subjekti, ki so zavezanci za DDV, in tistimi, ki niso oziroma si DDV-ja ne morejo odbiti, privede do neenakopravnega in diskriminatornega obravnavanja.

9. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep (pravilno: izpodbijano odločbo) odpravi, podredno pa predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek. V vsakem primeru pa predlaga, da sodišče toženi stranki naloži plačilo njenih stroškov postopka skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. Tožena stranka je dne 6. 1. 2022 sodišču predložila upravni spis in ob tem navedla zgolj, da prereka tožbene navedbe ter vztraja pri svojih navedbah v izpodbijani odločbi.

11. Tožba je utemeljena.

12. V obravnavani zadevi je med strankama sporno vprašanje, ali je tožeča stranka v vlogi št. E15110660002 za uvrstitev na seznam upravičencev do znižanega prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije, pri navedbi stroškov končnega odjemalca, kar vpliva na izračun elektrointenzivnosti, lahko upoštevala tudi znesek plačanega DDV, glede na dejstvo, da je kot zavezanka za DDV v svojih obračunih DDV upravičena uveljavljati plačani davek kot vstopni davek.

13. V skladu z drugo alinejo 2. člena Uredbe 46/15 elektro-intenzivnost pomeni stroške končnega odjemalca električne energije za porabo električne energije, ki se določijo iz dejanskih podatkov za merilna mesta, ki jih končni odjemalec električne energije sporoči v prijavi za uvrstitev na seznam upravičencev do znižanega prispevka za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije, pri čemer se odštejejo stroški prekomerno prevzete jalove energije, ter delijo z bruto dodano vrednostjo končnega odjemalca električne energije.

14. Sodišče pojasnjuje, da je bila definicija elektro-intenzivnosti spremenjena z Uredbo o spremembah in dopolnitvah Uredbe o načinu določanja in obračunovanja prispevkov za zagotavljanje podpor proizvodnji električne energije v soproizvodnji z visokim izkoristkom in iz obnovljivih virov energije (Uradni list RS, št. 76/17), ki je začela veljati dne 1. 1. 2018, in ki je podala novo definicijo elektrointenzivnosti kakor tudi definicijo stroškov končnega odjemalca električne energije. Glede na to, da gre v obravnavanem primeru za obnovljen postopek, o vlogi tožeče stranke pa je bilo prvotno odločeno z odločbo Borzen, operater trga z elektriko, d.o.o., št. E15110660002/poz/1 z dne 11. 11. 2015, sodišče meni, da kasneje spremenjene definicije za odločanje, na katere se je v svoji odločitvi skliceval drugostopenjski organ, v tem postopku niso upoštevne.

15. Sodišče pritrjuje stališču tožeče stranke, da skladno z gramatikalno razlago druge alineje 2. člena Uredbe 46/15 strošek končnega odjemalca za porabo električne energije predstavlja celotni znesek, ki ga je končni odjemalec plačal za porabljeno električno energijo (z izjemo stroškov prekomerne prevzete jalove energije), kar vključuje tudi DDV. Nenazadnje je tudi iz pojasnil Ministrstva za infrastrukturo, vezanih na Uredbo 46/15, razvidno, da gre pri stroških končnega odjemalca električne energije za vse stroške, pri čemer se odštejejo stroški prekomerno prevzete jalove energije.

16. Po presoji sodišča je za določitev elektrointenzivnosti oziroma s tem povezanega prispevka bistvena količina porabljene električne energije, ki mora biti za vse končne odjemalce opredeljena enako, kar se odraža skozi končni znesek za plačilo dobavljene električne energije. V zvezi s tem pa je treba izpostaviti, da je Ministrstvo za infrastrukturo v nasprotju s stališčem, ki ga je zavzelo v drugostopenjski odločbi (da je v pojmu stroškov električne energije omenjena samo cena električne energije in da niso nikjer omenjeni davki), v pojasnilih, vezanih na Uredbo 46/15 in 76/17, zapisalo, da se v primeru možnosti, če kateri od upravičencev ni zavezanec za plačilo DDV, upošteva predpostavljene cene, ki vključujejo DDV. V primeru, če se zavezancem za DDV za namen ugotovitve elektrointenzivnosti plačani davek ne bi upošteval, bi to posledično pomenilo, da bi morali končni odjemalci električne energije v primerjavi s tistimi, ki niso zavezanci za DDV, porabiti 22% električne energije več, da bi dosegli enako stopnjo elektrointenzivnosti. Takšno razlikovanje med zavezanci za DDV in tistimi, ki niso zavezanci za DDV oziroma si DDV-ja ne morejo odbiti, pa bi torej privedlo do diskriminatornega obravnavanja končnih odjemalcev glede porabe električne energije, kar vsekakor ne more biti namen, ki ga je zasledoval zakonodajalec ob sprejemu Uredbe 46/15. 17. Sodišče tako zaključuje, da se za pravilno opredelitev stroškov končnega odjemalca električne energije v smislu druge alineje 2. člena Uredbe 46/15, ki se upošteva pri izračunu elektrointenzivnosti, upošteva tudi plačani DDV, ne glede na to, da ga sicer lahko zavezanec za DDV ob upoštevanju pogojev, določenih v 67. členu ZDDV-1, uveljavlja kot odbitek vstopnega davka.

18. Upoštevajoč vse navedeno je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, kar pomeni, da ostane odločba št. E15110660002/poz/1 z dne 11. 11. 2015, ki je bila izdana na podlagi prijave tožeče stranke E15110660002, v veljavi.

19. V skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Po določilu prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožeča stranka upravičena do povrnitve priglašenih stroškov v višini 15,00 EUR, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

20. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s 378. členom OZ – enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

21. Sodna taksa bo tožeči stranki vrnjena po uradni dolžnosti.

22. Sodišče je na podlagi 1. točke drugega odstavka 59. člena ZUS-11 odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ugoditi in upravni akt odpraviti, v postopku pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Prav tako je bila med strankama sporna razlaga materialnopravne določbe 2. člena Uredbe 46/15, medtem ko relevantno dejansko stanje, in sicer dejstvo, da je tožeča stranka pri navedbi stroškov končnega odjemalca električne energije v vlogi št. E15110660002 upoštevala tudi DDV, med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

1 Glej tudi Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba 2019, str. 333, tč. 6.