Jedro

Izhodiščno domnevo, da je bila zapustnica lastnica gotovine v znesku 50.000,00 EUR, ki je bila najdena v njenem bančnem sefu, je tožnik z uspehom celotnega dokaznega postopka izpodbil. Z ugovorom, da je šlo za zapustničine gotovinske prihranke, pa tožena stranka ni bila uspešna.

To pomeni, da to premoženje ne spada v njeno zapuščino in ga po zapustnici ni mogoče dedovati.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se v III. točki izreka izpodbijana sodba spremeni tako, da se znesek 4.486,55 EUR nadomesti z zneskom 3.647,54 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da ne spada v zapuščino po pokojni A. A. denarni znesek 50.000,00 EUR, ki se nahaja v sefu št. 000 pri Banki in se ta znesek izloči iz njene zapuščinske mase (I./1 točka izreka). Ugotovilo je, da je bil lastnik teh denarnih sredstev B. B. (I./2 točka izreka). V preostanku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 4.486,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

2. Prva in druga tožena stranka v skupni pritožbi zoper ugodilni del izpodbijane sodbe in odločitev o stroških (I. in III. točka izreka) uveljavljata vse pritožbene razloge (338. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Primarno predlagata, naj jima pritožbeno sodišče ugodi na način, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Priglašata tudi stroške pritožbenega postopka.

Navajata, da so jima bile kršene ustavne pravice, predvsem pravica do sodnega varstva in enakega varstva pravic. Sodišče je kršilo razpravno načelo in poseglo v prekluzijo navedb in dokazov ter ugotavljalo dejstva in izvajalo dokaze mimo pravočasnih predlogov strank. Odločitev je neobrazložena, ni navedena materialno pravna podlaga, zato se je ne da preizkusiti. Trditveno in dokazno breme je bilo na tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik). Tožnik ni določno navedel, o katerih 49.500,00 EUR oz. 50.000,00 EUR je postavljen tožbeni zahtevek in ni podal konkretiziranih trditev, niti dokazov. Tožnik je ribaril glede na možnost uspeha. Gre za sodbo presenečenja, saj je sodišče ugotovilo, da je bilo darilo brez pravnega učinka, ker ni bilo sklenjeno v obliki notarskega zapisa. O obstoju notarskega zapisa stranki nista podali nobene navedbe, v okviru materialnoprocesnega vodstva pa sodišče ni podalo naziranja, da bi to sploh lahko bilo relevantno. Sodišče je nadomestilo voljo pokojnega B. B., ki ni nikoli zahteval denarja od A. A. B. B. darila oz. nakazila ni nikoli preklical. Pri tem ne gre spregledati, da sta bila zunajzakonska partnerja in sta denar v skupnosti porabljala skupaj ter imela skupaj višje mesečne dohodke kot 950,00 EUR. Ugotovitev glede 50.000,00 EUR, ki jih je pokojnik dne 6. 7. 2012 dvignil s svojega računa, temelji na prepoznih in pavšalnih navedbah tožnika, na kar sta prva in druga tožena stranka že opozorili v tč. 13. vloge z dne 4. 9. 2017. Tožnik ni zatrjeval, da je splošno znano dejstvo, da je treba v banki predhodno naročiti gotovino. Gre za stvar bančne regulative oz. vsebine pogodb s komitenti, česar tožnik ni izkazal. Poleg tega je jasno, da se denar še enkrat prešteje, zato bi morala biti pasica z dne 5. 7. 2012 razvezana. Tožnik ni podal navedb, da je bil denar v apoenih po 500,00 EUR. Je pa splošno znano dejstvo, da starejši ljudje bankam ne zaupajo in denar hranijo doma. Zapustnica je dne 5. 7. 2012 opravljala posle na banki oz. prenose med računoma za 500,00 EUR oz. 1.600,00 EUR, s čimer je izkazano, da se je tega dne v banki nahajala z večjimi količinami denarja oz. gotovine. Tako je logično sklepanje, da je lahko zapustnica prinesla in zamenjala vsoto privarčevanih sredstev iz najemnin. Nobene zveze nimajo ugotovitve, da je varčevalni račun odprla šele leta 2011, če pa je varčevala v gotovini. Da je varčevala doma v gotovini, sta potrdili obe toženki, kot tudi priča R. C. Oddajala je tri sobe, kar ji je v 23 letih omogočilo 138.000,00 EUR. Najemne pogodbe z E. B. obrazložitev sploh ne omenja. Dejansko stanje je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno, saj bi sodišče moralo ugotoviti, da je varčevala od leta 1990 dalje in tak znesek privarčevala. S tem, ko sodišče ni verjelo določenim pričam (B., Š.), je poseglo v načelo kontradiktornosti in enako varstvo pravic tožene stranke. Sodba se opira na dokazni predlog s poizvedbo pri FURS-u, čeprav tožnik ni izkazal, da je listino skušal najprej sam pridobiti od FURS-a, kar sta toženki grajali že na naroku dne 13. 9. 2017. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da je bila pogodba za sef sklenjena na ime zapustnice in ne na ime B. B. To kaže, da je bil denar njen in ne njegov, saj bi sicer odprl sef na svoje ime in ga tja shranil. Toženki dodajata, da je lahko zapustnica kadarkoli po 6. 7. 2012, ko je sklenila pogodbo za sef, prinesla in shranila denar v sefu. Časovna povezanost pasice in datuma pogodbe je ob izostanku drugih predlogov golo naključje. Po ropu sefa v SKB banki je bilo treba obširno dokazovati, kaj so imeli najemniki v sefih. V konkretnem primeru pa gre za eno samo notorno dejstvo, ki naj odloči, da je bil denar last nekoga drugega in ne tistega, v sefu katerega se je nahajal. Tožnik bi lahko dokazoval istovetnost gotovine s sklicevanjem na številke bankovcev oz. njihove zaporedne številke, a tega ni niti predlagal. Istovetnosti tako ni izkazal. Tožena stranka nasprotuje ugotovitvam glede življenjskega standarda B. B. Sodišče si je ustvarilo napačen vtis o njegovi skromnosti. Hodil je na izlete, dajal vnukom denar (listina o nakazilu 1.000,00 EUR A. M. F., do katere se sodišče ni opredelilo), prav tako sinu za poroko, naročal je hrano.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in zavrnil pritožbene navedbe ter priglasil stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik trdi, da je bil njegov pokojni oče, B. B., lastnik denarnega zneska 50.000,00 EUR, ki je bil najden v bančnem sefu zapustnice, A. A. Slednja je bila očetova zunajzakonska partnerka in pravna prednica (mati) prve in druge tožene stranke. Posledično je tožnik v zapuščinskem postopku po zapustnici zahteval izločitev tega premoženja iz njene zapuščine.

6. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je bil denar, najden v sefu, last tožnikovega očeta, zato ne more biti del zapuščine po A. A. Zaključek temelji na dejstvih, da: - sta bila B. B. in A. A. zunajzakonska partnerja; - je bil B. B. lastnik stanovanja, ki je bilo njegovo posebno premoženje in je od prodaje tega stanovanja konec leta 2011 prejel 100.000,00 EUR kupnine; - je B. B. A. A. dne 19. 12. 2011 nakazal znesek 49.500,00 EUR, ta pa je istega dne odprla svoj varčevalni račun in nanj nakazala 50.000,00 EUR. Pri tem ni bila v obliki notarskega zapisa sklenjena veljavna darilna pogodba med partnerjema; - je B. B. dne 6. 7. 2012 s svojega varčevalnega računa dvignil 50.000,00 EUR gotovine, A. A. pa je istega dne najela bančni sef, v katerem je bila najdena gotovina v znesku 50.000,00 EUR, ovita s pasico dotične banke, datirana na 5. 7. 2012; - A. A. ni imela večjih gotovinskih prihrankov od oddajanja nepremičnine v najem, na bančnem računu ni varčevala, varčevalni račun je odprla šele 19. 12. 2011, ob smrti pa na računu ni imela večjega denarnega zneska; - B. B. svojega denarja ni pretirano trošil, v času smrti pa na svojem računu ni imel večjih denarnih sredstev.

7. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, ustrezno obrazložena in temelji na prepričljivi dokazni oceni, ki je pritožbeni očitki ne omajejo. Materialnopravna podlaga je jasno razvidna iz obrazložitve izpodbijane sodbe, zato ne drži pritožbeni očitek, da odločitve ni mogoče preizkusiti. Dejstvo, da zapustnica ni bila lastnica najdenega denarja, pomeni, da tega denarja dediči po zapustnici ne morejo dedovati, kar je navedeno v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi ni treba, da bi moralo iti za prikrajšanje tožnikovega nujnega deleža ali za zahtevek za vračilo daril v zapuščino. Po vsebini, kljub temu, da gre za dediče, ne gre za spor, ki bi bil dednopravne narave, temveč za premoženjsko vprašanje, kdo je bil lastnik najdenega denarja.1 To je razvidno tako iz tožbenega zahtevka, naj se ugotovi, da je bil tožnikov oče lastnik 50.000,00 EUR, ki so bili najdeni v zapustničinem bančnem sefu, kot tudi iz podane obrazložitve v izpodbijani sodbi. Izločitev iz zapuščine je tako posledica, relevantna za prekinjeni zapuščinski postopek, kjer tega premoženja po zapustnici ne bo dopustno dedovati, saj ob smrti ni bilo njeno.

8. Ne gre za sodbo presenečenja. Tožnik je podal zadostne trditve in dokaze, tožena stranka pa je (lahko) vedela, zoper kaj vse (naj) se brani. Zaključka ne spreminja dejstvo, da je tožnik svoj zahtevek utemeljeval tako z nakazilom denarja na zapustničin TRR kot tudi z dvigom gotovine 50.000,00 EUR. Stranke so avtonomne pri svojih odločitvah, na katerih dejanskih okoliščinah bodo gradile svoje zahtevke oz. ugovore, zato je bilo tožnikovo „ribarjenje“, kot ga poimenuje tožena stranka, pravno dopustno. Tožnik je v vsakem primeru trdil, da je šlo za kupnino od prodanega stanovanja, torej očetov denar, kar se je glede najdene gotovine v dokaznem postopku tudi izkazalo.

9. V postopku ni prišlo do kršitve razpravnega načela iz 7. člena ZPP, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, toženi stranki pa niso bile kršene ustavne pravice. Kršitev razpravnega načela je lahko le relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), zato je pravno relevantna zgolj v primeru, ko bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Da bi bilo temu tako, pritožnici nista izkazali. Tudi v primeru, da drži, kar navaja tožena stranka glede dejstev o apoenih po 500,00 EUR oz. predhodnem naročanju gotovine v banki, to ne omaje zakonitosti in pravilnosti sprejetega zaključka.2 Sklop drugih razlogov, ki pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe nedvomno utemeljujejo, je prepričljiv in zadosten tudi brez opisanih dejstev.

10. Zaključka ne spreminja, da sta bila B. B. in zapustnica zunajzakonska partnerja ter sta denar (tudi) skupaj porabljala. To možnost je navsezadnje kot verjetno dopustilo tudi sodišče v 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožnik tudi ne zahteva vračila celotne kupnine od prodanega stanovanja v znesku 100.000,00 EUR, temveč konkretni denarni znesek 50.000,00 EUR, ki se nahaja v zapustničinem sefu. Izhodiščno domnevo, da je bila lastnica tega denarja njegova posestnica (zapustnica), je tožnik z uspehom dokaznega postopka izpodbil, ugovori tožene stranke pa s tako prevaljenim trditvenim in dokaznim bremenom niso bili uspešni (npr. glede prihrankov itd.). Glede na navedeno in njun partnerski odnos, zgolj dejstvo, da je bil denar v zapustničini posesti po volji tožnikovega očeta, ki sam svojega lastnega sefa ni najel, ne zadošča za drugačen zaključek. Sodišče prve stopnje je dejstvo, da se je najem sefa glasil na zapustničino ime (in ne na ime B. B.), ugotovilo, zato ne drži, da se do tega ni opredelilo, saj je iz konteksta obrazložitve razvidno, da je (tudi) to ugotovitev upoštevalo glede na uspeh celotnega dokaznega postopka. Sodišču pa se tudi ni treba izrecno opredeliti do vsake posamične, v pravdi podane izjave, saj mora biti dokazna ocena sintetično-analitična glede na celotni uspeh dokaznega postopka.

11. Dejstvo, da je šlo pri nakazanih 49.500,00 EUR za darilo, je zatrjevala tožena stranka. Tožnik je vseskozi trdil obratno, tj. da gre za očetovo kupnino od prodanega stanovanja. Tako je bilo trditveno in dokazno breme glede obstoja darilne podlage (soglasje volj, vključno z izpolnitvijo zahtevane obličnosti) na toženi stranki. Slednjo je zastopal odvetnik, ki bi moral kot strokovnjak tudi brez posebnega materialnoprocesnega vodstva vedeti, kakšni so zakonski pogoji za veljavnost darila med zunajzakonskima partnerjema. Tožena stranka v pritožbi sama navaja, da ni niti trdila, da bi bila med zunajzakonskima partnerjema sklenjena darilna pogodba v ustrezni obliki (47. člen Zakona o notariatu), kar kaže, da svojega bremena že na ravni trditev ni zmogla, sodišče pa je ob uporabi prava, ki ga pozna po uradni dolžnosti, napravilo pravilen zaključek. V vsakem primeru pa je tožena stranka glede najdene gotovine v znesku 50.000,00 EUR, za katero je sodišče ugotovilo, da je last tožnikovega očeta (21. - 28. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), trdila, da je šlo za zapustničine prihranke in ne darilo.

12. Ni dokazano, da bi zapustnica vse od leta 1993 dalje v gotovini privarčevala 50.000,00 EUR, nato pa te prihranke nenadoma spravila v svoj sveže najeti bančni sef točno istega dne (6. 7. 2012), ko je tudi tožnikov oče z računa dvignil svojih 50.000,00 EUR gotovine. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, kakšno je bilo premoženjsko stanje obeh (predvsem, da zapustnica take količine svojega denarja sploh ni imela, medtem ko jo je B. B. zavoljo prodanega stanovanja imel), tudi, kakšen je bil njun denarni tok, nato pa je vse ugotovljeno utemeljilo v prepričljiv pravni zaključek, da je bil lastnik tega denarja v resnici B. B., in to ne glede na to, da je bil denar najden v bančnem sefu zapustnice. Gotovo ne gre zgolj za golo časovno naključje, ali posledico osamljenega notornega dejstva, kot skuša to prikazati tožena stranka. To, ali je B. B. denar sploh preštel, v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, tudi ne, da bi morala biti pasica zato razvezana, niti, da bi zapustnica denar v sef položila kadarkoli po 6. 7. 2012. Posledično ta pritožbena ugibanja na pravilnost zaključka ne vplivajo. Tudi ni splošno znano dejstvo, da bi vsi upokojenci hranili denar doma, niti, da upokojenci ne zaupajo bankam. V kolikor je konkretna zapustnica doma resnično imela zatrjevane prihranke iz drugega vira (npr. najemnin), bi morala tožena stranka te svoje trditve dokazati.

13. To, da zapustnica pred 19. 12. 2011, ko je prejela nakazilo tožnikovega očeta v znesku 49.500,00 EUR, na banki ni imela varčevalnega računa, ni varčevala oz. je imela na računu pogosto negativno stanje in je do svoje smrti pretežno dvigovala gotovino ter ob njeni smrti na računu ni bilo večjega zneska, je sodišče prepričljivo ugotovilo v 17., 23. in 26. točki obrazložitve. Tako niso utemeljeni očitki o tem, da je zapustnica tedaj razpolagala z večjimi količinami denarja, kar naj bi bilo razvidno iz bančnih poslov za 500,00 EUR oz. 1.600,00 EUR. Gre za, v razmerju do 50.000,00 EUR gotovine, relativno majhne zneske, ki utemeljujejo prav nasprotno. Tudi ni verjetno, da bi se zapustnica na banki z večjimi vsotami gotovine nahajala že dne 5. 7. 2012, veliko vsoto denarja tedaj le zamenjala, zaradi česar naj bi bila ovita s pasico, nato pa bi v svoj na novo najeti sef gotovino položila šele dan pozneje in to točno takrat, ko je tudi tožnikov oče dokazano dvignil svojih 50.000,00 EUR gotovine s svojega varčevalnega računa.

14. Zatrjevanih prihrankov od oddajanja nepremičnine v najem in dejstva, da je zapustnica doma hranila večje vsote gotovine, ki jih je nato položila v sef, tožena stranka ni dokazala. Pritožbeno sodišče se glede izpodbijanja ugotovitev glede prihrankov zapustnice, v izogib ponavljanju vseh ugotovitev in razlogov, v tem obsegu sklicuje neposredno na obrazložitev v izpodbijani sodbi. Toženi stranki ni bila kršena pravica do izjave oz. načelo enakega varstva pravic. Sodišče prve stopnje je v skladu z načelom neposrednosti pravilno in prepričljivo ocenilo posamične dokaze (tudi verodostojnost izpovedbe določenih prič), obrazložilo, zakaj in v kolikšnem obsegu jim je sledilo, ter ugotovilo glede na uspeh celotnega dokaznega postopka (npr. glede na podatke iz spisa P 68/2016, FURS-a itd.), da trditve tožene stranke o takšnih gotovinskih prihrankih niso dokazane. Tudi E. B. je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, v postopku P 68/2016 sam povedal, da je znašala najemnina skupaj s stroški 150,00 EUR mesečno, česar pritožba niti ne izpodbija, zato ni utemeljena navedba tožene stranke, da sodišče ni omenilo njegove najemne pogodbe.

15. Tožnik je pravočasno, v pripravljalni vlogi z dne 2. 3. 2017, predlagal pridobitev kopije odgovora s poizvedbo pri FURS glede zapustničinih letnih dohodkov od oddajanja nepremičnine v najem. Torej listine, že pridobljene v postopku pred Okrajnim sodiščem v Domžalah P 68/2015. Ob tem ni podal posebnega pojasnila, zakaj listine ni uspel pridobiti sam. Vendar temu tožena stranka tedaj ni oporekala, kot tudi ne vse do njegove izvedbe oz. pridobitve, ki je temeljila na sklepu sodišča prve stopnje, sprejetem na naroku dne 13. 9. 2017. Ker je tožnik pravočasno podal trditve in predlagal izvedbo dokaza, česar tožena stranka vse do izvedbe dokaza ni prerekala, ne gre za kršitev razpravnega načela. Ne glede na to pa je glede vsebine podatkov iz FURS listine smiselno enako, kot je nato ugotovilo sodišče prve stopnje s pomočjo vpogleda v kopijo listine (točka 14 obrazložitve), izhajalo že iz tožnikovih trditev,3 ki jih tožena stranka ni konkretizirano prerekala. S tega vidika izvedba tega dokaza v vsakem primeru ne vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

16. Tudi premoženjski položaj tožnikovega očeta, tako z vidika prihodka od prodaje stanovanja kot drugih odhodkov, je sodišče glede na trditveno in dokazno breme prepričljivo ugotovilo, zato na zaključek ne vplivajo pritožbene navedbe o posamičnih stroških, ki jih je B. B. imel (naročanje hrane, izleti, itd.). Že na trditveni ravni tudi ne kažejo, da bi bili kaj posebnega, tj. da bi šlo za kakšne večje odhodke, zaradi česar bi bila kupnina od prodanega stanovanja že pred tem v celoti porabljena. Na sprejeti zaključek ne vplivajo pritožbene navedbe o tem, kakšne dokazne predloge bi tožnik še lahko podal oz. zakaj jih ni, saj je šlo za njegovo prosto odločitev v skladu z razpravnim načelom.

Glede stroškov

17. Ne drži pritožbeni očitek, da je tožnik zaradi zavrnjenega dajatvenega dela tožbenega zahtevka uspel zgolj polovično. Pri izročitvenem zahtevku je šlo zgolj za posledico odločilnega vprašanja, tj. kdo je bil lastnik tega denarja oz. ali je najdeni denar lahko predmet zapuščinskega postopka, ki teče po zapustnici. S tega vidika je bil tožnikov neuspeh zanemarljiv, zato je odločitev o stroških pravilna.

18. Utemeljena je pritožbena navedba, da je tožnik vložil večje število pripravljalnih vlog, od katerih so bile nekatere nepotrebne, saj bi lahko svoje trditve in dokaze podajal bolj ekonomično oz. skoncentrirano, zato jih stroškovno ni dopustno naprtiti toženi stranki (prvi odstavek 155. člena ZPP). Tako se tožniku ne priznata pripravljalni vlogi z dne 23. 3. 2017 in 4. 7. 2017, kar skupaj znese 1.250 točk manj. Drži tudi očitek glede nepotrebnosti potnih stroškov tožnikovega pooblaščenca. Gre za 113,96 EUR kilometrine na relaciji C. - L., od koder se je pooblaščenec vozil na naroke glavne obravnave, ki so potekali v L. Ob dejstvu, da niso izkazane posebne okoliščine, ki bi utemeljevale takšno tožnikovo izbiro odvetnika, posledično tudi teh stroškov tožena stranka ni dolžna kriti.4 Pritožbeno sodišče je pri spremembi stroškovne odločitve izhajalo iz neprerekane odmere stroškov, ki jo je napravilo sodišče prve stopnje v 32. točki obrazložitve. Glede na navedeno je treba znesek pravdnih stroškov iz III. točke izreka izpodbijane sodbe znižati za 839,01 EUR na končnih 3.647,54 EUR.

Sklepno

19. Izkaže se, da je pritožba delno utemeljena glede stroškov za znesek 839,01 EUR, v preostanku pa ni utemeljena. Pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Posledično je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in jo v stroškovnem delu spremenilo (tretja točka 365. člena ZPP), v preostanku pa zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Prva in druga tožena stranka s pritožbo nista uspeli, razen v zanemarljivem stroškovnem delu, ki je po naravi akcesoren. Tudi odgovor na pritožbo s strani tožnika ni bil potreben, saj ni pripomogel k vsebinski in hitrejši rešitvi zadeve. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sta dolžni pravdni stranki kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Več v članku dr. Ane Božič Penko, Napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku, Pravosodni bilten, št. 2, 2003, točka III. 2 Pritožbeno sodišče sicer ocenjuje, da glede apoenov po 500,00 EUR ni šlo za kršitev razpravnega načela, saj je sodišče listino, ki jo je predložila tožena stranka, prebralo in se z njo seznanilo v okviru trditve o najdeni gotovini v znesku 50.000,00 EUR, ki se je nahajala v sefu (1. pripravljalna vloga tožene stranke). Tožena stranka je sama tudi navedla, da je bil denar povezan s pasico z datumom 5. 7. 2012. Posledično so bila ta dejstva pravilno upoštevana. Glede domnevnega predhodnega naročanja pa drži pritožbeni očitek, da ne gre za splošno znano dejstvo, temveč za način bančnega poslovanja konkretne banke, ki bi ga moral tožnik v vsakem primeru najprej zatrjevati. 3 IV. Pripravljalni spis, datiran na 8. 6. 2017, prejet na naroku dne 9. 6. 2017, tretji odstavek: „...saj iz DURS-a oziroma FURS-a izhaja, da so ti dohodki letno znašali 1.000,00 do 1.500,00 EUR, kar je že bilo ugotovljeno že v pravdnem postopku Okrajnega sodišča v Domžalah, P 68/2015...“ Ali pa str. 3 zapisnika o glavni obravnavi z dne 9. 6. 2017. Sodišče prve stopnje pa je v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe med drugim ugotovilo, da je zapustnica iz tega naslova prejela med 1.000,00 EUR in 1.800,00 EUR letno. 4 Npr. posebna specialistična znanja določenega odvetnika, ki bi bila potrebna v tej zadevi.