Jedro

Dolžnost vzdrževanja služnostne poti je na služnostnih upravičencih.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, da je dolžna toženka opustiti vsakršno dejanje, ki pomeni poseg in vznemirjanje lastninske pravice tožeče stranke na nepremičninah, navedenih v izreku sodbe, in ji naložilo, da odstrani ves material, ki ga je dne 9.11.2012 in 22.12.2012 nasula na služnostno pot ter plačilo stroškov postopka v znesku 509,65 EUR.

2. V pritožbi toženka uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne v nov postopek. Opozarja, da je podala laičen odgovor na tožbo in ni vedela, da mora na prvem naroku predlagati vse dokaze; dokazni predlog za zaslišanje prič je podala, ko je zastopanje prevzela odvetnica. Že v odgovoru na tožbo je podala trditve o nevzdrževanju ceste, zaradi česar se je pojavila škoda na vozilih, npr. reševalno vozilo pa sploh ne more priti do njih. Predlagane priče bi vedele izpovedati kolikokrat so prosile tožnika naj vendarle sanirata cesto, pa se nista odzvala ter da je prav zaradi vzdrževanja ceste med pravnima strankama večkrat prišlo do prepirov, celo policija je morala posredovati. O okoliščinah v zvezi z nevzdrževanjem ceste bi vedel izpovedati tudi T. C.. Predlaganih dokazov sodišče ni izvedlo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da tožnika nista nikoli branila ali onemogočala pravice hoje in vožnje po služnostni poti; da si je obseg stvarnih pravic razširila; da taka ravnanja ponavlja; da posega v nepremičnine na nasilen in žaljiv način; da se predhodno ni obrnila na tožnika. Kot posestnica ceste ima pravico do samopomoči, kar je z drugimi sovaščani tudi izvedla. Ker praktično ni izvajalo nobenega dokaza, je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. S tožnikoma ni mogoče komunicirati, kar bi sodišče ugotovilo, če bi raziskalo dejansko stanje. Prisiljena je bila skupaj s sosedi sanirati cesto.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnika sta lastnika nepremičnin parc. št. 273/33, 275/1 in 273/3 k.o. X, na katerih je v korist vsakokratnih lastnikov sosednjih nepremičnin, med katerimi je tudi nepremičnina toženke, s pravnomočno odločbo ustanovljena služnostna pravica hoje in voženj. Prav ima sodišče prve stopnje, da morajo lastniki sosednjih ali drugače medsebojno povezanih nepremičnin pravice izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da si ne povzročajo škode ter pošteno in v skladu s krajevnimi običaji in na način, ki najmanj obremenjuje lastnika nepremičnine (73. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ), ter da ima lastnik skladno s prvim odstavkom 37. člena SPZ pravico imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Spregleda pa, da zakon dopušča omejitve lastninske pravice. Ena od omejitev je služnost. Nepremičnine tožnikov so omejene s pozitivno stvarno služnostjo hoje in vožnje. Stvarna služnost je za lastnika služeče nepremičnine breme, ki ga mora trpeti; dopustiti ali opustiti mora določena ravnanja. Lastnik gospodujoče stvari pa mora svojo pravico izvrševati po načelu restrikcije na način, ki najmanj obremenjuje služečo nepremičnino (1). Kakšna ravnanja pomenijo dopustno izvrševanje služnosti je odvisno od vsebine služnosti, pri njihovi presoji pa je treba vselej primarno izhajati iz interesa služeče nepremičnine (2).

6. Način izvrševanja služnosti ureja SPZ v 219. členu, ki ga sodišče prve stopnje ni uporabilo (kršitev po 341. členu ZPP), pač pa se je zmotno sklicevalo na 83. člen SPZ, ki ureja pravico odstraniti veje in korenine, ki posegajo v sosednjo nepremičnino. Toženka v nepremičnino tožnikov lahko posega na podlagi sodne odločbe, s katero je bila ustanovljena služnost na nepremičninah tožnikov. Vse aktivnosti, ki so povezane ali potrebne za izvrševanje stvarne služnosti, bremenijo lastnika gospodujoče nepremičnine (3), torej toženko (in ostale uporabnike služnostne poti). Lastnik služeče stvari ni zavezan opravljati pozitivnih dejanj (4). Pot so torej dolžni vzdrževati lastniki gospodujočih nepremičnin. Tudi pri tem pa se morajo držati načela, da je potrebno služnost izvrševati obzirno in samo v obsegu, ki ustreza njeni vsebini; razširjanje služnosti ni dopustno.

7. Glede na obrazložena materialnopravna izhodišča, je po mnenju višjega sodišča zmotna presoja prvostopenjskega sodišča, da je toženka nedopustno vznemirjala lastninsko pravico tožnikov že zato, ker meni, da ne potrebuje vsakokratnega soglasja tožnikov za vzdrževanje služnostne poti. Toženka ima skupaj z drugi lastniki gospodujočih nepremičnin pravico, da za potrebe svojih nepremičnin hodijo in vozijo po nepremičninah tožnikov (prvi odstavek 213. člena SPZ), služnostna pot mora biti v takem stanju, da se lahko služnostna pravica normalno izvršuje, dolžnost vzdrževanja pa je glede na določila 219. člena SPZ na služnostnih upravičencih. Oba, tako lastnik gospodujoče, kot lastnik služeče nepremičnine morata pravice izvrševati civiliter. Zato toženki, če bo dokazala, da je bilo nasutje služnostne poti potrebno, ker bi ji sicer nastajala škoda, in da tožnika potrebnemu vzdrževanju poti nasprotujeta, ni mogoče očitati, da je protipravno vznemirjala tožnika.

8. Pravno relevantna dejstva je mogoče razbrati iz toženkinih navedb v laičnem odgovoru na tožbo. Zapisala je, da tožnika ne vzdržujeta služnostne poti, temveč celo preprečujeta vzdrževanje ostalim upravičencem, da ni nikoli z ničimer posegla v lastninsko pravico tožnikov, ampak je zgolj skušala zaščititi svoje lastne pravice, da imajo uporabniki služnostne poti trajno moteno posest in škodo na osebnih vozilih, zato so skušali zaščititi svoje interese s tem, da bi vsaj delno usposobili (sanirali) pot do svojih domov. Navedla je poimensko in z naslovi kdo to so ter da so o nameravani sanaciji obvestili policijsko postajo, ker so glede na dolgoletne izkušnje pričakovali incident s strani tožnikov. Na prvem naroku za glavno obravnavo toženka ni imela pooblaščenca. Zato bi jo moralo prvostopenjsko sodišče skladno z 12. členom ZPP opozoriti, katera pravdna dejanja lahko opravi. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo 19.4.2013 ne izhaja, da bi to storilo. Toženko kot prava neuko stranko bi moralo, glede na navedbe v odgovoru na tožbo tudi poučiti, da je potrebno zaslišanje prič predlagati. V okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) pa bi moralo poskrbeti, da bi stranki navedli vsa odločilna dejstva oziroma dopolnili nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih ter da se ponudijo dokazi glede pravno relevantnih dejstev.

9. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je potrebna sanacija poti, po kateri toženka izvršuje stvarno služnost, in če tožeča stranka služnostnim upravičencem brani vzdrževanje te poti. Če bo odgovor na obe vprašanji pozitiven, je lahko toženka brez predhodnega soglasja tožnikov, ki ne zatrjujeta, da tudi sama uporabljata služnostno pot, zato dolžnost vzdrževanja le-te ni na njiju (tretji odstavek 219. člena SPZ), poskrbela (skupaj z ostalimi služnostnimi upravičenci) za sanacijo služnostne poti. Služnost je bila ustanovljena z namenom omogočiti služečim nepremičninam dostop, tudi z vozili. Če je služnostna pot tako dotrajana, da je dostop znatno otežkočen, je sanacija sigurno v interesu služeče nepremičnine. Ali služnostna pot meri točno 2,5 metra, za razsojo ni relevantno. S sodbo je bila ustanovljena služnostna pravica hoje in voženj po „obstoječi, cca. 2,5 metra široki poti“, kar ne pomeni, da je pot lahko široka povsod le točno 2,5 metra.

10. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje ne more prvič samo ugotavljati celih sklopov pravno relevantnih dejstev, saj bi s tem strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe, pa tudi v nasprotju z načelom ekonomičnosti in hitrosti postopka bi bilo, da bi pritožbeno sodišče izvajalo pretežen del dokaznega postopka. Zato je skladno s pooblasti iz 355. člena ZPP razveljavilo prvostopenjsko sodbo in vrnilo zadevo v novo sojenje. Napotki za nadaljnje delo prvostopenjskega sodišča so razvidni iz gornje obrazložitve.

11. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) gl. komentar M. Juharta k 219. členu v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004. (2) gl. SPZ s komentarjem, str. 909. (3) gl. SPZ s komentarjem, str. 910. (4) gl. komentar k 210. členu v SPZ s komentarjem, str. 873.