Jedro

Soglasje pacienta pa je lahko izraz prave volje bolnika le, v kolikor je ta ustrezno poučen o svoji bolezni in načinu zdravljenja te, tedaj v kolikor zdravnik opravi svojo pojasnilno dolžnost, ki je po svoji vsebini odvisna od okoliščin posameznega primera in obsega tako pojasnila diagnoze, kot terapevtsko pojasnilo in predvsem tudi pojasnilo tveganja.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnici sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku pod točko 2 tožbenega petita, uperjenemu zoper obe toženi stranki zaradi plačila odškodnine za tožničino negmotno škodo v višini 11,000.000,00 SIT, tako da je prvotoženi stranki naložilo plačilo odškodnine tožnici iz te podlage v znesku 5,500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, v celoti pa je zavrnilo ta del tožbenega zahtevka proti drugotoženi stranki kot tudi presežek tožbenega zahtevka pod točko 2 tožbenega petita zoper prvotoženo stranko. Ocenilo je, da obstoja temelj tega zahtevka glede prvotožene stranke, po višini pa je prisodilo tožnici odškodnino za telesne bolečine v celotnem zahtevanem znesku 1,000.000,00 SIT, za strah v znesku 200.000,00 SIT (zahtevanih 1,000.000,00 SIT), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti odškodnino v znesku 3,800.000,00 SIT od zahtevanih 8,000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti odškodnino v znesku

500.000,00 SIT od zahtevanih 1,000.000,00 SIT.

Del tožbenega zahtevka pod točko 1 tožbenega petita je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo glede obeh toženih strank, potem ko je ugotovilo, da pri tem delu tožbenega zahtevka prvotožena stranka sploh ni pasivno legitimirana, glede drugotožene stranke pa, da je v skladu z vsebino zavarovalnega pogodbenega razmerja iz naslova nezgodnega zavarovanja zavarovalno jamstvo za obravnavani tožničin škodni primer izključeno, ker se ta ne šteje za nezgodo.

Glede pravdnih stroškov je sodišče prve stopnje odločilo, da jih more tožeča stranka povrniti drugotoženi stranki v znesku 401.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, sicer pa je v zvezi z odločitvijo pod točko 2 tožbe sklenilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške glede na doseženi polovični uspeh v pravdi.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe v zvezi z zahtevanim plačilom zavarovalnine zoper drugotoženo stranko, prav tako pa zoper zavrnilni del odločitve o plačilu odškodnine za negmotno škodo tožnice zoper prvotoženo stranko. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo napadene sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa razveljavitev sodbe s ponovljenim sojenjem pred sodiščem prve stopnje. To pritožnica oponira sprejetim dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje o neutemeljenosti zahtevka na plačilo zavarovalnine zoper drugotoženo stranko v znesku 6,000.000,00 SIT, ker da pomeni tudi opustitev pojasnilne dolžnosti v bistvu napako medicinskega osebja, kar pa ni izvzeto iz dogovorjenega zavarovalnega kritja v okviru nezgodnega zavarovanja. Prav tako pa oporeka višini prisojene odškodnine za tožničino negmotno škodo, ker da jo je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici prenizko denarno odškodnino glede na obstoječo stopnjo posamezne oblike negmotne škode pri tožnici.

Prvotožena stranka napada obsodilni del prvostopenjske sodbe ob uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka člena 338 Zakona o pravdnem postopku - ZPP, z pritožbenim predlogom na razveljavitev napadene sodbe na pritožbeni stopnji in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ta pritožba ne vidi obstoja podlage tožbenega zahtevka zoper prvotoženo stranko zaradi zatrjevane opustitve pojasnilne dolžnosti zdravnika, zato oporeka tovrstnim dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, ob obširnem razčlenjevanju sprejetih razlogov k izpodbijani sodbi in posameznih izvedenih dokazov, predvsem pribavljenega izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke dr. E. T..

Na pritožbo prvotožene stranke je odgovorila tožeča stranka, ki predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke kot neutemeljene in potrditev prvostopenjske sodbe ter prav tako podaja določene trditve v zvezi s pritožbenimi ugovori prvotožene stranke.

Pritožbi nista utemeljeni.

V zvezi s pritožbo prvotožene stranke: Pravna podlaga za obveznost prvotožene stranke nasproti tožeči stranki obstoja v členu 170 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, tedaj v odgovornosti zdravstvene ustanove kot delodajalca za ravnanje svojih delavcev - zdravnikov oziroma medicinskega osebja. V poštev pa pride le, v kolikor se na strani delavca zdravstvene ustanove - v danem primeru prvotožene stranke - ugotovi ustrezna oblika odgovornosti, ki je lahko glede na določbi členov 45 in 47 Zakona o zdravstveni dejavnosti (Ur. l. Republike Slovenije, št. 9/92) - ZZDej le subjektivna - krivdna odgovornost. Člen 45 ZZDej govori o dolžnosti zdravstvenih delavcev, da ravnajo v skladu s sprejeto zdravstveno doktrino, tedaj po pravilih stroke, člen 47 ZZDej pa daje pacientu pravico, da mora biti predhodno obveščen o vseh možnih metodah diagnosticiranja in zdravljenja ter njihovih posledicah in učinkih, kot je to pravilno povzelo sodišče prve stopnje in zato tudi vsak medicinski poseg veže na potrebno podajo soglasja s strani pacienta, brez predhodnega soglasja bolnika se opravi medicinski poseg lahko le, če gre za nujni poseg in če bolnik zaradi svojega zdravstvenega stanja o tem ne more odločati (člen 48 ZZDej). Zdravniški poseg je tako lahko nedopusten in predstavlja obliko protipravnega, škodnega ravnanja, le v kolikor gre za nestrokovno izveden poseg ali poseg brez potrebnega soglasja pacienta. Soglasje pacienta pa je lahko izraz prave volje bolnika le, v kolikor je ta ustrezno poučen o svoji bolezni in načinu zdravljenja te, tedaj v kolikor zdravnik opravi svojo pojasnilno dolžnost, ki je po svoji vsebini odvisna od okoliščin posameznega primera in obsega tako pojasnila diagnoze, kot terapevtsko pojasnilo in predvsem tudi pojasnilo tveganja. V danem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zdravnik ni storil strokovne napake in je ravnal strokovno upravičeno (sicer pa tudi tožeča stranka v teku pravde svojega zahtevka nasproti prvotoženi stranki ni več opirala na zagrešitev strokovne napake). Pri ugotovitvi podlage zahtevka tožeče stranke zoper prvotoženo stranko v obsodilnem delu pa je izhajalo iz kršitve predvidene pojasnilne dolžnosti kot protipravnega in škodnega ravnanja prvotožene stranke oziroma njenih delavcev - določneje zdravnika, ki je pri toženi stranki izvedel operativni poseg zaradi odstranitve tumorske rašče na desni strani vratu tožnice, za katero se je že med izvajanjem posega ugotovilo, da ne gre za nedolžno benigno tvorbo, ampak za tvorbo nastalo iz živčne ovojnice in izhajajočo iz živčnega pleteža, diagnostično nazvano neurilemom. Dokazni in dejanski zaključki sodišča prve stopnje kažejo, da je verjelo tožeči stranki, da prvotožena stranka navedene dolžnosti pojasnjevanja ni opravila v zadostni meri v nobeni od navedenih sestavnih smeri tega pojasnjevanja in tem zaključkom se pridružuje tudi sodišče druge stopnje. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje tako kar zanesljivo kažejo, da prvotožena stranka o sami diagnozi njene bolezni tožnice ni v zadostni meri obvestila, ker da je šlo za izredno redko diagnozo, na katero tudi ne bi bilo mogoče sklepati iz obstoječe medicinske dokumentacije, kot to trdi prvotožena stranka ter da kljub omenjanju možnosti te diagnoze ni bilo jasno, v kolikšni meri je tvorba prizadela živčne korenine. Po mnenju pritožbenega sodišča, skladno s stališčem sodišča prve stopnje, pa bi morala prvotožena stranka tožnico seznaniti z možno diagnozo njene bolezni pred operativnim posegom tudi v navedeni redki in hudi ter izjemni možnosti neurilemoma, za kar je sicer prvotožena stranka, kar ne zanika, kot možnost nedvomno vedela oziroma bi iz strokovnega vidika vsekakor morala vedeti. V tej smeri tedaj pojasnilne dolžnosti ni opravila, kot je to smiselno pravilno ocenilo tudi sodišče prve stopnje.

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje nadalje kažejo, da prvotožena stranka tudi ni opravila pojasnilne dolžnosti v smeri terapevtskega pojasnila, saj je tožnici prikazovala predviden krajši nezapleten medicinski poseg v zvezi z operativno odstranitvijo navedenega benignega tumora, to pa se povezuje tudi z opustitvijo pojasnila glede elementa tveganja. Kasnejša ocena diagnoze primera med izvajanjem posega je v bistvu pomenila za tožnico izraziti poraz tveganja, saj je bilo treba glede na povezanost s samim živčnim pletežem odstraniti tumor z drugačno (mikroskopsko) operativno tehniko, zaradi česar je šlo za dalj časa trajajoči in zahteven poseg, z izrazito nevarnostjo vpliva posega na funkcijo živčevja, kar pa je povezano s občutnejšimi posledicami za bolnika. To se je končno pokazalo tudi v danem primeru, ko je nesporno ugotovljeno, da pareza desne roke pri tožnici pred posegom ni obstojala, zato tudi ne more držati trditev prvotožene stranke, da je prišlo do nje zgolj zaradi že prej okvarjenih živčnih korenin - živcev, ki obvladujejo mišičje desne roke v določenem delu. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da bi morala prvotožena stranka najprej računati na možno diagnozo neurilemoma pri tožnici v zvezi s tumorsko tvorbo, zato pa jo tudi opozoriti na možni zahtevnejši poseg s povečanim tveganjem, četudi je šlo za redko možnost (na to kaže tudi na primer izpovedba priče dr. V. M., ki je potrdil, da sedaj pri prvotoženi stranki v okviru pojasnilne dolžnosti bolnike opozarjajo na možno obliko tumorja - neurilemoma in morebitne posledice v ohromelosti), dodatno pa je imela prvotožena stranka možnost prekiniti operativni poseg zaradi pridobitve soglasja tožnice, ko je ugotovila drugačno naravo tumorja in zato potrebo po zahtevnejšem in bolj tveganem posegu. Tako bi imela tožnica možnost, da se glede na spremenjeno sliko narave tumorske tvorbe (na katero je mogla prvotoženka sklepati tudi že prej), povezano z zahtevnejšim in tveganim posegom, sama odloči, ali želi takšen poseg in s tem sprejema predvideno tveganje. V danem primeru pa tožnica te možnosti ni imela, čeprav ji jo zagotavlja že navedeni zakon v svojih določbah. Tudi pritožbeno sodišče v teh opustitvah vidi protipravno, škodno ravnanje prvotožene stranke, s subjektivno odgovornostjo zdravnika zaradi navedene opustitve pojasnilne dolžnosti v povezavi z objektivno odgovornostjo delodajalca tretjim za škodo, ki jo povzroči njegov delavec.

Po pravilih o sestavinah civilnega delikta mora obstojati tudi vzročna zveza med opustitvijo zdravstvene ustanove oziroma njenih delavcev ter nastalo škodo pri bolniku. Te vzročne zveze ni, v kolikor medicinski poseg kljub opustitvi pojasnilne dolžnosti ni pripeljal do poslabšanja zdravstvenega stanja pri bolniku. V kolikor bi bolnik brez medicinskega posega umrl, ali bi se njegovo zdravstveno stanje še bolj poslabšalo, bi bil v bistvu medicinski poseg zanj koristen in zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti pri njem ni mogla nastati škoda. V danem primeru ugotovljeno dejansko stanje kaže, da pa kot rečeno tožnica pred posegom ni trpela za delno parezo desne roke, moč te ni bila okrnjena prav tako ne njena gibljivost (s strani prvotožene stranke zatrjevana bolezenska prizadetost živčnih korenin zaradi vpliva tvorbe ni bila na zunaj klinično manifestirana), zato je dejansko prišlo pri tožnici do poslabšanja njenega zdravstvenega stanja, ko prej pareze desne roke ni bilo, po posegu pa. S tem je tudi izkazana vzročna zveza med obravnavanim nepravilnim ravnanjem prvotožene stranke zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti in nastalim poslabšanjem zdravstvenega stanja pri tožnici, potem ko je sodišče prve stopnje tudi sprejemljivo verjelo tožnici, da ob ustreznem pojasnilu v nameravani medicinski poseg z večjo stopnjo tveganja ne bi privolila. V dejanskem oziru pa tudi ni dokazano, da bi tožnica že pred posegom imela permanentne bolečine nevralgičnega značaja, ampak le na dotik, razen po opravljeni punkciji (na to smiselno nakazuje tožeča stranka v pritožbenem odgovoru), kar tudi ne kaže na neke vrste nujnosti obravnavanega posega, kot je to smiselno ocenilo tudi sodišče prve stopnje. Prav tako pa ni šlo za obstoj drugega pogoja za možno opustitev pridobitve soglasja zaradi stanja tožnice, ki je pač bila pod narkozo in je šlo tedaj le za umetno povzročeno stanje pomanjkanja zavesti v fazi zdravljenja. Ko je izkazano poslabšanje stanja pri tožnici zaradi posega, v katerega ob zadostni poučenosti ne bi pristala, je izkazan tudi vzročni obstoj škode. Sicer pa ni mogoče trditi, da bi zanesljivo do te škode v kratkem tudi prišlo, tudi v kolikor posega ne bi bilo, zaradi bolezenskega stanja. Sodišče prve stopnje je v pravi meri imelo v vidu dokazne rezultate izvedenih dokazov in zaključilo, da je prognoza napredovanja bolezni, v kolikor ne bi bilo posega, zelo negotova in nedoločna, saj je pritegnjeni izvedenec medicinske stroke dr. E. T. govoril o možnosti nastopa enakega ali hujšega stanja (popuščanja moči roke in nastopa nevralgičnih bolečin) v nekaj mesecih, izvedena priča dr. V. M. pa celo v nekaj letih. Po drugi strani pa ni mogoče prezreti, da gre za po ugotovitvah izvedenca počasi rastoč tumor, prav tako pa ni izkazano, da bi tožnica že imela permanentne nevralgične bolečine oziroma druge težave z gibljivostjo roke pred posegom, kar bi kazalo, da gre za tako napredujoč proces, ki bi tudi sicer kmalu pripeljal do enakega stanja. Tako v bistvu kaže, da je pri tožnici nastopilo zmanjšanje njenih življenjskih aktivnosti, skaženost, čutila pa je tudi strah in telesne bolečine, v posledici posega, v katerega ne bi pristala in ga ne bi bilo, če bi prvotoženka opravila navedeno pojasnilno dolžnost. Pritožba s svojimi izvajanji na pravilnost izpodbijane odločitve ne more imeti vpliva v zvezi z obsodilnim delom prvostopenjske sodbe. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev tudi skrbno utemeljilo in nikakor ne vzdrži pritožbeni očitek zagrešitve bistvenih kršitev določb pravdnega postopka zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih oziroma neskladnosti. Ob povdarjanju, da je prišlo pri tožnici že do bolezenske okvare živčnih korenin, prezre, da pred posegom pri tožnici pareze roke še ni bilo. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo niti procesnih pravil niti ni obšlo obveznosti iskanja materialne resnice, ko ni sledilo dokaznemu predlogu prvotožene stranke v pripravljalnem spisu z dne 6.2.2004, da izvedenec še dopolni izvedensko mnenje, saj postavljena vprašanja v tej vlogi v bistvu napotujejo na podajo pravnih zaključkov in ocene izvedenca, kar pa je zgolj v pristojnosti samega sodišča. Sodišče prve stopnje je tudi v zadostni meri ugotovilo vse potrebne sestavine civilnega odškodninskega delikta v povezavi s specialnimi predpisi o zdravstveni dejavnosti in ponovno pritožbeno nakazovanje na pomankanje teh sestavin ne more imeti uspeha.

Pritožba prav tako neutemeljeno oponira dejanski oceni sodišča prve stopnje, da utemeljeno verjame tožnici, da se za tako tvegan poseg, kot je bil v danem primeru ne bi odločila, če bi imela možnost v tej smeri presoditi situacijo in se odločiti glede podaje soglasja k temu posegu. Prav gotovo je sprejemljivo že izkustveno sklepanje, da bi se hotel bolnik na vsak način izogniti takšnemu poslabšanju stanja, kot je nastala delna pareza desnega zgornjega uda, pa četudi bi šlo le za določen prihranek časa v tej smeri.

Same višine prisojene odškodnine v bistvu ta pritožba ne graja, neuspešna pa je tudi njena graja stroškovne odločitve. Res je, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi zoper njo del tožbenega zahtevka pod točko 1 tožbenega petita (plačilo zavarovalnine), vendar pa ni mogoče prezreti, da v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka v bistvu sodišče prve stopnje ni izvajalo nobenih dokazov, saj je šlo le za izrek pravnega stališča o pomanjkanju pasivne legitimacije na strani te tožene stranke v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka.

V zvezi s pritožbo tožeče stranke: Ko ta pritožba graja zavrnilni del prvostopenjske sodbe v zvezi z zahtevano odškodnino za negmotno škodo tožnice, ji prav tako ni mogoče priznati uspeha. Res je, da je tožnica sicer zaradi obravnavanega medicinskega posega poleg telesnih bolečin (pri teh ji je sodišče prisodilo celotno zahtevano odškodnino) utrpela še ostale oblike uveljavljane škode in res je tudi, da ugotovljeno zmanjšanje življenjskih aktivnosti zajema izrazite funkcionalne omejitve zaradi zmanjšane gibljivosti desne roke v gornjem delu, kar tožnico nedvomno ovira pri različnih vsakodnevnih aktivnostih, tudi pri samem komuniciranju z drugimi kot je sama poudarila, res je tudi, da je morala nenadoma opustiti zaposlitev in se invalidsko upokojiti, kar vse predstavlja znatno stopnjo te škode in razumljivo povzroča intenzivno duševno trpljenje tožnici. Vendar pa po drugi strani le ni mogoče prezreti, da bodoča škoda v tej smeri le ni dovolj jasno trajno definirana, saj le obstaja možnost, da bi moglo priti do enakega stanja funkcionalnih omejitev pri tožnici tudi zaradi bolezenskega stanja, glede na življenjsko obdobje tožnice, v katerem je utrpela škodo pa tudi ni mogoče spregledati, da bi prišlo v določenem krajšem obdobju do redne upokojitve, kar bi tudi ugotovljenemu zmanjšanju življenjskih sposobnosti odvzelo pomen v zvezi z delovnim področjem - opravljanjem poklica. Enako velja glede škode v obliki duševnih bolečin zaradi skaženosti, kjer je prav tako mogoče uporabiti enake razloge. Iz tega vidika se pokaže v obeh primerih, tako ob upoštevanju ugotovljene stopnje zmanjšanja življenjskih aktivnosti pri tožnici kot tudi glede stopnje škode zaradi skaženosti, kar je sicer imelo v vidu sodišče prve stopnje v pravi meri, da je prisojena odškodnina primerna. V kolikor se pritožba zavzema za prisojo višje denarne odškodnine iz teh podlag in poudarja stopnjo te škode pri tožnici, ji tako ni mogoče pritrditi.

Pritožbeno sodišče pa tudi nima resnih pomislekov glede prisojene odškodnine za strah. Primarni strah zaradi stanja tožnice ob samem posegu ni bil prisoten, tako se ugotovljeni strah po ugotovitvah izvedenca kvečjemu kaže kot sekundarni strah, ki ga sodna praksa priznava v smeri skrbi za izid zdravljenja ter preostale delovne ter življenjske sposobnosti. Vendar pa dodatno k razlogom, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje pri utemeljitvi te odškodnine, kaže pripomniti, da je gotovo določen strah že po življenjsko izkustvenih sklepanjih tožnica trpela tudi pred posegom, že glede na obstoj same zatrdline v predelu vratu, potrebo po preiskavah in podobno, tako da bi gotovo ta strah obstojal logično tudi vnaprej, v kolikor do obravnavanega posega ne bi prišlo. Prisojena odškodnina tako v celoti predstavlja ustrezno zadoščenje za povečan strah, ki je nastopil pri tožnici, v zvezi z obravnavanim posegom, ta občutek pa v bistvu takoj, ko je bilo ugotovljeno stanje pri tožnici kot dokončno, tudi več ni upoštevan kot strah.

Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka pod točko 1 tožbenega petita, saj je po mnenju pritožbenega sodišča prvo sodišče pravilno razumelo in presodilo pomen zavarovalnih pogojev - Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje NE-93, ki izključujejo zavarovalno jamstvo drugotožene stranke v primeru posledic medicinskih in potrebnih operativnih posegov, ki se opravijo zaradi zdravljenja in preprečevanje bolezni, razen če je do posledic prišlo zaradi dokazane napake medicinskega osebja (vitium artis). Edino v tem primeru je mogoče šteti takšen dogodek kot nezgodo. Sodišče prve stopnje je sprejemljivo štelo, da je mišljena strokovna napaka medicinskega osebja in ne kakršnakoli druga napaka (morebiti tudi kršitev pojasnilne dolžnosti, na kar nakazuje pritožba) že glede na latinsko oznako vitium artis, kar pomeni strokovno napako.

Pritožbeno sodišče tako v zvezi z zavrnitvijo tega dela tožbenega zahtevka predvsem povzema zanesljive prvostopenjske razloge in se sklicuje nanje, nasprotno pritožbeno stališče pa zavrača. Pritožba tožeče stranke zgolj pavšalno graja tudi stroškovno odločitev, vendar ji v tem ni mogoče slediti, saj materialnopravni preizkus zadeve po uradni dolžnosti ne vzbuja pomislekov glede pravilnosti te odločitve.

Glede na ugotovljeno neutemeljnost obeh pritožb, ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v napadenem obsegu (člen 353. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku člena 165 ZPP v zvezi s prvim odstavkom člena 154 ZPP, glede na neuspeh pritožnic. Pritožbene stroške tožeče stranke v zvezi s pritožbenim odgovorom, s katerim ni bistveno pripomogla k razjasnitvi spornega razmerja, pa ni mogoče kot potrebne pravdne stroške šteti v breme druge pravdne stranke.

Določbe ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo kot pravna pravila v povezavi s členom 1060. Obligacijskega zakonika - OZ.