Jedro

Po členu 55/1 KZ SFRJ sodišče prekliče pogojno obsodbo, če ugotovi, da ta ne bi bila izrečena, če bi se vedelo za kaznivo dejanje, za katero se obdolžencu sodi, pri tem pa upošteva vse okoliščine, kot to določa II. odstavek 54. člena KZJ.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega F. G. se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino v znesku 10.000,00 tolarjev.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je obdolženega F. G. spoznalo za krivega pod tč.

I sodbe kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po členu 177/I KZ RS v zvezi s čl. 12/II KZ SFRJ in pod tč. 2 kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja po členu 222/I KZ RS in mu za prvo dejanje določilo kazen 2 meseca zapora, za drugo pa z uporabo omilitvenih določil 1 mesec zapora, nato pa preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno sodbo Temeljnega sodišča v A., enote v B., opr. št. K y. in mu ob upoštevanju v njej določene kazni 5 mesecev zapora izreklo enotno kazen 6 mesecev zapora, v plačilo pa naložilo stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je zaradi odločbe o kazenski sankciji pritožila obdolženčeva zagovornica in predlagala, naj jo sodišče druge stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa jo spremeni tako, da izrečeno kazen spremeni v pogojno obsodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče ni preklicalo pogojne obsodbe izrečene s sodbo opr. št. K x., ker je, tako kot pravilno ugotavlja obdolženčeva zagovornica v pritožbi, od poteka pogojne dobe iz te sodbe preteklo več kot eno leto, pač pa je povsem v skladu z zakonom preklicalo pravnomočno sodbo istega sodišča opr. št. K y.. Pri odločitvi o preklicu je prvostopno sodišče pravilno upoštevalo, da gre za ponavljanje istovrstnih kaznivih dejanj in da prejšnja obsodba na obdolženca ni imela prevzgojnega vpliva. Ob tem pogledu torej pritožba ni utemeljena.

Prav tako pa tudi ni moč pritrditi pritožbi, da obtožencu ni moč očitati, da je nagnjen k nasilnemu obnašanju. Že v opisu dejanja v izreku izpodbijane sodbe se pod tč. II navaja sodno kaznovanje obdolženca za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, torej za kaznivo dejanje z elementi nasilja, prav tako pa je iz poročila sodnika za prekrške razvidno, da je bil obdolženec v istem letu, ko je storil obravnavana kazniva dejanja, tudi kaznovan zaradi kršitve javnega reda in miru. Glede vprašanja prištevnosti obtoženca je izvedenec psihiater v svojem mnenju navedel, da obdolženec pri dejanju z dne 27.12.1991 ni imel bistvenih motenj duševnih funkcij v smislu presoje in obvladovanja, oziroma da so bile njegove sposobnosti presoje in obvladovanja sicer zmanjšane, toda ne bistveno (stran 11 izvedeniškega mnenja tč. 18).

Tako posamične kot enotna kazen, ki jo je izreklo prvostopno sodišče, so ustrezne in je prvostopno sodišče pri njihovem določevanju oziroma izrekanju v pravi meri upoštevalo vse ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine. Pri dejanju po členu 222/1 KZ RS je sodišče uporabilo omilitvena določila, ob tem pa tudi pravilno ocenilo, da niso izpolnjeni pogoji za izrek pogojne obsodbe, saj obdolženčevih ravnanj tako po objektivni kot tudi po subjektivni plati ni moč šteti kot družbi manj nevarna ravnanja, prejšnje obsodbe pa tudi ne utemeljujejo pričakovanja, da kaznivih dejanj ne bo ponavljal, četudi se mu ne izreče kazen.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje ocenilo, da pritožba ni utemeljena in jo je zato v skladu z določbo člena 384 ZKP zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu člena 98/1 in 101 ZKP, višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zapletenosti pritožbenega postopka ter premoženjskih razmer obdolženca.