Jedro

Ob tem, ko ni jasno, kdo je poročilo posredoval medijem in da toženec o tožniku sploh ni pisal v medijih, toženec ne more odgovarjati za dejanja drugih. V konkretnem primeru so med očitanim škodljivim dejstvom in posledico delovali še dodatni dejavniki oziroma dogodki, ki so sopripomogli k nastanku posledice. Zapis toženca v konkretnem primeru ni adekvaten za nastanek škode oziroma je prišlo do posledic, ki so zunaj tega, kar se po življenjski izkušnji lahko šteje za morebitno posledico takega dogodka. Nastanek škode je izreden in ne sodi v riziko toženca.

Izrek

Pritožbi se ugodi ter se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 631,12 pritožbenih stroškov v petnajstih dneh od prejema te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

: Tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala zaradi trditev tožene stranke in zahteva, da tožena stranka svoje trditve prekliče v časnikih F., D., P. n., D., G. g. ter N. d. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sodbe toženi stranki naložilo, da je dolžna preklicati v zgoraj navedenih časnikih trditve: Največji kupci so iz krogov blizu stranke S. oziroma prav člani te stranke, ki ji pripada tudi direktorica (trenutno g. M. iz M. S. kupuje najboljša zemljišča v S., O. – A. in L., gre pa za okrog 100.000 m2 zemljišč ob morju). Zaslužki pri teh poslih so tako enormni, da si je to težko predstavljati, se pa sigurno delijo po dogovorjenem ključu (1. točka). Zavrnilo pa je sodišče, kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače iz naslova plačila odškodnine in iz naslova preklica trditev (2. točka). Tožeči stranki je še naložilo povrnitev stroškov tožene stranke v znesku 956,70 EUR (3. točka).

Zoper izpodbijano sodbo se pritožuje tožena stranka in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na preklic izjav spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Sodišču očita, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki 339. člena ZPP, saj se sodbe ne da preizkusiti, razlogi o odločilnih dejstvih pa so nejasni in med seboj v nasprotju. Tožena stranka je ves čas zatrjevala, da poročila o nepravilnostih ni posredovala v javnost in zato ne obstoji vzročna zveza med sestavitvijo poročila in nastalo škodo. Tožeča stranka je predlagala zaslišanje priče T. P. prav z namenom, da dokaže, da je tožena stranka sporno poročilo posredovala novinarjem, tega pa T. P., kljub temeljitemu izpraševanju sodišča ni potrdila. Sodišče je večkrat zapisalo, da ocenjuje, da do žalitev ni prišlo in ni bilo poseženo v tožnikove osebnostne pravice, izrek sodbe pa takim razlogom nasprotuje. Tožeči stranki ni uspelo dokazati, da bi tožena vedela, da so trditve o tem, da kupuje parcele na obali, neresnične. Do tega dejstva se sodišče v sodbi sploh ni opredelilo. Tožena stranka je bila ves čas v dobri veri, da je to, kar trdi, resnično. Sodišče je svoje zaključke utemeljilo na izpovedbi B. M., ki je zgodbo prilagodil dokaznemu postopku. Njegova izpovedba na zaslišanju dne 9.2.2007 je bila v direktnem nasprotju s pričanjem T. P. in T. K. J.. M. M. C. pa je bila povsem neverodostojna priča, ki je navedla precej kontradiktornosti. Sodišče je v izpodbijani sodbi tudi zapisalo, da za postopek ni važno, kdo je poročilo (B2) zapisal, kar pa ne drži, saj je prav ta listina ključni dokaz za to, da je bila tožena v dobri veri in prepričana, da parcele na obali kupuje prav tožeča stranka. Sodišče je tudi zapisalo, da ni odsotnosti elementa protipravnosti in očitalo toženi stranki, da bi se lahko dokopal do resnice, česar pa ni storil, kar pa seveda ne drži. Tožena stranka je bila pri pisanju poročila v dobri veri in je ravnala v javnem interesu, s to afero pa se je izpostavila in imela v zasebnem življenju težave. Tožena si ni želela publicitete niti objave poročila v medijih, še posebej ne, ker je v njem pisala tudi detajle iz svojega osebnega življenja. Napačno je tudi stališče sodišča, da vzročna zveza med tem kar je zapisano in škodo, ki je nastala tožniku, ni pretrgana. V konkretnem primeru sestava poročila ni vzrok objavi tega poročila v medijih, saj ga je nekdo medijem posredoval, mediji pa so vsebino povzeli. Vzročna zveza je bila tako večkrat pretrgana in bi bilo pravilneje, če bi tožeča stranka tožila medije. Tudi ne drži, da je tožena stranka dopustila možnost, da je poročilo prišlo v javnost. Gre za poenostavljanje, ki v resničnem življenju ne vzdrži resne pravne presoje.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je toženec z zapisom v poročilu, katerega je posredoval trem osebam v politiki in katerega so povzeli mediji, nedopustno posegel v osebnostne pravice tožnika, torej v njegovo čast in dobro ime, zaradi česar je v skladu s 178. členom Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v nadaljevanju OZ) dolžan neresnične trditve preklicati. Sodišče je ugotovilo tudi, da je podana vzročna zveza med tem, kar je toženec napisal v poročilu, in škodo, ki je nastala tožniku, ter da toženec v postopku ni uspel dokazati, da je zapisano o tožniku v poročilu, resnično.

S kršitvijo osebnostne pravice sta po 178. členu OZ opredeljeni dve predpostavki odškodninske odgovornosti: protipravno škodljivo dejstvo in škoda. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je toženec z zapisom v poročilu, ki ga je posredoval trem osebam v politiki in katerega so povzeli mediji, nedopustno posegel v osebnostne pravice tožnika. Ugotovilo pa je tudi, da je bil članek napisan v interesu javnih koristi in kot resna kritika, vendar v obravnavanem primeru ni odsotnosti elementa protipravnosti, saj toženec pred objavo neresničnih informacij, le-teh ni preveril (2. odstavek, stran 9 sodbe). Toženec torej o tožniku ni ničesar zapisal v medijih, pač pa je spisal poročilo, ki ga je posredoval trem politikom, ti pa so očitno to posredovali medijem, ki so o tem pisali. Tožnik sedaj s tožbo zahteva, naj toženec prekliče trditve v časnikih (F., D., P. n...), v katerih toženec ni objavljal trditev, ki se nanašajo na tožnika, in za katere želi tožnik, da jih toženec prekliče. Z odstranitvenim zahtevkom tožnik uveljavlja, naj sodišče kršitelju naloži opravo nekega jasno definiranega dejanja, ki naj prepreči, da se obstoječa kršitev nadaljuje ali da se že dokončana kršitev ne ponovi. Pri presoji, ali je bilo storjeno nedopustno škodno ravnanje, pa je treba uporabiti predvsem merila, ki jih ureja civilno odškodninsko pravo. Po oceni pritožbenega sodišča se zastavlja vprašanje, ali je zatrjevana škoda v konkretnem primeru v vzročni zvezi z očitanim škodljivim dejstvom. Vzpostavljena vez med škodljivim dejstvom in škodo bi šele opravičevala dolžnost toženca, ki bi bil odgovoren za škodljivo dejstvo, da odpravi nastalo škodo. Toženec se v pritožbi na več mestih sklicuje na pretrganje vzročne zveze, saj v konkretnem primeru sestava poročila ni bila vzrok objavi le tega v medijih, saj je poročilo nekdo medijem posredoval, mediji pa so poročilo posledično povzeli. Mediji so torej zapisali neresnice, zato bi morala tožeča stranka od njih zahtevati preklic. Po oceni pritožbenega sodišča pa v konkretnem primeru odškodninsko pravno vzročne zveze sploh ni.

Skupna značilnost odškodninskih primerov, v katerih se izpostavi vprašanje vzročne zveze, je, da nastala škoda ni le posledica dejanja, ki ga je storil ali za katerega naj bi bil odgovoren zatrjevani oškodovalec.

Toženec je spisal poročilo, ki ga je poslal trem politikom. Kot izhaja iz razlogov sodbe, so poročilo povzeli mediji v negativni konotaciji do tožnika. Da so mediji take trditve o tožniku lahko zapisali, pa je vzrok na strani toženca, ki je take trditve v poročilu zapisal in ga odposlal. Pritožbeno sodišče se s takim zaključkom prvostopnega sodišča ne strinja. S tem, ko je toženec spisal poročilo, ni še nič narobe, od takrat dalje, ko je poročilo poslal trem politikom, pa se je zgodila vrsta dogodkov oziroma dejavnikov, ki so pripomogli k nastanku konkretne posledice. Nekdo je poročilo posredoval medijem, mediji pa so ga povzeli oziroma smiselno pisali o tožniku v negativni konotaciji. Ob tem, ko ni jasno, kdo je poročilo posredoval medijem in da toženec o tožniku sploh ni pisal v medijih, toženec ne more odgovarjati za dejanja drugih (razen pod pogoji določenimi v zakonu, ki po oceni pritožbenega sodišča niso podani).

Po oceni pritožbenega sodišča so v konkretnem primeru med očitanim škodljivim dejstvom in posledico delovali še dodatni dejavniki oziroma dogodki, ki so sopripomogli k nastanku posledice. Po oceni pritožbenega sodišča zapis toženca v konkretnem primeru ni adekvaten za nastanek škode oziroma je prišlo do posledic, ki so zunaj tega, kar se po življenjski izkušnji lahko šteje za morebitno posledico takega dogodka. Nastanek škode je izreden in ne sodi v riziko toženca.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče zato pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (358. člen Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS, št. 73/2007-UPB 3 in 75/2008, v nadaljevanju ZPP).

Tožena stranka odmere stroškov sodišča prve stopnje ne izpodbija. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji mora tožeča stranka po načelu uspeha v pravdi povrniti stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP). Stroški se nanašajo na stroške za sestavo pritožbe z davkom na dodano vrednost.