Jedro

Določb ZMed ni mogoče razlagati tako ozko, da bi šteli, da je tožba z zahtevkom za objavo popravka nesklepčna, če tožnik v samem tožbenem zahtevku ne navede imena prizadetega, na kateri članek, oddajo oziroma obvestilo se popravek nanaša in datum njegove objave. Pravica do popravka, ki je zagotovljena v 40. členu Ustave, omejuje svobodo izražanja (39. člen Ustave) pa tudi pravico lastnikov in izdajateljev medijev do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave). Dolžnost sodišča je, da najde pravo ravnovesje med navedenimi pravicami in interesi. Po oceni Vrhovnega sodišča je pravilna razlaga, da so zgoraj navedene določbe ZMed namenjene temu, da odgovorni urednik iz zahteve, ki jo nanj naslovi prizadeti, in kasneje iz tožbe jasno razbere, na katero obvestilo v katerem članku oziroma oddaji se popravek nanaša. Res je, da vsebine samega popravka odgovorni urednik ne sme spreminjati in dopolnjevati. To pa ne pomeni, da v primeru, ko so ime prizadetega, na kateri članek, oddajo oziroma obvestilo se popravek nanaša in datum njegove objave navedeni v tožbi, v samem tožbenem zahtevku pa ne, odgovorni urednik tega ne sme povzeti v uvodu objave.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega in revizijskega postopka v skupnem znesku 226,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 5. 2. 2014 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mora tožena stranka na podlagi določb Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed) objaviti popravek obvestila z naslovom „...“, ki je bil objavljen dne 14. 1. 2014 med 19. in 19.30 in 15. 1. 2014 ob 1.05 (ponovitev) v oddaji ...

2. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo, s katero je zahtevku ugodilo. Povzelo je navedbe tožeče stranke, da je iz vsebine objavljenega prispevka razvidno, da naj bi se tožeča stranka po dobrih dveh mesecih od razkritja domnevnih nepravilnosti še vedno upirala nadzoru, da skriva dokumentacijo in da naj bi rektor tožeče stranke A. A. ob pripravi prispevka zavrnil nastop pred kamero. Obrazložilo je, da je zato, ker tožena stranka na tožbo ni odgovorila, treba šteti, da priznava dejstva, ki jih tožeča stranka navaja v tožbi. Sodišče prve stopnje je nato ugotovilo, da iz tožbenih navedb izhaja, da je bila vsebina obvestila neresnična in je bil zato prizadet interes tožeče stranke, ocenilo pa je tudi, da ni nobenih odklonitvenih razlogov iz 31. člena ZMed.

3. Sodišče druge stopnje je sledilo pritožbi tožene stranke in je zamudno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Obrazložilo je, da bi glede na prvi in tretji odstavek 27. člena ZMed in prvi odstavek 28. člena ZMed moral sam tožbeni zahtevek vsebovati ime prizadetega, navedbo na kateri članek, oddajo oziroma obvestilo se popravek nanaša in datum njegove objave. Odločilo je, da je treba v primeru, če tožbeni zahtevek ne vsebuje obveznih formalnih zakonskih predpostavk, zavrniti pravno varstvo.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno pa, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Meni, da zahtevani popravek vsebuje vse, kar zakon zahteva, razen datuma, ki pa k individualizaciji zahtevka ne bi doprinesel, saj je ta individualiziran že z naslovom. Poudarja, da tudi, če popravek oziroma zahtevek ne bi vseboval sestavin, ki jih navaja sodišče druge stopnje, ne bi šlo za takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih bi se lahko ali moral tožbeni zahtevek zavrniti. Opozarja, da so razlogi, zaradi katerih uredniku ni treba objaviti popravka, taksativno našteti v 31. členu ZMed, v drugem odstavku 35. člena ZMed pa tudi razlogi za zavrnitev zahtevka, da pa v obravnavani zadevi po oceni sodišča prve stopnje ti razlogi niso podani. Tožeča stranka tudi meni, da bi jo moralo sodišče, če je menilo, da zahtevek ni sklepčen, pozvati na odpravo nesklepčnosti po 318. členu ZPP, pa tega ni storilo. Obrazlaga tudi, zakaj v tem primeru ne bi šlo za spremembo tožbe.

5. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je utemeljena.

7. ZMed v prvem odstavku 27. člena res določa, da se mora popravek objaviti brez sprememb in dopolnitev, da so dopustni samo pravopisni popravki pod pogojem, da je o njih prizadeti obveščen in se z njimi strinja. V tretjem odstavku pa določa, da mora biti vsaka objava jasno označena kot popravek, lahko pa tudi z oznako "prikaz nasprotnih dejstev" in da mora objava vsebovati ime prizadetega in navedbo, na kateri članek oziroma oddajo se nanaša. V prvem odstavku 28. člena ZMed je navedeno, da kdor zahteva objavo popravka ali prikaz nasprotnih dejstev, mora navesti obvestilo, na katero se popravek nanaša, in datum njegove objave. Navesti mora tudi naslov popravka. V primeru, da naslova popravka ne navede oziroma iz besedila popravka naslov ni razviden, ga določi odgovorni urednik skladno s tem zakonom.

8. Vrhovno sodišče je že v zadevi II Ips 122/2014 zavzelo stališče, da navedenih določb ni mogoče razlagati tako ozko, da bi šteli, da je tožba z zahtevkom za objavo popravka nesklepčna, če tožnik v samem tožbenem zahtevku ne navede imena prizadetega, na kateri članek, oddajo oziroma obvestilo se popravek nanaša in datum njegove objave. Pravica do popravka, ki je zagotovljena v 40. členu Ustave, omejuje svobodo izražanja (39. člen Ustave) pa tudi pravico lastnikov in izdajateljev medijev do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave). Dolžnost sodišča je, da najde pravo ravnovesje med navedenimi pravicami in interesi. Po oceni Vrhovnega sodišča je pravilna razlaga, da so zgoraj navedene določbe ZMed namenjene temu, da odgovorni urednik iz zahteve, ki jo nanj naslovi prizadeti, in kasneje iz tožbe jasno razbere, na katero obvestilo v katerem članku oziroma oddaji se popravek nanaša. Res je, da vsebine samega popravka odgovorni urednik ne sme spreminjati in dopolnjevati. To pa ne pomeni, da v primeru, ko so ime prizadetega, na kateri članek, oddajo oziroma obvestilo se popravek nanaša in datum njegove objave navedeni v tožbi, v samem tožbenem zahtevku pa ne, odgovorni urednik tega ne sme povzeti v uvodu objave.

9. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da je sodišče druge stopnje materialno pravo zmotno uporabilo. Zato je na podlagi prvega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku reviziji ugodilo in je sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje.

10. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka mora tako na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo (504 EUR po tar. št. 3210, 10 EUR za mat. stroške in od vsega še 22 % DDV, skupaj 113,08 EUR) in upoštevajoč priglašene stroške, enak znesek tudi za revizijski postopek, skupaj torej 226,16 EUR.