Jedro

Obravnavana situacija, ki zajema kvalificirano obliko očitanega kaznivega dejanja, je drugačna, saj relevantna določba po drugem odstavku 307. člena KZ-1 (ne glede na to, da se sklicuje na prvi odstavek 307. člena KZ-1) obsega dodatni razlikovalni element - v tem primeru hrambo "velike količine" prepovedanega orožja - katerega prekršek po 19. točki prvega odstavka 81. člena ZOro-1 ne vsebuje, zato o prekrivanju s prekrškom po tej določbi že iz tega razloga ni mogoče govoriti. Določbi prvega in drugega odstavka 307. člena KZ-1 tudi nista v takšni povezavi, da bi morebitna neustavnost prvega odstavka nujno vplivala na neustavnost drugega odstavka po tem členu, sicer pa vložnik s tem v zvezi v zahtevi ne ponudi prav nobene argumentacije.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenca A. A. se zavrne.

II.Obsojenca A. A. se oprosti plačila sodne takse.

III.Zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenca B. B. in njegove zagovornice se zavržeta.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijano sodbo spoznalo za kriva (i) obsojenca B. B., da je storil štiri kazniva dejanja povzročitve splošne nevarnosti po prvem odstavku 314. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), in (ii) obsojenca A. A., da je storil kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 307. člena KZ-1. Obsojencu B. B. je za vsako kaznivo dejanje po prvem odstavku 314. člena KZ-1 določilo kazen devet mesecev zapora in mu na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti in enajst mesecev zapora. Obsojencu A. A. je za kaznivo dejanje po drugem odstavku 307. člena KZ-1 izreklo kazen dve leti in šest mesecev zapora. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obsojencema v izrečeno kazen vštelo čas, prestan v priporu oziroma hišnem priporu, B. B. od 14. 12. 2023 od 15.30 ure dalje, A. A. pa od 13. 12. 2023 od 1.53 ure do 6. 1. 2025 do 15.45 ure. Na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 je obsojencu A. A. odvzelo vse zaseženo orožje. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu B. B. naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka v znesku 938,70 EUR. Oba obsojenca je na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbe zagovornikov obsojencev in obsojenca A. A. zavrnilo kot neutemeljene ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Oba obsojenca je oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

2.Zoper pravnomočno sodbo so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili:

-zagovornik obsojenca A. A. zaradi kršitev kazenskega zakona, s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in obsojenca oprosti obtožbe oziroma podredno, "da se obsojencu za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 307. člena KZ-1 na podlagi 58. člena KZ-1 določi kazen zapora v trajanju osem mesecev zapora, ki pa ne bo izvršena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil kaznivega dejanja" oziroma podredno, da se obsojencu izreče kazen zapora v trajanju osem mesecev;

-obsojenec B. B., zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev ustavnih pravic, s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo v delu, ki se nanaša na obsojenca B. B. spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe;

-zagovornica obsojenca B. B. iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP, s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3.Vrhovna državna tožilka spec. Mateja Jadrič Zajec je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obsojenca A. A., in v odgovoru predlagala, da se jo zavrne kot neutemeljeno. Navaja zlasti, da kršitev kazenskega zakona zaradi prekrivanja kaznivega dejanja s prekrškom ni podana, saj je bila neustavnost z novelo KZ-1B odpravljena. V nadaljevanju odgovora pa ne prepoznava niti zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka.

4.Odgovor vrhovne državne tožilke je bil poslan obsojencu A. A. in njegovemu zagovorniku. Slednji se je o njem izjavil in v odgovoru vztraja pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B. - I

K zahtevama za varstvo zakonitosti obsojenca B. B. in njegove zagovornice

5.Zagovornica obsojenca B. B. je z vlogo z dne 25. 8. 2025 zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila po pooblastilu obsojenca, umaknila, prav tako pa je v imenu obsojenca z isto vlogo sporočila, da obsojenec umika tudi zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil sam. Vrhovno sodišče je obsojenca B. B. seznanilo z navedenim umikom njegove zahteve in mu dalo možnost izjave o tem, ali s tovrstnim umikom soglaša. Obsojenec se na posredovan poziv ni odzval, zato je Vrhovno sodišče štelo, da z umikom soglaša. Posledično je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ob smiselni uporabi 390. člena ZKP, obe zahtevi kot nedovoljeni zavrglo.

B. - II

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenca A. A.

6.Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je obsojenec A. A. po poteku trimesečnega roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti vložil dopolnitev zahteve, ki jo je predhodno vložil po svojem zagovorniku, in predlagal tudi odložitev prestajanja kazni zapora, vendar je s tovrstnimi navedbami in predlogom - katerega je v skladu z določbo šestega odstavka 421. člena ZKP prav tako treba vložiti v okviru trimesečnega roka za vložitev zahteve - prepozen, zato ju Vrhovno sodišče ni obravnavalo.

7.Na tem mestu je mogoče ugotoviti tudi, da so naslednje navedbe vložnika: (i) da je tudi za pištoli Beretta 950 in CZ M70 mogoča izdaja orožne listine, zaradi česar bi ju sodišče moralo opredeliti kot prekršek po 4. točki prvega odstavka 81. člena Zakona o orožju (v nadaljevanju ZOro-1); (ii) da tudi hramba lovske puške Boehler 7 x 64 sodi v kategorijo C in predstavlja orožje, za katero je mogoče izdati orožno listino, zaradi česar bi morala biti po oceni vložnika hramba tovrstnega orožja prav tako opredeljena kot prekršek; (iii) da bi bilo treba hrambo pištol Beretta 950 in CZ M70 pravno kvalificirati po četrtem odstavku 307. člena KZ-1; (iv) da je bila hišna preiskava pri obsojencu A. A. nezakonito izvedena, ker priči nista bili neposredno prisotni pri štetju zaseženega streliva in (v) da obsojenec A. A. pred pričetkom hišne preiskave ni bil poučen o pravici, da si vzame zagovornika ter da ni dolžan ničesar izjaviti, materialno neizčrpane, saj jih vložnik v pritožbi ni uveljavljal, niti ni navedel razlogov, zakaj jih ni mogel uveljavljati že v pritožbenem postopku. Zato se Vrhovno sodišče na podlagi petega odstavka 420. člena ZKP do njih ni vsebinsko opredelilo.

Glede obstoja kaznivega dejanja in prekrivanja s prekrškom

8.Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti v okviru prvega očitka navaja, da obsojencu v opisu očitano ravnanje ni kaznivo dejanje, temveč prekršek po 19. točki prvega odstavka 81. člena ZOro-1. Posebej se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-88/07 z dne 8. 1. 2009, na podlagi katere, izpostavlja, je prišlo do noveliranja kazenske določbe po 307. členu KZ-1. S tem v zvezi se ne strinja s stališči sodišč, da je bila neustavnost z novelo KZ-1B odpravljena. V nadaljevanju odgovora pa ne prepoznava niti zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka.

9.Glede na navedbe vložnika Vrhovno sodišče poudarja, da se je pri odločanju omejilo le na presojo prekrivanja kaznivega dejanja s prekrškom glede posesti oziroma hrambe prepovedanega orožja, saj se vložnik glede očitka o posesti oziroma hrambi orožja, s katerim je promet omejen, in njegovega prekrivanja s prekrškom v zahtevi bodisi ni opredelil bodisi so te navedbe, kot je navedeno zgoraj, materialno neizčrpane.

Kazenskopravni očitek

10.Obsojencu A. A. se v obravnavani zadevi v temeljnem očita, da je protipravno hranil veliko količino strelnega orožja in streliva, katerega promet, nabava in posest posameznikom ni dovoljena oziroma je omejena, s tem, da je 12. 12. 2023 v Kranju hranil skupno (i) pet kosov po ZOro-1 prepovedanega orožja (tri kose avtomatskega strelnega orožja, razvrščene v kategorijo A/2 in dva kosa orožja, ki je izdelano ali predelano brez dovoljenja za promet z orožjem, razvrščena v kategorija A/11); (ii) repetirno dolgocevno strelno orožje z risano cevjo, razvrščeno v kategorijo C/1 in (iii) skupno več kot 2.000 kosov streliva, s katerim je promet omejen, razvrščeno v kategorijo B.

Primerjava relevantnih zakonskih določb

11.Določba 19. točke prvega odstavka 81. člena ZOro-1 se glasi:

12."Z globo od 500 do 1.500 eurov se za prekršek kaznuje posameznik, ki:

13.[...] 19. nabavlja ali poseduje

14.prepovedano

15. orožje (1. točka 4. člena)¹; [...]."

16.Določbi prvega in drugega odstavka 307. člena KZ-1 se glasita:

17."(1) Kdor protipravno sestavi, izdela, ponuja, proda, menja, dostavi, uvozi, izvozi, vnese v državo ali iznese iz nje strelno, kemično, biološko ali jedrsko orožje, strelivo ali eksploziv ali vojaško orožje in vojaško opremo, katerih promet, nabava in posest posameznikom, pravnim osebam in podjetnikom niso dovoljeni ali so omejeni, ali pri tem posreduje, ali kdor tako orožje, strelivo ali eksploziv, razen strelnega orožja ali streliva, za katero se lahko izda orožna listina, protipravno pridobi ali hrani, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do petih let.

18.(2) Če gre pri dejanju iz prejšnjega odstavka za orožje, strelivo ali eksplozivne snovi ali kakšno drugo bojno sredstvo v veliki količini ali vrednosti ali pomeni nevarnost ali če je dejanje storjeno v hudodelski združbi, se storilec kaznuje z zaporom od enega do desetih let. [...]."

19.Vložnik ima sicer prav v delu, ko opozarja, da določba prvega odstavka 307. člena KZ-1 v zvezi z določbo 19. točke prvega odstavka 81. člena ZOro-1 s strani Ustavnega sodišča še ni bila presojana. Vendar pa se, kot je razvidno iz kazenskopravnega očitka, v konkretnem primeru obsojencu očita hramba velike količine prepovedanega orožja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 307. člena KZ-1 (kvalificirana oblika) in ne zgolj hramba prepovedanega orožja po prvem odstavku 307. člena KZ-1 (temeljna oblika), kot to skuša prikazati vložnik; slednji očitek kvalificirane oblike obravnavanega kaznivega dejanja v zahtevi v celoti spregleda oziroma se z njim v ničemer ne sooči. Zaradi navedenega obravnavana situacija ni primerljiva zadevi U-I-88/07 z dne 8. 1. 2009, v kateri je Ustavno sodišče presojalo temeljno obliko, tj. prvi odstavek 310. člena KZ - ta je v bistvenih delih enak določbi prvega odstavka 307. člena KZ-1 - v primerjavi z določbo 4. točke prvega odstavka 81. člena ZOro-1;² skladno z ustaljenimi metodami razlage je ugotovilo, da gre lahko pri navedenih določbah za popolno prekrivanje zakonske dikcije prekrška in kaznivega dejanja, kolikor sta se slednji nanašali na "hrambo" oziroma "posest" orožja, za katero se lahko izda orožna listina.³

20.Obravnavana situacija, ki zajema kvalificirano obliko očitanega kaznivega dejanja, je torej drugačna, saj relevantna določba po drugem odstavku 307. člena KZ-1 (ne glede na to, da se sklicuje na prvi odstavek 307. člena KZ-1) obsega dodatni razlikovalni element - v tem primeru hrambo "velike količine" prepovedanega orožja - katerega prekršek po 19. točki prvega odstavka 81. člena ZOro-1 ne vsebuje, zato o prekrivanju s prekrškom po tej določbi že iz tega razloga ni mogoče govoriti. Določbi prvega in drugega odstavka 307. člena KZ-1 tudi nista v takšni povezavi, da bi morebitna neustavnost prvega odstavka nujno vplivala na neustavnost drugega odstavka po tem členu, sicer pa vložnik s tem v zvezi v zahtevi ne ponudi prav nobene argumentacije. Navedeno pomeni, da je v konkretni zadevi o obstoju kaznivega dejanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 307. člena KZ-1 mogoče odločiti ne glede na ugotovitev morebitne neustavnosti prvega odstavka 307. člena KZ-1 na način, kot to v zahtevi uveljavlja vložnik. Zato se Vrhovno sodišče glede (ne)ustavnosti prvega odstavka 307. člena KZ-1 ni opredelilo. Posledično tudi pogoji za prekinitev postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti po 156. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in prvem odstavku 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) - za kar se obramba implicitno zavzema - niso izpolnjeni. Po obrazloženem ni mogoče pritrditi niti vložnikovim navedbam, da sta sodišči s svojimi ravnanji kršili načelo zakonitosti iz 28. člena Ustave.

-Naslednjo materialno kršitev vložnik prepoznava v kategorizaciji pištol Beretta 950 in CZ M70 v kategorijo A/11 in s tem v skupino prepovedanega orožja, namesto v kategorijo B5B, kamor navedeno orožje sodi po stališču vložnika. Trdi, da sta sodišči svojo odločitev v tem delu nezakonito oprli na izvedensko mnenje sodnega izvedenca Franca Sabliča, ki je, kot navaja, med drugim povedal, da za takšno prekategorizacijo ni zakonske podlage, temveč je to izoblikovala sodna praksa. Izpostavlja, da je v tem primeru kršeno tudi načelo delitve oblasti iz 3. člena Ustave, saj je sodišče samo izoblikovalo normo in s tem prevzelo vlogo zakonodajalca.

Sodišči sta se v zvezi s kategorizacijo navedenega orožja (pištoli Beretta 950 in CZ M70) ustrezno oprli na izvedensko mnenje sodnega izvedenca balistične stroke Franca Sabliča, saj s potrebnim znanjem sodišče ne razpolaga. Tako sta na podlagi izsledkov izvedenskega mnenja in njegovih dopolnitev ugotovili, da so bile na navedenih pištolah brisane originalne oznake ter številke orožja in zaključili, da gre zato v tem primeru za orožje, ki je izdelano ali predelano brez dovoljenja za promet z orožjem, tj. točko 11 kategorije A, za kar obstaja zakonska podlaga v 3. členu ZOro-1. Nasprotnim zatrjevanjem o "ustvarjanju zakonskih norm" in kršitvi načela delitve oblasti zato ni mogoče pritrditi, kolikor pa se vložnik ne strinja z vsebino izvedenskega mnenja, oziroma izpodbija njegove ugotovitve, pa uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, katerega z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Glede kršitve iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP

Vložnik v okviru postopkovnih kršitev najprej navaja, da sodišči nista odločili glede vrnitve ali odvzema zaseženih krogel, polnilnih matrik, dušilcev zvoka, zaseženih telefonov in računalnikov. Trdi, da slednji ne predstavljajo orožja, sodišče prve stopnje pa si je odločitev o vrnitvi navedenih predmetov pridržalo do konca postopka, kar po vložnikovi oceni predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, prav tako pa tudi relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 503. člena ZKP.

Na istovrstno kritiko je ustrezno odgovorilo že pritožbeno sodišče, ki je v točki 24 drugostopenjske sodbe obrazložilo, da navedeni zaseženi predmeti, ki niso orožje, niso del predmeta obtožbe in posledično sodišče o njih ne odloča s sodbo. Zato kršitve iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana v primeru, ko sodišče ni v celoti rešilo predmeta obtožbe, v tem primeru ustrezno ni prepoznalo. Sklicujoč se na navedeno tudi Vrhovno sodišče kršitve iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni ugotovilo. Zgrešeno je s tem v zvezi tudi sklicevanje vložnika na kršitev drugega odstavka 503. člena ZKP, ki določa postopek odločanja o odvzemu protipravno pridobljene premoženjske koristi - kar ni predmet konkretne zadeve - zato so tudi tovrstna zatrjevanja neutemeljena.

Glede kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP

V sklopu navedb o opiranju sodbe na nedovoljene dokaze vložnik v večjem delu, kolikor se zahteva nanaša na napačno ugotovitev osredotočenosti suma zoper soobsojenca B. B., nedopustno posega v sfero dejanskih ugotovitev - vprašanje osredotočenosti suma je namreč vselej dejansko vprašanje posameznega primera.⁴ Tako z obsežnimi navedbami, (i) da bi morale biti hišne preiskave glede na lego hiš opravljene tudi v hiši C. C. in D. D.; (ii) da glede na zbrane dokaze ni mogoče pritrditi, da se je sum osredotočil prav zoper obsojenca B. B.; (iii) da policist E. E. kot priča ni znal pojasniti, zakaj je "izločil ostali dve hiši" in zakaj se je sum osredotočil prav na obsojenca B. B.; (iv) da bi policija zagotovo opravila hišne preiskave tudi na ostalih naslovih, če ne bi v teh hišah živel častnik slovenske vojske in brat policista ter (v) da zaznaven vonj po WD-40 ne potrjuje teze sodišča prve stopnje, da je obsojenec B. B. streljal, v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 420. člena ZKP ne more biti uspešen. Na drugi strani pa se je o zakonitosti hišne preiskave zoper obsojenca B. B. in o izpolnjenosti standarda utemeljenih razlogov za sum, ki se zahteva za opravo hišne preiskave, pritožbeno sodišče ustrezno opredelilo (točka 7 drugostopenjske sodbe). Pri tem je potrdilo zanesljive razloge prvostopenjskega sodišča (zlasti točki 23 in 24 prvostopenjske sodbe), katere vložnik v zahtevi nepravilno povzema; sodišče prve stopnje namreč na nobenem mestu v točki 23 sodbe ni navedlo, da dejstva glede obsojenca A. A., ki so izhajala iz uradnega zaznamka o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, ne dajejo zadostne podlage za izvedbo hišne preiskave. Vložnik zato s pavšalnimi navedbami nadalje neutemeljeno trdi, da ob odsotnosti utemeljenih razlogov za sum hišna preiskava zoper obsojenca B. B. - posledično pa tudi zoper obsojenca A. A. - ni bila zakonito izvedena. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zaključilo, da dokazi, pridobljeni v okviru hišnih preiskav, niso nedovoljeni in kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Tudi nadaljnje navedbe glede kršitve obvezne obrambe po 70. členu ZKP v zvezi z drugim odstavkom 215. člena ZKP obsojencu B. B. niso utemeljene. Pravilno je stališče pritožbenega sodišča (točka 5 drugostopenjske sodbe), da za primer hišne preiskave takšna (obvezna) obramba v zakonu ni predvidena. Zato vložnik z navedbami, da bi morala policija v primeru, ko je obsojenec po danem pouku izjavil, "da si zagovornika ne more privoščiti", zaradi finančne stiske obsojenca slednjemu zagotoviti "dežurnega odvetnika" po uradni dolžnosti, nikakor ne more uspeti. Enako velja za navedbe, da so zato izjave B. B., ki so bile pridobljene tekom hišne preiskave in kasneje v kazenskem postopku "kontaminirane" ter predstavljajo sadež zastrupljenega drevesa.

Glede kazenske sankcije in kršitev ustavnih pravic

Nazadnje vložnik pavšalno uveljavlja kršitev 14. člena Ustave, ki naj bi bila obsojencu A. A. kršena iz razloga, ker se v podobnih primerih v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem izrekajo sankcije opozorilne narave. Takšne trditve ostajajo na ravni splošnega, saj vložnik v podkrepitev svojih navedb ne ponudi niti enega primerljivega primera sodne prakse, kar bi ob ustrezni konkretizaciji Vrhovnemu sodišču šele omogočilo vsebinsko presojo, zato se do uveljavljane kršitve podrobneje ne more opredeliti.

C.

22.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenca A. A. uveljavljane kršitve niso izkazane, zahteva pa je v delu tudi materialno neizčrpana oziroma vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

23.Izrek o stroških za obsojenca A. A. temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in 11. členu Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ob upoštevanju razpoložljivih podatkov o obsojenčevem premoženju.

24.Odločitev je bila sprejeta soglasno. Vrhovni sodnik mag. Aleksander Karakaš je dal pritrdilno ločeno mnenje.

1Na podlagi 1. točke 4. člena ZOro-1 je prepovedano orožje tisto orožje, katerega promet, nabava in posest posameznikom, pravnim osebam in podjetnikom niso dovoljeni, razen če s tem zakonom ni določeno drugače. Na podlagi drugega odstavka 3. člena ZOro-1 se orožje glede pravic in obveznosti posameznikov, pravnih oseb in podjetnikov razvršča: (i) iz kategorije A v prepovedano orožje, razen če je z zakonom določeno drugače; (ii) iz kategorije B in kategorije C (razen orožja iz 6. točke kategorije C) v dovoljeno orožje, za katerega je potrebno predhodno dovoljenje in (iii) iz 6. točke kategorije C v dovoljeno orožje, ki ga je treba prijaviti.

2Ta določa naslednje: "Z globo od 500 do 1.500 eurov se za prekršek kaznuje posameznik, ki:[...]4. poseduje orožje in strelivo brez ustrezne orožne listine (10. člen);[...]."

3Z novelo KZ-1B leta 2011 je bila ta neustavnost v določbi prvega odstavka 307. člena KZ-1 odpravljena, saj je zakonodajalec iz kazenskopravne norme izvzel hrambo strelnega orožja ali streliva, za katero se lahko izda orožna listina, in je po navedeni noveli posedovanje takšnega orožja ali streliva brez ustrezne orožne listine normirano zgolj na ravni prekrška.

4Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 60183/2022 z dne 13. 3. 2025.