Jedro

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno o utemeljenosti dolžničinega ugovora zastaranja ugotavljati zgolj v okviru podane trditvene podlage v ugovoru (seveda v razmerju do trditvene podlage upnice v predlogu z dne 3. 1. 2020). Vendar pa je sodišče prve stopnje v nadaljevanju obrazložitve svoje odločitve glede na to, da dolžnica v ugovoru ni izpodbijala trditveno podlago upnice v predlogu, da je nastopila izvršljivost izvršilnega naslova dne 15. 10 2004, ugovarjala pa je zastaranje po 365. členu OZ, napravilo napačne materialnopravne zaključke, da ugovor ni obrazložen in s tem ni utemeljen. Upoštevati je namreč 356. člen OZ, ki določa, da vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo pred sodiščem, zastarajo v desetih letih ter 336. člen OZ, ki določa, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, torej v primeru pravnomočnih sodnih odločb z dnevom izvršljivosti. Glede na to, da je dolžnica v ugovoru trdila, da je pravnomočen sklep opr. št. I 1467/2004 postal pravnomočen dne 15. 10. 2004 in glede nato, da prvo sodišče ugotavlja na podlagi trditev v predlogu, da je postal izvršljiv dne 15. 10. 2004, je nedvomno od tega datuma do vložitve predloga za izvršbo dne 3. 1. 2020 10-letni rok že potekel. Dolžnica je v zvezi s svojim ugovorom zastaranja v smislu 356. člena OZ torej podala zadostno trditveno podlago, v kolikor pa zaradi samega poteka nadaljnjega izvršilnega postopka zastaranje ni teklo v smislu 365. člena OZ, pa je bilo zatrjevanje tega dejstva, da zastaranje ni nastopilo z dnevom izvršljivosti zatrjevane sodne odločbe, ker je po pridobitvi izvršilnega naslova tekla še izvršba, po vložitvi ugovora po pravilih o trditvenem in dokaznem bremenu na strani upnice, ki bi to dejstvo morala zatrjevati v odgovoru na ugovor v smislu 58. člena ZIZ. Tudi v postopku izvršbe se namreč smiselno uporabljajo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, kot je to določeno v 7. in 212. členu ZPP (glede na 15. člen ZIZ), kar pomeni, da mora vsaka stranka navesti tista dejstva in dokaze, ki so njej v korist oziroma s katerimi nasprotuje trditvam in dokazom nasprotne stranke. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, pa se štejejo za priznana, kar je tudi povzeto v prvem odstavku 58. člena ZIZ.

Na drugačno porazdelitev trditvenega in dokaznega bremena tudi ne more vplivati obrazložitev sodišča prve stopnje, ko samo zaključuje, da v postopku izvršbe, ki teče na podlagi verodostojne listine po tem, ko sklep o izvršbi postane izvršljiv, takoj sledi oprava izvršbe oz. prisilna izterjava upnikove terjatve, zaradi česar po mnenju sodišča prve stopnje začne zastaralni rok teči šele, ko je postopek pravnomočno končan. To so trditve, kot je zgoraj obrazloženo, ki bi jih morala postaviti upnica v odgovoru na ugovor. Upoštevati je namreč 44. člena ZIZ, ki določa, da se postopek izvršbe tudi v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine ustavi, če ni premoženja. Tudi iz tega razloga bi moral posledično upnik zatrjevati v odgovoru na ugovor dejstvo, da se je po pridobitvi izvršilnega naslova izvršilni postopek nadaljeval v zvezi s posameznimi predlaganimi sredstvi izvršbe in kdaj se je ta končal.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi, sklep o izvršbi razveljavi ter predlog za izvršbo zavrne.

II. Upnica sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor dolžnice z dne 8. 4. 2020 zoper sklep o izvršbi opr. št. 2821 I 26/2020 z dne 13. 3. 2020 zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep je dolžnica vložila pritožbo ter navedla, da ga izpodbija v celoti, ker je terjatev že zastarala. Okrajno sodišče v Kopru je izdalo sklep opr. št. I 1467/2004 z dne 2. 9. 2004, ki je postal pravnomočen in izvršljiv 15. 10. 2004. Dne 24. 8. 2006 pa je izdalo sklep, s katerim je ustavilo izvršbo na rubež dolžničinih stalnih denarnih prejemkov in na dolžničine nematerializarane vrednostne papirje. Tudi ta sklep je postal pravnomočen. Zaradi neaktivnosti upnice je potekel 10-letni zastaralni rok, ki ni bil prekinjen. Opozarja na 356. člen Obligacijskega zakonika.

3. Upnica je odgovorila na pritožbo ter predlagala njeno zavrnitev. Dolžničine navedbe v pritožbi niso pravočasne. To bi mogla navesti v ugovoru zoper sklep, vendar je sodišče zaključilo, da je bila njena trditvena podlaga pomanjkljiva. Sicer pa terjatev v nobenem pogledu ni zastarala, upnica je predlog za izvršbo vložila dne 3. 1. 2020 na podlagi sklepa o izvršbi opr. št. I 1467/2004, za katerega je dne 5. 3. 2010 prejela sklep o ustavitvi izvršilnega postopka z dne 15. 2. 2010. Po prejemu tega sklepa je tekel še rok, v katerem je postal pravnomočen in sicer je ta postal pravnomočen 14. 3. 2010. Predlog za izvršbo, vložen dne 3. 1. 2020, je zato več kot pravočasen in znotraj zastaralnega roka. Zastaralni rok začne teči od pravnomočnosti zadnjega izvršilnega dejanja, to pa je bil v predhodnem izvršilnem postopku sklep o ustavitvi izvršbe z dne 15. 2. 2010, ki ga je upnica prejela 5. 3. 2010. Upoštevaje navedbe za zastaranje niso izpolnjeni pogoji, kar upnica dokazuje s predložitvijo sklepa o ustavitvi izvršbe z dne 15. 2. 2010. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz laičnih pritožbenih navedb dolžnice izhaja, da se je sodišče prve stopnje napačno opredelilo do njene trditvene podlage v zvezi z ugovorom zastaranja. Višje sodišče temu pritrjuje. Višje sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je dolžnica v ugovoru navajala, da je terjatev že zastarala, ker je že od pravnomočnosti sklepa opr. št. I 146/2004, izdanega pri Okrajnem sodišču v Kopru dne 2. 9. 2004, ki je postal pravnomočen dne 15. 10. 2004, poteklo več kot 15 let, pri čemer se je dolžnica sklicevala na 356. člen Obligacijskega zakonika (OZ) v zvezi z zastaranjem judikatnih terjatev. Nadalje iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče prve stopnje navedeni ugovor poslalo upnici v izjasnitev z opozorilom po prvem in tretjem odstavku 58. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), vendar upnica nanj ni odgovorila. Prav tako prvo sodišče na podlagi trditev upnice v predlogu za izvršbo ugotavlja, da je bila upničina terjatev ugotovljena z izvršilnim naslovom, to je pravnomočnim in in izvršljivim sklepom o izvršbi Okrajnega sodišča v Kopru opr. št. I 1467/2004 z dne 2. 9. 2004, ki je postal pravnomočen in izvršljiv 15. 10. 2004. 6. Ob takih trditvah v predlogu za izvršbo in ugovornih trditvah in dejstvu, da upnica na ugovor ni odgovorila, zaradi česar se štejejo dejstva v ugovoru za resnična v skladu s 1. odstavkom 58. člena ZIZ, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno o utemeljenosti dolžničinega ugovora zastaranja ugotavljati zgolj v okviru podane trditvene podlage v ugovoru (seveda v razmerju do trditvene podlage upnice v predlogu z dne 3. 1. 2020). Vendar pa je sodišče prve stopnje v nadaljevanju obrazložitve svoje odločitve glede na to, da dolžnica v ugovoru ni izpodbijala trditveno podlago upnice v predlogu, da je nastopila izvršljivost izvršilnega naslova dne 15. 10 2004, ugovarjala pa je zastaranje po 365. členu OZ, napravilo napačne materialnopravne zaključke, da ugovor ni obrazložen in s tem ni utemeljen. Upoštevati je namreč 356. člen OZ, ki določa, da vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo pred sodiščem, zastarajo v desetih letih ter 336. člen OZ, ki določa, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, torej v primeru pravnomočnih sodnih odločb z dnevom izvršljivosti. Glede na to, da je dolžnica v ugovoru trdila, da je pravnomočen sklep opr. št. I 1467/2004 postal pravnomočen dne 15. 10. 2004 in glede nato, da prvo sodišče ugotavlja na podlagi trditev v predlogu, da je postal izvršljiv dne 15. 10. 2004, je nedvomno od tega datuma do vložitve predloga za izvršbo dne 3. 1. 2020 10-letni rok že potekel. Dolžnica je v zvezi s svojim ugovorom zastaranja v smislu 356. člena OZ torej podala zadostno trditveno podlago, v kolikor pa zaradi samega poteka nadaljnjega izvršilnega postopka zastaranje ni teklo v smislu 365. člena OZ, pa je bilo zatrjevanje tega dejstva, da zastaranje ni nastopilo z dnevom izvršljivosti zatrjevane sodne odločbe, ker je po pridobitvi izvršilnega naslova tekla še izvršba, po vložitvi ugovora po pravilih o trditvenem in dokaznem bremenu na strani upnice, ki bi to dejstvo morala zatrjevati v odgovoru na ugovor v smislu 58. člena ZIZ. Tudi v postopku izvršbe se namreč smiselno uporabljajo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, kot je to določeno v 7. in 212. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP glede na 15. člen ZIZ), kar pomeni, da mora vsaka stranka navesti tista dejstva in dokaze, ki so njej v korist oziroma s katerimi nasprotuje trditvam in dokazom nasprotne stranke. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, pa se štejejo za priznana, kar je tudi povzeto v 1. odstavku 58. člena ZIZ. Povedano drugače, ker je dolžnica v ugovoru zatrjevala zastaranje judikatne terjatve v smislu 356. člena OZ, bi morala torej upnica v odgovoru na ugovor navesti vse tiste trditve, ki jih je sedaj navedla v odgovoru na pritožbo, to je, da je tekla po izdaji izvršilnega naslova še izvršba ter da je začetek teka zastarnja odložen zaradi teka same izvršbe. Posledično na drugačno porazdelitev trditvenega in dokaznega bremena tudi ne more vplivati obrazložitev sodišča prve stopnje, ko samo zaključuje, da v postopku izvršbe, ki teče na podlagi verodostojne listine po tem, ko sklep o izvršbi postane izvršljiv, takoj sledi oprava izvršbe oz. prisilna izterjava upnikove terjatve, zaradi česar po mnenju sodišča prve stopnje začne zastaralni rok teči šele, ko je postopek pravnomočno končan. To so trditve, kot je zgoraj obrazloženo, ki bi jih morala postaviti upnica v odgovoru na ugovor. Upoštevati je namreč 44. člena ZIZ, ki določa, da se postopek izvršbe tudi v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine ustavi, če ni premoženja. Tudi iz tega razloga bi moral posledično upnik zatrjevati v odgovoru na ugovor dejstvo, da se je po pridobitvi izvršilnega naslova izvršilni postopek nadaljeval v zvezi s posameznimi predlaganimi sredstvi izvršbe in kdaj se je ta končal. 7. Ker je torej sodišče prve stopnje napačno presojalo trditve dolžnice v ugovoru in napravilo napačne materialnopravne zaključke, da je ugovor neobrazložen in s tem neutemeljen, je višje sodišče, ko je ugotovilo, da je ugovor obrazložen v smislu 53. člena ZIZ in utemeljen ugovor zastaranja, sklep spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Višje sodišče je odločilo, da upnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj navedbe v odgovoru na pritožbo niso prispevale k hitrejši rešitvi zadevi ter torej ne gre za stroške potrebne za izvršbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in petim odstavkom 38. člena ZIZ).