Jedro

S tem ko je sodišče leta 1947 obravnavalo otroka kot storilca kaznivega dejanja v kazenskem postopku in mu izreklo vzgojno poboljševalni ukrep, ki ga je Zakon o vrstah kazni predpisoval za mladoletnike v 24.členu, je kršilo zakon v njegovo škodo, saj je v skladu s 3.odst. 26.paragrafa Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije tak ukrep lahko izreklo otroku le "varstveno sodišče" in to ne kot kazensko sankcijo in ne v kazenskem postopku.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna odločba razveljavi ter se postopek zoper K.M. zaradi kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena ZKLD iz razloga po 2. točki 358. člena v zvezi s 3. odstavkom 483. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) u s t a v i.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je s pravnomočno odločbo z dne 24.7.1947 K.M., roj. 30.10.1933, v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena ZKLD izreklo vzgojno poboljševalni ukrep oddaje v vzgojno poboljševalni zavod.

Zoper to pravnomočno odločbo je vrhovni državni tožilec, svetnik mag. J.F., na podlagi 1. odstavka 421. člena ZKP v korist K.M. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da je bil K.M. v času storitve očitanega mu kaznivega dejanja in ob času sojenja otrok, ki je dopolnil štirinajsto leto starosti šele 30.10.1947. S tem ko je otroka obravnavalo sodišče v kazenskem postopku in mu izreklo vzgojno poboljševalni ukrep, ki ga je zakon predpisoval le za mladoletnike, je po videnju vložnika zahteve kršilo zakon v škodo K.M. Po Zakonu o vrstah kazni (ZVK) z dne 14.8.1946 (Uradni list FLRJ, št. 66/46) je bilo v 23. členu določeno, da so mladoletniki osebe, ki so dopolnile štirinajsto leto, a niso dopolnile osemnajstega leta starosti. Samo takim mladoletnikom so se po 24. členu istega zakona smeli izreči vzgojno poboljševalni ukrepi, med temi tudi oddaja v vzgojnopoboljševalni zavod. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in navedeno pravnomočno odločbo Okrožnega sodišča v Celju spremeni tako, da K.M. po 2. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Okrožno sodišče v Celju v napadeni pravnomočni odločbi ni navedlo, na podlagi katerih zakonskih določil je otroku K.M. roj. 30.10.1933, saj v času storitve očitanega mu kaznivega dejanja in v času sojenja še ni bil star 14 let, izreklo vzgojno poboljševalni ukrep oddaje v vzgojno poboljševalni zavod. Kazenski zakonik Kraljevine Jugoslavije (iz leta 1929) je v 1. odstavku 26. paragrafa predpisoval, da se otrok, ki stori kaznivo dejanje, za katero predpisuje kazenski zakon kazen, ne sme preganjati, ne kaznovati, v 3. odstavku pa da je takega otroka, če je zanemarjen ali moralno pokvarjen, treba izročiti zavodu za vzgajanje ali primerni rodbini, kjer ostane, dokler se ne poboljša, toda najdlje do dovršenega sedemnajstega leta ter da to prisilno vzgajanje odredi varstveno sodišče. Čeprav je torej po tem zakoniku "varstveno sodišče" odredilo vzgajanje otroka, ki je storil kaznivo dejanje in ga je lahko oddalo tudi v zavodsko vzgajanje, pa slednji ukrep tudi po takratnih predpisih ni pomenil kazenske sankcije, ki bi se izrekala v kazenskem postopku po določbah, ki so urejala postopek zoper mladoletnike (osebe, ki so bile že stare 14 let in maljše od 21 let). V že citiranem ZVK (iz leta 1946) je bilo v 24. členu določeno, da se zoper mladoletnika smejo izreči vzgojnopoboljševalni ukrepi, pod točko 3. pa je bila našteta tudi oddaja v vzgojno poboljševalni zavod. Kot mladoletnike pa je ta zakon v 23. členu opredeljeval osebe, ki so dopolnile štirinajst let, a niso dopolnile osemnajstega leta starosti. Z Zakonom o razveljavljenju pravnih predpisov izdanih pred 6. aprilom 1941 in med sovražnikovo okupacijo (Uradni list FLRJ, št. 86/46), ki je stopil v veljavo 25.10.1946, so pravni predpisi, ki so veljali na dan 6. aprila 1941 izgubili pravno moč (2. člen). V 4. členu tega zakona pa je bilo navedeno, da se smejo pravna pravila, ki jih vsebujejo zakoni in drugi predpisi, omenjeni v 2. členu tega zakona, uporabljati za razmerja, ki niso urejena z veljavnimi predpisi, pod pogojem, da niso v nasprotju s pravnim redom FLRJ in njenih republik. Zakonodajalec v 1. točki ZVK, kjer je taksativno naštel vrste kazni, ni navedel vzgojno poboljševalnih ukrepov, vendar jih je nato opredelil v 24. členu in tudi določil, da se smejo izreči zoper mladoletnike. Na ta način je tudi izrazil svojo voljo, da otrokom vzgojnopoboljševalnih ukrepov, tako kot je to predpisoval 26. paragraf Kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije, v kazenskem postopku ni mogoče izrekati. S tem, ko je sodišče otroka obravnavalo v kazenskem postopku in mu izreklo vzgojno poboljševalni ukrep, ki ga je zakon predpisoval le za mladoletnike, je kršilo zakon v škodo K.M. Da je šlo za izrek odločbe v kazenskem postopku pa se da sklepati na podlagi tega, da je bilo v uvodu odločbe izrecno navedeno, da gre za kazensko zadevo, na javni ustni razpravi je bil navzoč zastopnik javnega tožilca, v izreku odločbe je naveden opis kaznivega dejanja, zaradi katerega je sodišče otroku K.M. izreklo oddajo v vzgojno poboljševalni zavod. Ugotoviti je tedaj, da je sodišče s tem, da je v kazenskem postopku, otroku, ki ni kazensko odgovoren, izreklo vzgojno poboljševalni ukrep, zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato v skladu s 1. odstavkom 426. členu ZKP zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno odločbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 24.7.1947 razveljavilo in iz razloga po 2. točki 358. člena v zvezi s 3. odstavkom 483. člena ZKP kazenski postopek zoper K.M. zaradi kaznivega dejanja po 7. točki 3. člena ZKLD ustavilo.