Jedro

Sodišče sprejme sodni depozit, če predlagatelj izkaže, da so izpolnjeni pogoji za sprejem v sodni depozit in če položi predujem za stroške (primerjaj 207. in 209. člen ZNP-1), pogoje pa določa OZ v poglavju o položitvi stvari. Dolžnik lahko položi dolgovano stvar (v konkretnem primeru denar) pri sodišču, če je: a) upnik v zamudi, b) neznan ali se ne ve zanesljivo, kdo ali kje je, c) če je upnik poslovno nesposoben in nima zakonitega zastopnika. Predlagatelj v konkretni zadevi zatrjuje prvi razlog, namreč upniško zamudo nasprotnih udeležencev.

Razlog za položitev sodnega depozita mora predlagatelj izkazati s stopnjo verjetnosti, izpolnjenost pogojev za sodni depozit se preverja hitro in na podlagi verjetnosti. Vprašanje pravilnosti izpolnitve v obligacijskopravnem smislu za odločanje o (ne)utemeljenosti predloga za sodni depozit ni bistveno. Če je sodni depozit kot način izpolnitve napačen, to pomeni, da predlagatelj svoje obveznosti ni (pravilno) izpolnil, vendar to vprašanje ni predmet presoje sodišča pri odločanju o predlogu za sodni depozit. Sodni depozit ima za upnika pravne učinke samo, če dolžniško-upniško razmerje obstaja in upnik noče ali ne more sprejeti izpolnitve. Če dolžniško-upniško razmerje, kakršnega predlagatelj zatrjuje v predlogu za sodni depozit med njim in (domnevnim) upnikom ne obstaja, je jasno, da sodni depozit na pravice ali obveznosti nasprotnega udeleženca ne more imeti nikakršnega vpliva, tudi stroške depozita nosi predlagatelj. Zato ni potrebno, da bi sodišče v fazi odločanja o predlogu za sodni depozit izvajalo dokazni postopek kot v pravdni zadevi, ali dolžniško-upniško razmerje resnično obstaja, temveč zadošča, da predlagatelj to razumno utemelji vsaj s stopnjo verjetnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu predlagatelja in dopustilo sodni depozit v znesku 681,90 EUR, ki ga je predlagatelj položil na račun gotovinskih pologov Okrožnega sodišča v Ljubljani v korist nasprotnih udeležencev, in določilo pogoje za prevzem le-tega.

2. Zoper sklep se pritožujejo nasprotni udeleženci in med drugim navajajo, da sodišče pavšalno ugotavlja, da je predlagatelj izkazal svojo obveznost plačila odškodnine za uporabo sporne nepremičnine. Izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Odločitev sodišča je tudi protispisna, saj iz elektronske korespondence med pooblaščencema udeležencev postopka, ki jo je predložil predlagatelj, v nobeni točki ne izhaja, da bi udeleženci sklenili zakupno razmerje. Sodišče je nepravilno uporabilo določila Obligacijskega zakonika1 o upniški zamudi, saj predlagatelj zakupnega razmerja ni izkazal. 3. Predlagatelj je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodni depozit je eden od nepravdnih postopkov, urejen v 203. do 214. členu Zakona o nepravdnem postopku2. Sodišče sprejme sodni depozit, če predlagatelj izkaže, da so izpolnjeni pogoji za sprejem v sodni depozit in če položi predujem za stroške (primerjaj 207. in 209. člen ZNP-1), pogoje pa določa OZ v poglavju o položitvi stvari (302. do 310. člen OZ). Dolžnik lahko položi dolgovano stvar (v konkretnem primeru denar) pri sodišču, če je: a) upnik v zamudi, b) neznan ali se ne ve zanesljivo, kdo ali kje je, c) če je upnik poslovno nesposoben in nima zakonitega zastopnika. Predlagatelj v konkretni zadevi zatrjuje prvi razlog, namreč upniško zamudo nasprotnih udeležencev.

6. Pritožbene navedbe, da sklep ni obrazložen, da se ga ne da preizkusiti in da je obremenjen s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku3 v zvezi z 42. členom ZNP-1, so očitno napačne, saj je sodišče prve stopnje navedlo pravilne in preverljive razloge o odločilnih dejstvih (povzetek navedb v 1. točki obrazložitve in razlogi sodišča o tem v 3. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa).

7. Pritožbene navedbe, da predlagatelj ni izkazal, da bi imel sklenjeno veljavno zakupno pogodbo, so sicer točne, vendar spregledajo, da predlagatelj ni zatrjeval, da dolguje nasprotnim udeležencem na podlagi pogodbe, temveč na podlagi dejstva uporabe njihove stvari (nepremičnine), torej na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi.4

8. Poleg tega pravna narava (domnevnega, spornega) razmerja za odločitev niti ni bistvena. Razlog za položitev sodnega depozita mora predlagatelj izkazati s stopnjo verjetnosti, izpolnjenost pogojev za sodni depozit se preverja hitro in na podlagi verjetnosti.5 Vprašanje pravilnosti izpolnitve v obligacijskopravnem smislu za odločanje o (ne)utemeljenosti predloga za sodni depozit ni bistveno.6 Če je sodni depozit kot način izpolnitve napačen, to pomeni, da predlagatelj svoje obveznosti ni (pravilno) izpolnil, vendar to vprašanje ni predmet presoje sodišča pri odločanju o predlogu za sodni depozit. 9. Sodni depozit ima za upnika pravne učinke samo, če dolžniško-upniško razmerje obstaja in upnik noče ali ne more sprejeti izpolnitve. Če dolžniško-upniško razmerje, kakršnega predlagatelj zatrjuje v predlogu za sodni depozit med njim in (domnevnim) upnikom ne obstaja, je jasno, da sodni depozit na pravice ali obveznosti nasprotnega udeleženca ne more imeti nikakršnega vpliva, tudi stroške depozita nosi predlagatelj (primerjaj 208. člen ZNP-1). Zato ni potrebno, da bi sodišče v fazi odločanja o predlogu za sodni depozit izvajalo dokazni postopek kot v pravdni zadevi, ali dolžniško-upniško razmerje resnično obstaja, temveč zadošča, da predlagatelj to razumno utemelji vsaj s stopnjo verjetnosti; v konkretnem primeru, kjer se zatrjuje obstoj pravnega (ne pa pogodbenega) razmerja na osnovi neupravičene obogatitve, se pritožbeno sodišče pridružuje oceni prvostopenjskega, da zadostujejo trditve in dokazi, ki jih je predlagatelj predložil, med drugim cenitveno poročilo v prilogi A3 (ni si mogoče predstavljati razumnega razloga, zakaj bi gospodarska družba naročila cenitveno poročilo za uporabnino, če ne bi šlo za uporabo tuje stvari in torej pravno razmerje neupravičene obogatitve). Drugače povedano: če nasprotni udeleženci niso s predlagateljem v nikakršnem razmerju, dejstvo, da je slednji pri sodišču položil denar, nanje ne vpliva; če pa menijo, da predlagateljeva izpolnitev ni ustrezna, bodo to ne glede na depozit lahko uveljavljali v drugih postopkih.

10. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbeni razlogi pa niso izkazani. Ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

11. Odločitev o stroških temelji na določbi 40. člena ZNP-1, ki določa, da v nepravdnem postopku vsaka stranka načeloma nosi svoje stroške postopka. V zvezi s postopkom sodnega depozita ni nobenih posebnih določil glede stroškov pritožbenega postopka.

1 Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ. 2 Uradni list RS, št. 16/2019, v nadaljevanju ZNP-1. 3 Uradni list RS, št. 73/2007, UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 4 Predlagatelj sicer govori o »odškodnini« in ne »uporabnini,« kar pa prav tako kaže na nepogodbeno pravno podlago. 5 Primerjaj sklepe VSL I Cp 1742/2000 z dne 24. 1. 2001, I Cp 4503/2010 z dne 9. 3. 2011, I Cp 622/2011 z dne 7. 9. 2011 in sklepa VSM I Cp 603/2019 z dne 12. 9. 2019 ter I Cp 1202/2017 z dne 19. 1. 2018. 6 Tako sklep VSRS II Ips 383/2010 z dne 14. 4. 2011.