Jedro

Ker tožnica ni vložila pritožbe, v odgovoru na pritožbo pa je izpodbijala zase neugodne dejanske ugotovitve iz sodbe, ji je pritožbeno sodišče priznalo pravico do izpodbijanja teh za tožnico neugodnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v postopku odločanja o utemeljenosti pritožbe.

Če je bila zmožnost preživljanja otrok že v času življenjske skupnosti zmanjšana, ker sta pravdni stranki odplačevali kredit, ki je bil porabljen za gradnjo hiše, ki je njuno skupno premoženje, da sta s tem zagotovili otrokom brezplačne bivalne pogoje v času življenjske skupnosti, enako pa otroci brezplačno bivajo v hiši tudi po razpadu življenjske skupnosti, je mesečno odplačilo kredita tudi po razpadu življenjske skupnosti potreben strošek, ki je v korist otrok, zato se upošteva pri ugotavljanju materialnih zmožnostih roditelja, ki kredit odplačuje.

Okoliščina, da tožnica in hčeri stanujejo v skupni hiši, je relevantna za vprašanje delitve skupnega premoženja in morebitne obligacijske terjatve, ne pa za določitev višine preživnine.

Denarna sredstva, ki jih je zagotavljala tožničina mati za preživljanje otrok, je treba upoštevati pri določitvi preživninske obveznosti za preteklo obdobje (oziroma za obdobje, ko je izkazano, da je prispevala k preživljanju otrok), za bodoče obdobje pa le, če bo dokazano, da bo to (ostal) stalen vir denarnih sredstev za preživljanje otrok.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (v prvem in drugem odstavku IV. tč. in v V. tč.) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank (točka I) in mladoletne hčere pravdnih strank A. A., roj. 2007, B. B., roj. 2009 in C. C., roj. 2011, dodelilo v varstvo in vzgojo tožnici (točka II). Stike med tožencem in hčerami je določilo na način, da med tednom hčere preživijo pri tožencu od ponedeljka do torka in sicer tako, da jih toženec prevzame takrat, ko niso za vikend pri njemu, v ponedeljek po šoli ali vrtcu in jih v torek zvečer do 19.30 pripelje na dom matere. Stiki potekajo tudi vsak drug vikend, ko toženec otroke v soboto ob 10.00 prevzame na domu tožnice in jih v torek zvečer do 19.30 pripelje na dom tožnice. Hčere en petek v mesecu preživijo z očetom po predhodnem dogovoru med pravdnima strankama, šolske počitnice pa preživljajo izmenjaje pri vsakem od staršev, in sicer božično-novoletne v letu 2016 pri materi, zimske 2017 pri očetu, prvomajske 2017 pri materi in tako izmenjaje dalje, poletne počitnice pa preživijo izmenjaje pri vsakemu od staršev po štirinajst dni (točka III). Sodišče je tožencu naložilo, da je od 1. 11. 2016 dalje dolžan plačevati mesečno preživnino, in sicer za A. 230,00 EUR, za B. 190,00 EUR in za C. 180,00 EUR. Preživninske obveznosti pred navedenim obdobjem od vložitve tožbe je zmanjšalo za plačane akontacije preživnine in iz naslova kritja drugih življenjskih potreb otrok (prvi in drugi odstavek IV. tč.).(1) Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (tretji odstavek IV. tč.) in še odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka V).

2. Toženec vlaga pritožbo, ker meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ki se nanaša na preživninske sposobnosti pravdnih strank, zato je tudi zmotno določilo višino njegove preživninske obveznosti. Toženec meni, da je sodba obremenjena z notranjim protislovjem, ki je preraslo v absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je določena preživninska obveznost v višini 600,00 EUR glede na njegove stalne prihodke nerazumno visoka, še posebej iz razloga, ker otroci pri njemu preživijo dvanajst dni mesečno in mu zato v tem času nastajajo stroški, ki jih sodišče ni upoštevalo. Sodišče ni upoštevalo, da toženec odplačuje kredit v višini 580,00 EUR mesečno, ki sta ga pravdni stranki dobili v času zakonske zveze za gradnjo hiše. Hiša je skupno premoženje pravdnih strank, deleža na skupnem premoženju pravdnih strank pa sta enaka. V hiši prebiva tožnica s hčerami, sodišče pa ni upoštevalo, da je s tem toženec odstopil tožnici in hčeram uporabo svojega solastniškega deleža na hiši. Tožnica je zato neupravičeno obogatena, ker bo prihranila denarna sredstva iz preživnine, ki bi jih sicer namenila za plačilo najemnine.(2) Sodišče bi moralo upoštevati, da znaša najemnina za polovični solastninski delež hiše 500,00 EUR mesečno. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnica v družbi D. d.o.o.(3) upravičena do dobička in to ne zgolj v višini 3,79% deleža, ker ima družba lastni poslovni delež, ki predstavlja 45% osnovnega kapitala, zato družba iz lastnega poslovnega deleža nima pravic, kar pomeni, da tožničin delež na tej družbi ne znaša zgolj 3,79%. Sodišče ni dokazno ocenilo dejstva, da tožnica in njena mati nista želeli razkriti višine dohodkov in števila stanovanj, ki so v lasti družbe, čeprav ju je toženec k temu pozval. Iz sodbe VSRS II Ips 100/2016 izhaja, da je treba upoštevati dejstvo, da staršu finančno ves čas pomagajo njegovi starši, sodišče pa tega dejstva ni ustrezno ocenilo in sodba v tem delu nima razlogov. Sodišče zmotno ugotavlja, da toženec pridobiva dodatna denarna sredstva s honorarnim delom. Toženec v letu 2016 do zaključka glavne obravnave iz tega naslova praktično ni prejel nobenega prihodka. Finančne zmožnosti tožnice so večje, česar sodišče pri določitvi preživnine ni upoštevalo.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo(4) navaja, da otroci ne preživijo dvanajst dni mesečno pri tožencu. Tožnica opisuje številne konkretne primere, ko toženec ni imel stikov z otroki, kot so določeni s sodbo. Tožnica pojasnjuje, da toženec ob ponedeljkih zvečer zaradi službenih obveznosti stikov ni imel in jih ne more imeti. Vsi stiki med vikendom so se končali že v nedeljo zvečer, tako da je tožnica odpeljala otroke v ponedeljek v šolo in vrtec.(5) Sodišče ne bi smelo upoštevati pri določitvi preživninske obveznosti toženca, da odplačuje kredit, ker je to njegova obveznost, dokler ne bo sklenjen sporazum o delitvi skupnega premoženja. Že pred izdajo sodbe je banka X kot toženčeva posojilodajalka izdala opomine zaradi neplačila zapadlih obveznosti, ker toženec ne plačuje kredita. Ker je grozila izvršba, je tožnica plačala del toženčevega dolga. Tudi tožnica plačuje stanovanjski kredit v višini 250,00 EUR, česar sodišče pri odločitvi ni upoštevalo. Tožnica ima solastninski delež na družbi v višini 3,79%, zato nima pravice odločanja pri poslovanju. Tožničina mati ne more (več) prispevati k preživljanju otrok, ker ima dolg do družbe v višini 14.578,28 EUR, je tudi onkološki bolnik, ki potrebuje znatna finančna sredstva za zdravljenje, zdravstvene težave pa ima tudi tožničin oče, zato denarne pomoči tožničinih staršev sodišče pri razmejitvi preživninskega bremena pravdnih strank ne bi smelo upoštevati. Neutemeljeno toženec v pritožbi zatrjuje, da nima honorarnih dohodkov, saj igra tudi v orkestrih izbranih glasbenikov.(6)

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba neutemeljeno zatrjuje, da so v sodbi nasprotja, zaradi katerih se sodbe ne da preizkusiti, kar naj bi predstavljalo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega dostavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.(7) Prav nasprotno. V sodbi so sistematično, pregledno in vsebinsko opredeljeno navedeni odločilni razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje določilo preživninsko obveznost toženca oziroma razdelilo preživninsko breme med pravdni stranki. Odločilni razlog, zaradi katerega je sodba razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje, so nova dejstva, ki sta jih pravdni stranki navedli v pritožbi oziroma v odgovoru na pritožbo,(8) zaradi katerih je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da sodba nima pomanjkljivosti iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kadar je brez razlogov o dejstvih, ki so odločilna samo z vidika pravne presoje pritožbenega sodišča, ne pa tudi z vidika pravne kvalifikacije, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.(9)

6. V načelu velja odgovor na pritožbo kot obrambno sredstvo. V kolikor tožnica v odgovoru na pritožbo ne bi nasprotovala dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, bi jih pritožbeno sodišče štelo kot neprerekane, kar bi pritožbenemu sodišču omogočilo, da na drugačen način, kot je to storilo sodišče prve stopnje, določi preživninsko obveznost toženca. Ker tožnica ni vložila pritožbe, v odgovoru na pritožbo pa je izpodbijala zase neugodne dejanske ugotovitve iz sodbe, ji je pritožbeno sodišče priznalo pravico do izpodbijanja teh za tožnico neugodnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v postopku odločanja o utemeljenosti pritožbe. V tem okviru je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi novote, ki jih je navedla tožnica v odgovoru na pritožbo,(10) ker so dopustne na podlagi 414. člena ZPP. Zaradi enakopravnosti s pritožnikom, ki lahko izpodbija vsa neugodna pravna stališča sodišča prve stopnje, mora biti pritožnikov nasprotnik upravičen izbirati, kako bo v pritožbenem postopku varoval svoj interes – ali z nasprotovanjem pritožbenim stališčem (kar je v skladu s klasičnim pojmovanjem, da je odgovor na pritožbo izrazito obrambno sredstvo, s katerim se lahko pritožnikov nasprotnik izjavlja samo o pritožbenih stališčih) ali pa z obrazloženo kritiko zanj neugodnih stališč sodišča prve stopnje (ali pa z obojim).(11)

7. Pri odmeri preživnine za otroka sodišče upošteva otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otrok. Preživnina zajema stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka (129.a člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih(12)). Višina ocenjenih potreb otroka je vedno soodvisna od sposobnosti in zmožnosti staršev kot preživninskih zavezancev. Večje kot so finančne zmožnosti roditelja, večje je njegovo finančno breme,(13) s tem, da se upošteva tudi, na kakšen način oziroma v kakšnem obsegu je porazdeljeno breme varstva in vzgoje otrok ter potrebni stroški lastnega preživljanja preživninskih zavezancev. Načeloma velja, da se zaradi razveze zakonske zveze ali razpada življenjske skupnosti ne sme poslabšati položaj otrok pri zadovoljevanju njihovih preživninskih potreb, razen če za to obstajajo utemeljeni razlogi. Tako v trajanju življenjske skupnosti kot po njenem razpadu sta načeloma starša dolžna v enakem obsegu kriti preživninske potrebe otrok.(14) Izhodišče pri določitvi preživninskih potreb otrok po razpadu življenjske skupnosti roditeljev (ob nespremenjenih okoliščinah) je le zrcalna slika preživninskih potreb, ki so obstajale v času življenjske skupnosti roditeljev. Ali povedano bolj konkretno, glede na obravnavan primer; če je bila zmožnost preživljanja otrok že v času življenjske skupnosti zmanjšana, ker sta pravdni stranki odplačevali kredit, ki je bil porabljen za gradnjo hiše, ki je njuno skupno premoženje, da sta s tem zagotovili otrokom brezplačne bivalne pogoje v času življenjske skupnosti, enako pa otroci brezplačno bivajo v hiši tudi po razpadu življenjske skupnosti, je mesečno odplačilo kredita tudi po razpadu življenjske skupnosti potreben strošek, ki je v korist otrok,(15) zato se upošteva pri ugotavljanju materialnih zmožnostih roditelja, ki kredit odplačuje.

8. Takšne ugotovitve potrjuje tudi sodna praksa.(16) VS RS je v sodbi II Ips 368/2002 sicer zavzelo stališče, da odplačevanje kredita za hišo ni tako pomembno, kot je pomembno plačilo sredstev za preživljanje otroka, saj preživnine spadajo med privilegirane terjatve (197. člen ZIZ), okoliščina, da tožnica in hčeri stanujejo v skupni hiši, pa je relevantna za vprašanje delitve skupnega premoženja in morebitne obligacijske terjatve, ne pa za določitev višine preživnine. Enako stališče je bilo zavzeto tudi glede odplačila kredita, s katerim si je preživninski zavezanec uredil stanovanjske razmere po razvezi zakonske zveze (sodbi VSRS II Ips 107/2005 in II Ips 333/2015). Vendar je v obrazložitve sodbe II Ips 107/2005 tudi pojasnjeno, da toženec odplačuje kredit za stanovanje, v katerem stanuje z novo partnerko, ne pa kredit za stanovanje, v katerem živijo tožnica in potomca pravdnih strank, kar pa pomeni, da bi se v takšnem primeru odplačilo kredita upoštevalo pri določitvi preživninske obveznosti toženca.(17)

9. V postopku določitve preživnine se ne ugotavlja,(18) kakšen je (pričakovani) solastniški delež pravdne stranke na skupnem premoženju in še manj, na kakšen način bo to premoženje razdeljeno ter kdo bo izključni lastnik hiše, ki je skupno premoženje oziroma ali bo na hiši vzpostavljena solastnina.(19) Iz teh razlogov so vse trditve pravdnih strank, ki se nanašajo na vprašanje ureditve njunih lastninskopravnih razmerij iz naslova skupnega premoženja, irelevantne. Gre namreč za medsebojna razmerja pravdnih strank, ki jih ni mogoče mešati z razmerjem iz preživninske obveznosti. Preživninska obveznost je samostojna in nepobotljiva, hkrati pa gre za privilegirane terjatve.(20) Odločilna pravna dejstva v tej zadevi v zvezi s hišo, ki je skupno premoženje pravdnih strank, so; da sta roditelja dopustila otrokom brezplačno bivanje v hiši in je zato odpadel strošek za zagotavljanje bivalnega prostora otrokom ter da je zato odplačilo kredita, ki je bil porabljen za gradnjo hiše, potreben strošek, ki ga je treba upoštevati pri ugotavljanju (zmanjšanih) materialnih zmožnosti pravdnih strank pri določitvi njune preživninske obveznosti. Ker kredit po ugotovitvah sodišča prve stopnje odplačuje le toženec, to pomeni, da so toženčeve materialne zmožnosti zmanjšane za višino mesečnega kredita, ki ga odplačuje. Tožnica v odgovoru na pritožbo zatrjuje, da ima tudi sama mesečno kreditno obveznost v višini 250,00 EUR. Ta okoliščina bo relevantna in bo lahko vplivala na določitev njenega preživninskega bremena, če bodo izpolnjene predpostavke, na katere je pritožbeno sodišče v obrazložitvi že opozorilo.

10. Iz sklepa VSRS II Ips 383/2011, katerega povzema pritožba, izhaja, da otrokova brezplačna souporaba sorazmernega deleža hiše preživninskega zavezanca (tožnika) nedvomno predstavlja okoriščanje toženke, ki se kaže v prihranku njenih izdatkov za zagotavljanje otrokovega bivalnega prostora. Zaradi brezplačne uporabe otroka toženka namreč prihrani denarna sredstva iz preživnine, ki bi jih sicer namenila za plačilo najemnine oz. uporabnine. Pritožba pa spregleda nadaljnjo obrazložitev iz tega sklepa, da se preživninski zavezanec in roditelj, ki mu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo, lahko dogovorita za drugačen način izpolnjevanja preživninske obveznosti zagotavljanja bivalnega prostora za otroka, ki je v tem, da preživninski zavezanec te obveznosti ne bo izpolnjeval v denarju, temveč v naravi, na način, da otroku daje pravico do posesti in uporabe svojega deleža stanovanjske hiše, v kateri bo otrok, skupaj z drugim staršem, kateremu je dodeljen v vzgojo in varstvo, tudi bival. Prav smiselno podoben dogovor med pravdnima strankama o načinu uporabe hiše pa zatrjuje toženec, zato strošek zagotavljanja bivalnega prostora otrokom ni (ne bo) del preživninskih potreb otrok in s tem je (bo) tudi manjša preživninska obveznost toženca. V kolikor pa pritožba zasleduje cilj, da bi bilo treba takšen dogovor, predvsem iz razloga, ker toženčev zatrjevani polovični solastniški del hiše(21) uporablja tožnica, denarno ovrednotiti, pa je odgovor znova enak, kot je bilo že pojasnjeno, da medsebojna lastninskopravna razmerja pravdnih strank ni mogoče mešati z razmerjem iz preživninske obveznosti.

11. Pri določitvi preživnine je treba primarno upoštevati materialne in pridobitne zmožnosti pravdnih strank in v okviru teh določiti preživninske potrebe otrok ter porazdeliti preživninsko breme med roditelja. Vendar se upoštevajo tudi drugi denarni prejemki, s katerimi se dejansko krijejo preživninske potrebe otrok. Denarna sredstva, ki jih je zagotavljala tožničina mati za preživljanje otrok, je treba upoštevati pri določitvi preživninske obveznosti za preteklo obdobje (oziroma za obdobje, ko je izkazano, da je prispevala k preživljanju otrok), za bodoče obdobje pa le, če bo dokazano, da bo to (ostal) stalen vir denarnih sredstev za preživljanje otrok. V novem sojenju bo treba zato dokazno oceniti spremenjene okoliščine, ki jih zatrjuje tožnica, kar izhaja tudi iz zaslišanja njene matere, da so se finančne sposobnosti tožničine matere spremenile, zato ne more več prispevati denarnih sredstev k preživljanju otrok.(22)

12. Nobenega dvoma ni, da ima toženec možnost pridobiti dodatna denarna sredstva s honorarnim delom. Pri preživninski obveznosti ne gre le za tiste zmožnosti, ki jih ima zavezanec na podlagi svojih rednih dohodkov, temveč tudi za tiste, ki jih je dolžan poiskati in izkoristiti.(23)

13. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da bo treba podrobneje ugotoviti finančne sposobnosti tožnice v zvezi z njenim lastninskim deležem v družbi,(24) predvsem pa, s kakšnimi dejanskimi dohodki bi lahko razpolagala. Na tožniku pa je dokazno breme, da dokaže višje dohodke, kot izhajajo iz predloženih listin, tudi z dodatnimi dokazi, posebej v zvezi s finančnimi transakcijami v družbi (npr. v zvezi z oddajanjem stanovanj) in glede lastniškega deleža tožnice na družbi, ki naj bi tožnici zagotavljal dodatne dohodke. Za dokazovanje teh dejstev pa je potrebno posebno strokovno znanje.

14. Pri porazdelitvi preživninskega bremena med pravdni stranki je za pritožbeno sodišče, enako kot za sodišče prve stopnje, odločilna (tudi) okoliščina, da so določeni obsežni stiki toženca z otroki, ki so po trajanju le nekoliko krajši od časa, ko so otroci v varstvu pri tožnici. Obstaja torej soodvisnost stikov z določitvijo preživninske obveznosti toženca. Zato je pomembna novota, ki jo navaja tožnica v odgovoru na pritožbo, da toženec ni imel in nima tako obsežnih stikov, kot jih je upoštevalo sodišče prve stopnje, ko je določilo njegovo preživninsko obveznost.(25) Iz teh razlogov je treba ugotoviti, ali so bili stiki toženca z otroki dejansko (kontinuirano) bistveno manjši, kot jih je določilo in upoštevalo pri določitvi preživninskega bremena toženca sodišče prve stopnje.

15. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v sodni praksi enotno stališče, da gre pri ugotavljanju preživninskih potreb otrok in preživninskih zmožnostih roditeljev za vrednotni in ne matematični pristop. To še posebej velja pri ugotavljanju temeljnih življenjskih potreb otroka, kot so primerjalno naštete v drugem odstavku 129.a člena ZZZDR. Nekoliko drugačen pristop pa velja pri ugotavljanju preživninskih zmožnosti, kjer se sodišče opre na podatke o dohodkih, nazadnje pa vendarle napravi vrednotno oceno o materialnih in pridobitnih zmožnostih roditeljev.(26) Kljub takšnim stališčem, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, pa pravdni stranki utemeljeno opozarjata, da iz sodbe ni mogoče ugotoviti, v kakšnem obsegu je pri ugotavljanju materialnih zmožnostih toženca sodišče prve stopnje upoštevalo, da toženec odplačuje kredit, enako pa tudi ni pojasnjeno, v kakšni višini je sodišče prve stopnje upoštevalo denarno finančno pomoč tožničine matere. Določno je treba tudi navesti mesečni (letni) znesek dohodkov pravdnih strank, v katerem so poleg plače zajeti tudi honorarni zaslužki oziroma dodatna denarna sredstva, ki jih pravdni stranki prejemata poleg plače oziroma bi jih lahko prejemali.

16. Pritožbeni razlogi so utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu (prvi in drugi odstavek IV. tč. in V. tč.) razveljavilo ter v navedenem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Podrobneje glej v tem delu 30. tč. obrazložitve sodbe.

Op. št. (2): Pritožba se pri tem sklicuje na sklep VSRS II Ips 383/2011. Op. št. (3): V nadaljevanju družba.

Op. št. (4): Pritožbeno sodišče izjemoma povzema odgovor na pritožbo, ker tožnica v tej vlogi ne izpodbija le pritožbenih razlogov toženca, ampak tudi zanjo neugodne ugotovitve sodišča prve stopnje.

Op. št. (5): Podrobneje glej v tem delu navedbe v odgovoru na pritožbo str. 249-250 sodnega spisa.

Op. št. (6): Tožnica v dokazne namene prilaga seznam koncertov in predstavitvi ... in ..., katerih član je tudi toženec.

Op. št. (7): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (8): Ki jih pritožbeno sodišče na podlagi 414. člena ZPP mora upoštevati.

Op. št. (9): Glej Jan Zobec: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 309. Op. št. (10): Enako je upoštevalo tudi novote toženca, ki jih je dal v pritožbi.

Op. št. (11): Glej Jan Zobec: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 363-367. Op. št. (12): V nadaljevanju ZZZDR.

Op. št. (13): Glej prvi odstavek 123. člena ZZZDR.

Op. št. (14): Če sta že v trajanju življenjske skupnosti izvrševala pravice in dolžnosti kot jih določa ZZZDR in niso po razpadu življenjske skupnosti nastale spremenjene okoliščine na strani otrok oziroma preživninskih zavezancev, kot npr. novi stroški povezani s plačilom najemnine za stanovanje, višji bivalni in prevozni stroški in podobno.

Op. št. (15): Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da je mesečni obrok kredita, ki je bil namenjen za gradnjo hiše, 480,00 EUR in da v hiši bivajo trije otroci, hkrati pa tudi premoženjske zmožnosti pravdnih strank.

Op. št. (16): Glej sodno prakso višjih sodišč: npr. VSM I Cp 1071/2016, VSL IV Cp 2262/2016 in IV Cp 2322/2016. Op. št. (17): Glej tudi sklep VSRS II DoR 325/2016. Op. št. (18): Tudi ne kot predhodno vprašanje.

Op. št. (19): Glej sodbo VSRS II Ips 368/2002. Op. št. (20): Smiselno primerjaj s sodbo VSRS II Ips 307/2007. Op. št. (21): Kot je bilo že večkrat pojasnjeno predstavlja hiša del skupnega premoženja pravdnih strank, pa tudi deleži na tem skupnem premoženju so med pravdnima strankama sporni.

Op. št. (22): Pritožbeno sodišče pri tem opozarja na sodno prakso v zvezi z upoštevanjem denarne pomoči staršev preživninskemu zavezancu (glej sodbo VSRS II Ips 100/2016) oziroma preživninskemu zavezancu in otrokom (glej sklep VSRS II DoR 322/2016) pri določitvi preživnine.

Op. št. (23): Glej sodbo VSRS II Ips 970/2007. Op. št. (24): Glej sklep VSRS II DoR 322/2016. Op. št. (25): Pri tem je odločilno, da tožnica ne navaja, da so odpadli le posamezni stiki, kar z vidika določitve porazdelitve preživninskega bremena ne bi bila relevantna okoliščina. Odločilna je njena trditev, da (so) se stiki izvajajo v bistveno manjšem obsegu, kot jih je določilo in upoštevalo sodišče prve stopnje pri porazdelitvi preživninskega bremena med pravdni stranki. Zato tožnica trdi, da obseg stikov toženca z otroki ni okoliščina, ki bi lahko vplivala na zmanjšanje preživninske obveznosti toženca.

Op. št. (26): Glej sodbo in sklep VSRS II Ips 264/2016.