Jedro

Gola navedba, da domnevni storilec ne vrne predmeta, ki ga ima v posesti na podlagi določenega pravnega posla, čeravno ga (domnevni) lastnik k vrnitvi poziva, ne zadosti zahtevi po konkretizaciji znaka prilastitve stvari. Dejstvo, da storilec stvari ne vrne, še ne pomeni protipravnega prilaščanja, temveč kršitev civilnopravne obveznosti. Da bi tako ravnanje prebilo meje kazenskopravne intervencije, bi morale biti v opisu dejanja navedene tiste okoliščine, iz katerih bi določno izhajalo, da naj bi si osumljenka predmet, ki ga ima v posesti, protipravno prilastila oziroma prisvojila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanec kot tožilec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Celju na podlagi prvega odstavka 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca A. A. z dne 29. 5. 2024, v katerem je bila osumljeni B. B. očitana izvršitev kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1. Odločilo je še, da je oškodovanec kot tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebne izdatke osumljenke.

2.Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločitve o stroških. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in kazenski postopek zoper osumljenko dopusti.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je subsidiarni obtožni predlog pravilno zavrglo iz razloga po prvem odstavku 437. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP, tj. ker dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje. Prav ima prvo sodišče, da iz opisa dejanja, ki se očita osumljenki, ne izhajajo vsi bistveni elementi oziroma zakonski znaki kaznivega dejanja, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja sodišče v tč. 11 izpodbijanega sklepa, pač pa iz razloga, ker v opisu dejanja ni konkretiziran ali substanciran konstitutivni zakonski znak protipravne prilastitve (tuje premične stvari), ki (so)konstruira obstoj kaznivega dejanja po prvem odstavku 208. člena KZ-1.

5.Pooblaščenec oškodovanca kot tožilca je v tenor obtožnega predloga v ključnem zapisal, da naj bi si osumljena protipravno prilastila zaupan ji laserski kozmetični aparat v lasti oškodovanca kot tožilca, ki ga kljub večkratnim (ustnim) pozivom tako A. A. kot odvetnika C. C. vse do zdaj ni vrnila. Vrhovno sodišče pa je že večkrat judiciralo, da gola navedba, da domnevni storilec ne vrne predmeta, ki ga ima v posesti na podlagi določenega pravnega posla, čeravno ga (domnevni) lastnik k vrnitvi poziva, ne zadosti zahtevi po konkretizaciji znaka prilastitve stvari. Dejstvo, da storilec stvari ne vrne, še ne pomeni protipravnega prilaščanja, temveč kršitev civilnopravne obveznosti. Da bi tako ravnanje prebilo meje kazenskopravne intervencije, bi morale biti v opisu dejanja navedene tiste okoliščine, iz katerih bi določno izhajalo, da naj bi si osumljenka predmet, ki ga ima v posesti, protipravno prilastila oziroma prisvojila. Substancirane bi morale biti okoliščine, zaradi katerih bi bilo dopustno sklepati, da naj bi osumljenka lastniku trajno onemogočila izvrševanje oblasti nad premično stvarjo in jo pri tem vsaj začasno vključila v svoje premoženje ter z njo torej razpolagala, kot da bi bila njena last. Storilčevo voljo, da tujo stvar rabi kot svojo, je Vrhovno sodišče prepoznalo denimo v navedbah, da je z zaupano tujo premično stvarjo razpolagal brez soglasja lastnika, kar je ekvivalent zaključku, da storilec predmeta ni imel namena vrniti. Ker pa nobenih takšnih okoliščin v opisu dejanja v subsidiarnem obtožnem predlogu ni najti, ravnanje, kot je opisano v tenorju obtožnega akta in se izčrpa v očitku, da osumljka kozmetičnega aparata kljub pozivom ni vrnila, s čimer naj bi si ga protipravno prilastila, ni kaznivo dejanje že po samem zakonu.

6.V bistvenem je sodišče prve stopnje torej utemeljeno razlogovalo, da obtožni akt opisuje le civilnopravno razmerje med oškodovancem kot tožilcem in osumljeno, zaradi česar je procesna posledica, ki jo je uveljavilo prvo sodišče, pravilna in tudi zakonita. Glede na zgoraj pojasnjeno je obširna pritožbena razprava o vprašanju lastništva laserskega kozmetičnega aparata brez pomena in ne more imeti vpliva na pravilnost izpodbijane odločitve iz danih odločilnih razlogov. Ker subsidiarni tožilec v tem kazenskem postopku ni uspel, pa je sledeč drugemu odstavku 96. člena ZKP povsem zakonito dolžan povrniti zgoraj opredeljene stroške postopka.

7.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, ki ob preizkusu izpodbijanega sklepa ni zasledilo uradoma preizkušanih kršitev (peti odstavek 402. člena ZKP), pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP). Zaradi neuspeha pooblaščenca v pritožbenem postopku je oškodovanec kot tožilec dolžan plačati še sodno takso kot strošek tega postopka, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.

-------------------------------

(1) Npr. sodbe VS RS I Ips 40619/2015 z dne 25. 3. 2021 (tč. 9 obrazložitve), I Ips 17620/2012 z dne 11. 3. 2021 (tč. 12 obrazložitve) in I Ips 53767/2013 z dne 20. 6. 2019 (tč. 9 razlogov).

(2) Sodba VS RS I Ips 17311/2017 z dne 23. 2. 2023 (tč. 9 obrazložitve).

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 208, 208/1 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 277, 277/1, 277/1-1, 437, 437/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.