Jedro

V predmetni zadevi uveljavljanja varstva osebnih podatkov je predvideno odločanje upravnega organa, do katerega je v konkretnem primeru tudi dejansko prišlo, tako da je treba upoštevati, da je tožba v tej zadevi vložena ne na podlagi 1. odstavka 34. člena ZVOP-1, ampak je treba tožbo obravnavati v skladu z uvodnimi določbami ZUS-1. V tej zvezi pa je relevantno določilo 2. odstavka 5. člena ZUS-1, po katerem se v upravnem sporu izpodbijajo sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. V konkretnem primeru pa izpodbijani akt ne ustreza tem pogojem, kajti postopek ni bil končan, ampak samo prekinjen.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Postopek odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe se ustavi.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da se postopek odločanja o zahtevi vlagateljev A.A., B.B. in C.C., da Informacijski pooblaščenec (v nadaljevanju: IP) odloči o obdelavi njihovih osebnih podatkov, ki jo Č. d.d. z uporabo video-nadzornega sistema izvaja na štirih vstopno-izstopnih točkah, ki se nahajajo na občinskih cestah v soseski X. v Ljubljani, prekine do dokončne odločitve Inšpektorata Mestne občine Ljubljana v postopku št. 061-103212017, v katerem Inšpektorat MOL odloča o zakonitosti zapore navedenih občinskih javnih cest v soseski X. 2. V obrazložitvi izpodbijanega akta je med drugim navedeno, da je bila s sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1643/2016 z dne 14. 6. 2017 zadeva vrnjena v ponovno odločanje, v katerem mora IP ponovno rešiti vprašanje zakonitosti zapore javnih občinskih cest kot relevantno predhodno vprašanje.

3. Dne 19. 9. 2017 je IP prejel dopis Inšpektorata MOL, št. 061-103212017-2 z dne 12. 9. 2017, s katerim je bil IP seznanjen, da je Inšpektorat prejel dopis IP, ki se nanaša na vprašanje zakonitosti zapore občinskih javnih cest na območju X., da se predmetna zadeva na Inšpektoratu MOL vodi pod št. 061-103212017 in da bo inšpektor ukrepal v skladu s pristojnostmi in prioritetami dela inšpektorata. Na podlagi dodatne poizvedbe IP, ali je inšpektorat v postopku 061-103212017-2 izvedel kakršnokoli procesno dejanje, usmerjeno v ugotavljanje relevantnih dejstev ter obstoja pravne podlage v zvezi s postavitvijo zapornic v naselju X. na javnih občinskih cestah, je Inšpektorat MOL IP posredoval dopis z dne 3. 10. 2017, v katerem je navedel, da je v tej zadevi uveden inšpekcijski postopek. Trenutno je zadeva v fazi ugotavljanja dejstev ter da bo inšpektor ukrepal v skladu s pristojnostmi in prioritetami dela inšpektorja.

4. Skladno z napotki Upravnega sodišča RS iz sodb opr. št. I U 1538/2015-32 z dne 7. 7. 2016 ter I U 1643/2016 z dne 14. 6. 2017 je potrebno za odločitev o zakonitosti izvajanja video-nadzora, s katerim upravljavec varuje premoženje - zapornice, video- nadzorni sistem ter drugo opremo na štirih vstopno-izstopnih točkah v naselju X., kot predhodno vprašanje rešiti vprašanje same zakonitosti postavitve zapornic (ter opreme), s katerimi upravljavec omejuje prosto uporabo občinskih javnih cest. Vprašanje zakonitosti postavitve zapornic na javnih občinskih cestah, ki v tem postopku predstavlja predhodno vprašanje, pa je, kot izhaja iz dopisov Inšpektorata MOL, vprašanje, ki se kot glavno rešuje pred drugim pristojnim organom. Tožena stranka se nato sklicuje na 1. odstavek 147. člena ZUP, 5 točko 1. odstavka 153. člena ZUP in 2. odstavek 153. člena ZUP.

5. V danem primeru je IP odločil, da predhodnega vprašanja ne bo reševal sam, pač pa bo postopek, ob dejstvu, da vprašanje zakonitosti postavitve zapornic na občinskih javnih cestah v naselju X. kot glavno vprašanje že rešuje Inšpektorat MOL kot pristojni organ v postopku št. 061-1032/2017, prekinil do dokončne odločitve v navedeni zadevi.

6. Pri tej odločitvi je IP upošteval načelo ekonomičnosti postopka, saj bi bilo skladno z napotilom Upravnega sodišča RS v sodbi opr. št. I U 1642/2016 potrebno predvsem za ugotovitev relevantnih dejstev, od katerih je odvisna rešitev predhodnega vprašanja, v tem postopku razpisati ustno obravnavo, pri čemer reševanje vprašanja zakonitosti zapore občinskih cest, z učinkom zgolj v tej zadevi ni smotrna. Morebitna odločitev v tem postopku, da je izvajanje video-nadzora nezakonito, bi vodila do odstranitve video-nadzornega sistema, ki je namenjen preprečevanju vandalizma ter povzročanja škode na zapornicah ter opremi vstopno-izstopnega sistema, ob ohranitvi zapornic (odstranitve le-teh IP ni pristojen odrejati), pa bi takšno stanje zelo verjetno vodilo do nadaljnjih ponavljajočih protipravnih položajev (povzročanja škode, poškodovanja tuje stvari). Na drugi strani bi ugotovitev, da je izvajanje video-nadzora zakonito, ob morebitnem kasnejšem zaključku pristojnega organa (Inšpektorata MOL), da so zapornice na javnih občinskih cestah postavljene nezakonito, terjala obnovo tega postopka. Ker je tako po oceni IP potrebno vprašanje zakonitosti zapore javnih občinskih cest na območju X. ter izvajanje video-nadzora, namenjenega varovanju opreme na občinskih javnih cestah rešiti meritorno ter celostno, je IP odločil, da z odločitvijo v tem postopku počaka do dokončne odločitve Inšpektorata MOL.

7. Tožniki vlagajo tožbo na podlagi 1. točke 27(1) člena ZUS-1 v povezavi s 34(1) členom ZVOP-1 in podajajo predlog začasne odredbe na podlagi 35. člena ZVOP-1 in 32(3) člena ZUS-1. Tožena stranka je nepravilno uporabila 147. člen ZUP in kršila načelo ekonomičnosti (14. člen ZUP). Tožniki zadevnemu sodišču predlagajo, da sodišče izpodbijani sklep tožene stranke odpravi, zato da se postopek nadaljuje brez nepotrebne in protizakonite prekinitve. Tožniki predlagajo v sprejem naslednji sklep: Tožbi se ugodi tako, da se sklep tožene stranke št. 0711-212015/80 z dne 10. 11. 2017 odpravi in se reševanje zadeve nadaljuje pri prvostopenjskem organu.

8. Tožena stranka o zahtevi vlagateljev z dne 19. 8. 2015 najprej sploh ni želela izdati odločbe oz. sklepa na podlagi 32(5) člena ZVOP-1, pač pa je želela postopek zaključiti z navadnim dopisom št. 0711-2/2015/9 z dne 11. 9. 2015. Tožena stranka je vlagateljem izdala sklep šele po vložitvi tožbe vlagateljev zaradi molka organa. V sklepu št. 0711-2/2015/23 z dne 17. 11. 2015 pa je tožena stranka uporabila zmotno pravno stališče, da reševanje predhodnega vprašanja ni v njeni pristojnosti, kar je zadevno sodišče zavrnilo v sodbi št. I U 1538/2015-32 z dne 7. 7. 2016. Po tej sodbi je tožena stranka izdala odločbo št. 0711-2/2015/55 z dne 28. 10. 2016, v kateri je sama rešila predhodno vprašanje, ni pa spoštovala 154. člena ZUP, ki v primeru nasprotnih interesov več udeleženih strank v postopku zahteva izvedbo ustne obravnave. Zadevno sodišče je iz tega razloga odločbo tožene stranke odpravilo in ji naložilo, da opravi še ustno obravnavo. Ustno obravnavo in izdajo novega sklepa oz. odločbe bi morala tožena stranka dokončati nemudoma oziroma najkasneje v dveh mesecih, to je do konca avgusta 2017, a je iz neznanega razloga ponovno zavlačevala s postopkom, sedaj pa ga je pod pretvezo načela ekonomičnosti celo prekinila.

9. Bistvo predhodnega vprašanja ni, ali so zapore občinskih cest v X. zakonite, ampak ali je upravljanje občinskih cest v X. zakonito, pri čemer pa sistem zapornic sploh ni last upravljavca oziroma uporabnikov sistema, pač pa gre za lastnino D. d.o.o., ki jo je le-ta protizakonito predal v posest upravljavca.

10. Nadalje tožniki uveljavljajo, da Inšpektorat MOL v splošnem ne more biti »pristojni organ« po 147. členu ZUP. Določilo 4. točke drugega 153. člena ZUP pravi, da prekinitev postopka traja, dokler predhodno vprašanje ni dokončno oziroma pravnomočno rešeno. Tožena stranka je zato ravnala v nasprotju s 152. členom ZUP. Določba v 152. členu ZUP namreč zahteva, da se postopek nadaljuje, ko postane odločba o tem vprašanju dokončna ali pravnomočna. Ta pogoj pa ne more biti izpolnjen v primeru postopkov pri inšpekcijskih službah, ki se končajo z ustavitvijo postopka, kar potrjuje tudi sodna praksa: »Ustavitev postopka nima nobenih učinkov zunaj konkretnega postopka, saj ne ustvarja učinka pravnomočnosti niti v pozitivnem smislu pravnomočne odločitve o pravicah oziroma obveznostih, niti v negativnem smislu po načelu ne bis in idem.« (UPRS sodba I U 32012015 z dne 12.4.2016). Enako pravi Vrhovno sodišče: »Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb, prav tako pa tudi ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Zato navedeni sklep v skladu z zakonsko ureditvijo ne more dobiti učinka materialne dokončnosti in pravnomočnosti.« (VSRS Sklep X Ips 209/2015 z dne 5. 10. 2016) In tudi: »Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb, prav tako pa tudi ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Zato navedeni sklep v skladu z zakonsko ureditvijo ne more dobiti učinka materialne dokončnosti in pravnomočnosti.« (VSRS Sklep X Ips 4012016 z dne 23.11. 2016).

11. Glede na zgornje bi se lahko tožena stranka sklicevala na že rešeno predhodno vprašanje pri inšpekcijskem organu samo v primeru, če bi bil postopek pri inšpekcijskem organu zaključen z inšpekcijsko odločbo, ne more pa o predhodnem vprašanju sklepati na podlagi sklepa inšpekcijskega organa o ustavitvi postopka. Konkretni primer, ki potrjuje stališče v prejšnjem odstavku, je inšpekcijski postopek v zadevi Inšpektorata MOL pod št. 061-339/2015, ki ga je inšpektorica ustavila s sklepom z dne 7. 8. 2015 (tožena stranka že razpolaga z dokumentacijo). V tem inšpekcijskem postopku je inšpektorica ugotavljala, ali sta na občinskih cestah v X. zaradi sistema zapornic kršena 26. in 27. člen Odloka o občinskih cestah (Ur. l. RS št. 63/13). Inšpektorica je od E. pridobila izjavo z dne 28. 7. 2015, v kateri E. pojasnjuje, da Č. d.d. nima pravne podlage, da v upravljanje prevzame prometno opremo in video nadzor nad občinskimi cestami v naselju X. Potem je ista inšpektorica v dopisu št. 061-339/2015-25 z dne 7. 8. 2015 seznanila E. in D. d.o.o. s svojimi ugotovitvami, da z njene strani ni razvidna pravna podlaga za prenos upravljanja na Č. d.d. in da je potrebno pretekle odločitve sanirati v skladu z odlokom. Kljub ugotovljeni protizakonitosti upravljanja Č. d.d. s sistemom zapornic je inšpektorica še isti dan postopek ustavila s sklepom št. 061-339/2015-26, ker da ugotovljene kršitve določb 26. in 27. člena Odloka o občinskih cestah niso kazensko sankcionirane. Kljub temu, da je torej inšpektorica v inšpekcijskem postopku že rešila predhodno vprašanje iz te zadeve, se njena ugotovitev ni zaključila z dokončnim ali pravnomočnim upravnim aktom, kot je opredeljen v 152. členu ZUP. Ta primer je dokaz, da inšpekcijski organ v splošnem ne more biti »pristojni organ« v smislu 147. člena ZUP. V sodni praksi ne najdemo primera, ko bi uradni organ prekinil postopek zato, da bi neko predhodno vprašanje rešil inšpekcijski organ.

12. S tem, kot tožena stranka v tej zadevi z odločitvijo čaka na izid inšpekcijskega postopka pri Inšpektoratu MOL, postavlja vlagatelje in upravljavca (tožnike in stranko z nasprotnim interesom) v neenakopraven položaj tako, da je lahko vlagateljem kršeno enako varstvo pravic pred državnimi organi, kar je varovano z 22. členom Ustave Republike Slovenije. Če namreč stranka z interesom v postopku, ko predhodno vprašanje rešuje Inšpektorat MOL, v njegovem postopku hkrati nastopa kot inšpekcijski zavezanec, ima v primeru negativne inšpekcijske odločbe možnost s pravnimi sredstvi oporekati inšpekcijski odločbi, medtem ko tožniki take možnosti niti v primeru odločbe niti v primeru ustavitve inšpekcijskega postopka ne bi imeli, in to ne v času samega reševanja predhodnega vprašanja, a tudi ne po izdaji dokončne odločitve tožene stranke o zadevi.

13. Prekinitev postopka zlasti ni smotrna, kadar je zadeva že zrela za razsojo (primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 137/2015 z dne 6. 5. 2015). Tožena stranka je ves julij 2017 zbirala dodatno dokumentacijo v zvezi z vsebinskim reševanjem predhodnega vprašanja. Stranka z interesom je toženi stranki predložila kar »pripravljalno vlogo«. Poudariti je zato treba, da je tožena stranka v bistvenem delu predhodno vprašanje že presodila do odpravljene odločbe št. 0711-2/2015/55 z dne 28. 10. 2016, dodatno pa bi morala na ustni obravnavi z zaslišanjem predstavnikov MOL pretresti predvsem vprašanje zakonitosti morebitnih soglasij MOL za upravljanje Č. d.d. s sistemom zapornic, če morebitna zakonita soglasja obstajajo, takšno je konkretno napotilo v sodbi zadevnega sodišča št. I U 1643/2016-23 z dne 14.6.2017, v točki 11 na koncu strani 8. 14. Ne glede na to, ali tožena stranka reši predhodno vprašanje sama ali ne, bo v vsakem primeru morala izvesti še ustno obravnavo med strankami. Tožena stranka s takšnim stališčem zmanjšuje vrednost predpisa, ki je podlaga za zahtevek vlagateljev, to je Zakona o varstvu osebnih podatkov, in še posebej zmanjšuje vrednost celotnega III. dela zakona, katerega namen je zagotoviti dodatna in bolj učinkovita pravna sredstva za varstvo osebnih pravic posameznika. Tožena stranka je torej pod pretvezo ekonomičnosti postopka s svojo odločitvijo po nepotrebnem zavlačevala in se pri tem ozirala za nekim višjim poslanstvom, namesto da bi sledila namenu temeljnega zakona, to je namenu Zakona o varstvu o osebnih podatkov.

15. Zahtevajo tudi povrnitev stroškov postopka in izdajo začasne odredbe zaradi kršitev pravic iz 32. člena ZVP-1, začasno odredbo pa zahtevajo na podlagi člena 35 ZVOP-1. Z začasno odredbo zahtevajo, da se podjetju Č. d.d. takoj prepove nadaljnje snemanje z video nadzornim sistemom in obdelava osebnih podatkov tožnikov na štirih občinskih cestah v naselju X., in sicer do vročitve pravnomočne odločitve Informacijskega pooblaščenca v tej zadevi. Podjetje Č. d.d. mora v roku 15 dni od vročitve začasne odredbe izbrisati vse video posnetke z osebnimi podatki tožnikov, pridobljenih z video-nadzornim sistemom na štirih občinskih cestah v naselju X. od 20. avgusta 2015 naprej.

16. Dne 4. 12. 2017 je sodišče prejelo vlogo tožnikov, s katero na podlagi 34. člena ZUS-1 umikajo predlog začasne odredbe in predlagajo, da se jim vrne preveč plačana sodna taksa za začasno odredbo.

17. Dne 4. 12. 2017 je sodišče prejelo tudi odgovor tožene stranke. V odgovoru na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe tožena stranka najprej utemeljuje, da odločitev o prekinitvi postopka ni bila nezakonita in da tudi ni bila v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka. Glede zahteve za izdajo začasne odredbe po 35. členu ZVOP-1 pa pravi, da niso izpolnjene procesne predpostavke za takšno zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki pa je po mnenju tožene stranke tudi neizvršljiva. Predlaga, da sodišče oboje zavrne kot neutemeljeno.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

18. Tožba ni dopustna.

19. V tožbi tožniki pravijo, da vlagajo tožbo na podlagi 1. odstavka 34. člena ZVOP-1 in se posebej sklicujejo na učinke III. dela ZVOP-1, ki ureja sodno varstvo. Zato je sodišče moralo najprej priti do odločitve, ali tožniki v konkretnih okoliščinah danega primera glede na ZVOP-1 in ZUS-1 lahko vložijo tožbo na podlagi 1. odstavka 34. člena ZVOP-1 in če, kakšno je razmerje med ZVOP-1 in ZUS-1 glede uveljavljanja sodnega varstva.

20. Po določilu 1. odstavka 34. člena ZVOP-1 posameznik, ki ugotovi, da so kršene njegove pravice, določene s tem zakonom, lahko zahteva sodno varstvo ves čas, dokler traja kršitev. Ker tožniki ne pravijo, da je kršitev že prenehala, in tudi ne uveljavljajo, naj sodišče zgolj ugotovi, da je kršitev obstajala, določilo 2. odstavka 34. člena ZVOP-1 v obravnavanem primeru ne more priti v poštev.

21. V povezavi z 1. odstavkom 34. člena ZVOP-1 pa je relevantno določilo 3. odstavka istega člena, ki določa, da v postopku odloča pristojno sodišče po določbah zakona, ki ureja upravni spor, kolikor ta zakon ne določa drugače. V tovrstnih zadevah se namreč postavlja vprašanje, kakšno je razmerje med določbami, ki urejajo pravna sredstva in sodno varstvo pravice do varstva osebnih podatkov po ZVOP-1, in določbami, ki urejajo sodno varstvo pravice do varstva osebnih podatkov po Zakonu o upravnem sporu (ZUS-1). O tem se je deloma izreklo Vrhovno sodišče v več zadevah in mimo teh interpretacij Upravno sodišče v nadaljevanju te obrazložitve ne more iti in se bo do tega vprašanja v kontekstu obravnavanega spora natančneje opredelilo glede na konkretne okoliščine danega spora.

22. Splošno stališče oziroma interpretacija Vrhovnega sodišča iz sodne odločbe v zadevi I Up 258/2016 z dne 9. 11. 2016 je, da „člen 34 ZVOP-1 sicer v nekaterih primerih omogoča tudi neposredno varstvo, vendar pride neposredno varstvo po tej določbi v poštev le v tistih primerih, v katerih o pravicah posameznika po ZVOP-1 pred tem ni odločeno z upravnim aktom“.1 V konkretnem primeru je bilo odločeno z izpodbijanim upravnim aktom, to je s sklepom o prekinitvi postopka, zato bi logično iz zgornje interpretacije izhajalo, da tožba na podlagi 34. člena ZVOP-1 v konkretnem primeru ni dopustna, ampak bi bilo treba predmetno tožbo obravnavati samo na podlagi ZUS-1. Vendar pa v nadaljevanju istega odstavka obrazložitve Vrhovno sodišče pravi tudi, da „ZVOP-1 namreč ne določa drugačnega sodnega varstva, kadar je za varstvo pravic po ZVOP-1 predviden predhoden postopek z odločanjem državnega organa. Zato je v takem primeru zagotovljeno sodno varstvo po določbah ZUS-1, ki ureja upravni spor.“2

23. Gre torej lahko za dve precej različni pravni situaciji: po prvi varianti je odločilno, ali je v zadevi bilo pred tem „odločeno z upravnim aktom,“ po drugi varianti interpretacije Vrhovnega sodišča pa je odločilno, ali je v zadevi „predviden predhoden postopek z odločanjem državnega organa“. Situacija, ali je bilo odločeno z upravnim aktom, je namreč odvisna od tega, ali je prizadeti podal kakšen zahtevek ali ugovor pri pristojnem organu,3 in če se stranka odloči, da zahtevka ali ugovora upravljavcu ne poda, potem tudi o ničemer v zadevi ne more biti odločeno z upravnim aktom in bi bila v tem primeru po prvi varianti interpretacije Vrhovnega sodišča pot do sodišča prosta ter odvisna v celoti od ravnanja prizadete stranke. Če pa velja druga varianta, po kateri je bistveno, ali je predviden predhoden postopek z odločanjem državnega organa, potem pa ni v prosti presoji prizadete stranke, za katero pravno sredstvo in postopek dostopa do sodišča se bo odločila, ampak je vse odvisno od tega, kako je pravna sredstva za posamezen zahtevek v zvezi z varstvom osebnih podatkov uredil zakonodajalec.

24. Upoštevajoč dejstvo, da je zakonodajalec glede na druge vrste upravnih zadev očitno predpisal dodatno, posebno možnost sodnega varstva v 34. členu ZVOP-1, ki jih na drugih pravnih področjih ni, je nedvomno imel namen v večji meri oziroma čim bolj učinkovito zavarovati pravico do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave. To je skladno s stališčem Ustavnega sodišča, po katerem „imajo posebno mesto med človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami določbe, ki varujejo človekovo dostojanstvo, osebnostne pravice, njegovo zasebnost in varnost (34. do 38. člen) in ki prepovedujejo vsem - na prvem mestu državi, pa tudi posameznikom - poseganje v naštete pravice. Kot poseben vidik zasebnosti je v ustavi izrecno zagotovljeno varstvo osebnih podatkov (1. odst. 38. člena).“4

25. Zaradi pravne varnosti (2. člen Ustave) in predvsem enakega obravnavanja strank (1. odstavek 14. člena v zvezi z 38. in 23. členom Ustave) Upravno sodišče meni, da ni mogoče zgornjih dveh interpretativnih variant razumeti kot alternativi, ampak varianta, če je predvideno predhodno obravnavanje s strani državnega organa zajema tudi varianto, če je bil upravni akt že izdan, oziroma, če že teče pravni postopek za zaščito pravic stranke.

26. Upravno sodišče meni, da to razlago lahko potrjuje kasnejša sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 296/2016 z dne 22. 2. 2017, kjer je Vrhovno sodišče odločilo, da „bi stranka morala najprej pri upravljavcu osebnih podatkov, v konkretnem primeru pri banki S. d.d., podati zahtevo za izbris osebnih podatkov“ in če bi upravljavec z odločbo njeno zahtevo zavrnil, bi pritožnica lahko vložila tožbo v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic po 34. členu ZVOP-1, ki je redni upravni spor.5 V tej zadevi torej za Vrhovno sodišče ni bilo bistveno, ali je nek upravni akt že bil izdan, ampak je bilo bistveno, kako je pravna sredstva za varstvo osebnih podatkov predpisal zakonodajalec in stranka mora ta sredstva izkoristiti, preden lahko vloži tožbo v upravnem sporu. Takšna razlaga je tudi skladna z določbo 22. člena Direktive Evropskega Parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. 10. 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov.6 Vendar pa taka razlaga ZVOP-1 lahko vzdrži samo pod pogojem, če določba 1. odstavka 34. člena ZVOP-1 vendarle ima kakšno dodano vrednost glede na pravico do dostopa do Upravnega sodišča po ZUS-1, saj ustavi skladna interpretacija 1. odstavka 34. člena ZVOP-1 ne more biti takšna, da odvzame vsakršen pomen temu določilu.

27. Upravno sodišče meni, da takšna dodana vrednost določila 1. odstavka 34. člena ZVOP-1 obstaja, zato je zgornjo interpretacijo, ki izvira iz dveh sodnih odločb Vrhovnega sodišča, mogoče sprejeti in uporabiti v konkretnem primeru.

28. V tovrstnih zadevah je glede na sistematiko zakonodajalca treba upoštevati, da kadar se podatki „izjemoma“ obdelujejo v javnem sektorju v skladu z 4. odstavkom 9. člena ZVOP-1, to je brez zakonske podlage, in ker je to nujno za izvrševanje zakonitih pristojnosti, o ugovoru zoper zavrnitev upravljavca, da se podatki prenehajo obdelovati, odloča državni nadzorni organ za varstvo osebnih podatkov, to je Informacijski pooblaščenec. Šele zoper njegovo odločitev ima stranka pravico vložiti tožbo na Upravno sodišče (3. in 4. odstavek 32. člena ZVOP-1 v zvezi z 2. členom ZUS-1). Enako velja tudi glede (zavrnitve) zahtevka stranke, da jo upravljavec seznani z osebnimi podatki (v smislu 30. člena ZVOP-1). Tudi v tem primeru mora stranka najprej izkoristiti pritožbo zoper zavrnitev upravljavca, o kateri odloča Informacijski pooblaščenec in šele zoper to odločitev ima stranka pravico vložiti tožbo na Upravno sodišče (3. alineja 1. odstavka 2. člena Zakona o informacijskem pooblaščencu v zvezi z 2. členom ZUS-1). Enako velja tudi za sodno varstvo v zvezi z obdelavo osebnih podatkov v zasebnem sektorju (3. in 4. odstavek 32. člena ZVOP-1). Podatki v zasebnem sektorju se lahko obdelujejo, če to določa zakon, ali če je za obdelavo podana osebna privolitev posameznika, ne glede na ta dva pogoja pa le, če je to nujno zaradi uresničevanja zakonitih interesov zasebnega sektorja in ti interesi očitno prevladujejo nad interesi posameznika, na katerega se podatki nanašajo. Tudi v takem primeru mora stranka, če ima interes in zahteva prenehanje obdelave podatkov, najprej podati ugovor upravljavcu in če je ta ugovor zavrnjen, stranka (moral podati pravno sredstvo, o katerem odloča Informacijski pooblaščenec in šele zoper odločitev Informacijskega pooblaščenca ima stranka možnost vložiti tožbo v upravnem sporu na Upravno sodišče po ZUS-1 (3. in 4. odstavek 32. člena ZVOP-1 v zvezi z 2. členom ZUS-1).

29. Iz sistematike ZVOP-1 pa izhaja, da v primeru, če gre za zavrnitev zahtevka za dopolnitev, popravo, blokiranje ali izbris osebnih podatkov iz 1. odstavka 32. člena ZVOP-1, in če torej ne gre za situacijo iz 3. odstavka 32. člena ZVOP-1, zoper zavrnjeno zahtevo upravljavca stranka lahko neposredno vloži tožbo na Upravno sodišče na podlagi 1. odstavka 34. člena ZVOP-1, kajti v tem primeru zakonodajalec ni predvidel pristojnosti Informacijskega pooblaščenca za odločanje v konkretnem, posamičnem upravnem postopku (33. člen ZVOP-1 v zvezi z 2. členom Zakona o informacijskem pooblaščencu). To pa seveda ne pomeni, da Informacijski pooblaščenec nima teh pristojnosti glede odrejanja blokiranja, izbrisa ali uničenja podatkov v inšpekcijskem postopku, s čimer je zakonodajalec izpolnil, četudi na omejen način, usmeritev iz druge alineje člena 28(3) Direktive Evropskega Parlamenta in Sveta 95/46/ES.7

30. Upravno sodišče ob tem ne izključuje možnosti dostopa do Upravnega sodišča v drugih situacijah, ki jih ni zajelo v zgornji interpretaciji. Upravnemu sodišču pa se za potrebe razrešitve tega upravnega spora ni bilo treba natančneje opredeliti do stališč Vrhovnega sodišča, da „je možnost sodnega varstva v upravnem sporu na podlagi 34. člena ZVOP-1 predvidena kot izjema“,8 in da 3. odstavek 34. člena ZVOP-1 zagotavlja učinkovito sodno varstvo takrat, kadar gre za „oblastveno delovanje nosilcev oblasti v primeru kršitve pravic, ki jih zagotavlja ZVOP-1“9 oziroma kadar gre za „nezakonito izvrševanje oblastvenih pooblastil“,10 pri čemer v opombi Vrhovno sodišče dodatno pojasnjuje, da „upravni spor ni namenjen niti primeren reševanju sporov med zasebnopravnimi subjekti, kar opredeljuje tudi sam ZUS-1 (1. člen), ki to obliko sodnega varstva - tudi v primeru specialne ureditve upravnega spora po ZVOP-1 - omejuje na spore zoper nosilce oblasti. V primeru zasebnopravnega spora ima prizadeta oseba zaradi kršitve navedenih pravic sicer prav tako zagotovljeno sodno varstvo, vendar ne v upravnem sporu, temveč pred sodiščem splošne pristojnosti.“11 V konkretnem primeru namreč ne gre za spor med zasebno-pravnimi subjekti, ampak za spor med tožniki kot fizičnimi osebami in oblastvenim ravnanjem Informacijskega pooblaščenca. Prav tako glede na konkretne okoliščine primera za obravnavani spor ni relevantno stališče Vrhovnega sodišča, da sodnega varstva po 34. členu ZVOP-1 ni dopustno uveljavljati, če teče postopek odločanja v posamični zadevi, v katerem se podatki prizadete osebe obdelujejo oziroma uporabljajo (npr. v kazenskem, pravdnem, nepravdnem postopku, v upravnem postopku, ki mu sledi upravni spor, ipd.), saj morajo vsi oblastni organi (in tudi zasebno-pravni subjekti) dolžni varovati osebne podatke in jih uporabljati tako, da se preprečijo neustavni, nezakoniti in neupravičeni posegi v zasebnost in dostojanstvo posameznika. Kršitve pravice do varstva osebnih podatkov se v postopkih odločanja v posamični zadevi uveljavljajo s pravnimi sredstvi zoper sprejete odločitve.12 Tudi ta situacija za obravnavani primer ni relevantna, saj ne gre za to, da bi tožena stranka v upravnem postopku obdelovala osebne podatke tožnikov na način, za katerega bi tožniki menili, da je nezakonit. 31. Ob tem, ko se brez dvoma postavlja vprašanje, ali je takšna ureditev, kot je zgoraj opisana dovolj predvidljiva in za stranke jasna, tako da imajo dejansko učinkovit dostop do sodnega varstva pravic, pa v konkretnih okoliščinah danega primera sodišče ne vidi zadostne podlage za zaključek, da temu ni tako v še dopustni meri. Ob tem je Upravno sodišče upoštevalo, da bo ta ureditev (po ZVOP-1) veljavi do 25. 5. 2018, ko stopi v veljavo Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. 4. 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95746/ ES,13 in da ima slovenski zakonodajalec ob pripravi in sprejemanju novega zakona o varstvu osebnih podatkov, ki je v fazi osnutka, priložnost, da bo sodno varstvo na tem področju bistveno bolj določno reguliral. 32. Na podlagi zgornje izpeljave interpretacije ZVOP-1 torej sodišče zaključuje, da je v predmetni zadevi uveljavljanja varstva osebnih podatkov predvideno odločanje upravnega organa, do katerega je v konkretnem primeru tudi dejansko prišlo, tako da je treba upoštevati, da je tožba v tej zadevi vložena ne na podlagi 1. odstavka 34. člena ZVOP-1, ampak je treba tožbo obravnavati v skladu z uvodnimi določbami ZUS-1. V tej zvezi pa je relevantno določilo 2. odstavka 5. člena ZUS-1, po katerem se v upravnem sporu izpodbijajo sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. V konkretnem primeru pa izpodbijani akt ne ustreza tem pogojem, kajti postopek ni bil končan, ampak samo prekinjen. Zgoraj izpeljana interpretacija 1. odstavka 34. člena ZVOP-1 namreč pomeni, da določilo 1. odstavka 34. člena ZVOP-1 ne derogira 2. odstavka 5. člena ZUS-1, ali kakšnega drugega določila ZUS-1, ampak se uporablja poleg določil ZUS-1. Sodišče tudi ne vidi zadostne dejanske podlage, da bi takšna interpretacija in odločitev sodišča nesorazmerno posegla v pravico do učinkovitega sodnega varstva pravice do varstva osebnih podatkov, kajti tožniki v tožbi po vsebini uveljavljajo, da naj bi bili neenakopravno obravnavani, ker postopka glede na določbe ZUP in sodno prakso tožena stranka ne bi smela prekiniti zaradi poteka inšpekcijskega postopka, ker je prekinitev postopka nesmotrna, ker bo tožena stranka tako ali tako morala izvesti ustno obravnavo, in ker z izpodbijanim aktom zmanjšuje vrednost III. dela ZVOP-1, med tem ko o zaščiti osebnih podatkov v smislu, da se prepove nadaljnje snemanje in da se izbrišejo video posnetki govori le v začasni odredbi, ki pa so jo tožniki naknadno tudi umaknili.

33. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrglo, ker izpodbijani akt ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

34. Ker so tožniki nedvoumno umaknili zahtevo za izdajo začasne odredbe s posebno pisno vlogo z dne 1. 12. 2017, ki jo je sodišče prejelo še pred sejo senata, je sodišče ob smiselni uporabi določila 2. odstavka 34. člena ZUS-1, ki se sicer izrecno nanaša na procesno dejanje umika tožbe, postopek odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe ustavilo.

Obrazložitev k tretji točki izreka:

35. Po določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, kadar sodišče tožbo zavrže ali postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, razen če se postopek ustavi po tretjem ali četrtem odstavku 39. člena ZUS-1. Določilo 39. člena ZUS-1 pa ureja situacijo, ko organ med sodnim postopkom izda (drug) upravni akt in mora sodišče potem stranko pozvati, da se izjasni, ali vztraja, ali ne pri tožbi glede na situacijo, ki jo je vzpostavil nov upravni akt. V obravnavanem primeru ne gre za tak primer, zato morajo tudi tožniki trpeti svoje stroške postopka vključno z 1/3 zneska sodne takse za zahtevo za izdajo začasne odredbe. Po določilu 4. odstavka 34. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Uradni list RS, št. 37/2008 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) namreč, če taksa v tarifnem delu zakona ni določena, kar velja za takso v zvezi z začasno odredbo, tožnik plača tretjino takse za postopek o začasni odredbi, med tem ko po pravnomočnosti te sodne odločbe tožniki prejmejo 2/3 plačane takse za začasno odredbo.

1 Ibid. odst. 18. 2 Ibid. odst. 18. 3 Lahko gre za zahtevek za seznanitev po 30. členu ZVOP-1; lahko gre za za zahtevo za dopolnitev, popravo, blokiranje ali izbris osebnega podatka po 1. odstavku 32. člena ZVOP-1; lahko gre za ugovor po 3. odstavku 32. člena ZVOP-1. 4 U-I-238/99, 9. 11. 2000, odst. 15-16. 5 I Up 296/2016 z dne 22. 2. 2017, odst. 8. 6 Uradni list Evropskih skupnosti, L 281/31, 23. 11. 1995. Po določilu 22. člena te direktive „brez poseganja v upravnopravna pravna sredstva pred vložitvijo zadeve sodnemu organu, ki jih je možno med drugim predvideti pred nadzornim organom iz člena 28, države članice zagotovijo, da ima vsaka oseba v primeru kršitve pravic, zagotovljenih z nacionalno zakonodajo, ki se nanaša na zadevno obdelavo, pravico vložiti pravno sredstvo na sodišču.“ 7 Po tem določilu se nadzornemu organu iz VI poglavja direktive med drugim podeli predvsem učinkovita pooblastila za odrejanje, blokiranje, izbris ali uničenja podatkov, naložitev začasne ali dokončne prepovedi obdelave, opozarjanje ali opominjanje upravljavca /.../. 8 I Up 296/2016 z dne 22. 2. 2017, odst. 14. 9 Ibid. odst. 10. 10 Ibid. odst. 11. 11 Ibid. opomba št. 5, odst. 11. 12 Ibid. odst. 13. 13 Uradni list EU, L 119/1, 4. 5. 2016.