Jedro

Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem pritožnika, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, ker dejanje, kot je opisano v izreku izpodbijane sodbe, ni pravno opredelilo kot kaznivo dejanje prisiljenja po členu 61 KZ RS, ki se preganja na zasebno tožbo. Niti iz opisa dejanja, niti iz razlogov sodbe ne izhaja, da bi oškodovanca zaradi obdolženčevih groženj karkoli storila, opustila ali trpela, zaradi česar tudi ni mogoče govoriti o nastanku prepovedane posledice v smislu kaznivega dejanja prisiljenja po členu 61 KZS. Sodišče prve stopnje torej ni kršilo kazenski zakon in je obdolženčevo ravnanje pravilno pravno opredelilo kot kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po členu 64/2 KZ RS.

Izrek

Pritožba pooblaščenca zasebnih tožilcev se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zasebni tožilci so dolžni plačati stroške pritožbenega postopka in sicer A. M. 60.000,00 (šestdeset tisoč) SIT povprečnine, M. H. 40.000,00 (štirideset tisoč) SIT povprečnine, H. Z. pa 60.000,00 (šestdeset tisoč) SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo sta bila obd. D. P. in obd. V. V. po 3. točki 350. člena ZKP oproščena obtožbe vsak dveh kaznivih dejanj žaljive obdolžitve, obd. D. P. po členu 108/I KZ RS, obd. V. V. pa po členu 108/II-I KZ RS. Glede zasebnega tožilca H. Z. je sodišče prve stopnje po 2. točki 349. člena ZKP zavrnilo zasebno tožbo, ki je obd.

D. P. in obd. V. V. očitala še vsakemu po eno kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, obd. P. po členu 108/I KZ RS, obd. V. pa po členu 108/II-I KZ RS. Zasebni tožilci H. Z., A. M. in M. H. so dolžni plačati stroške kazenskega postopka in sicer potrebne izdatke ter nagrado zagovornikov obodolžencev ter povprečnino, ki jo je prvostopno sodišče odmerilo H. Z. na 100,000,00 (sto tisoč) SIT (v pismenem odpravku je pisna pomota), A. M. na 80.000,00 (osemdeset tisoč) SIT ter M. H. na 50.000,00 (petdeset tisoč) SIT.

Zoper sodbo se je pritožil pooblaščenec zasebnih tožilcev zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona in predlaga, da se napadena sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka v zvezi z zagovornikom obd. D.P., ki, potrditvah pritožbe, ni odvetnik. Res je lahko po čl. 67 ZKP zagovornik obdolženega le odvetnik, katerega lahko nadomešča odvetniški pripravnik, vendar pa ta nepravilnost v ničemer ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. V čem naj bi bila vsled tega zagrešena bistvena kršitev določb kazenskega postopka tudi pritožba ne govori in drugostopno sodišče zaključuje, da ni podan razlog iz 2. odst. 364. člena ZKP in ne katerakoli druga kršitev postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Prvostopno sodišče je glede zasebnega tožilca H. Z. popolnoma pravilno ugotovilo, da ni upravičen tožilec in je tudi pravilno uporabilo zakon, ko je v skladu s čl. 349/II ZKP zasebno tožbo v tem delu zavrnilo. H. Z. v pritožbi povsem neargumentirano vztraja na svoji aktivni legitimaciji, čeprav je sodišče prve stopnje po izčrpnem dokaznem postopku ugotovilo, da H. Z. ni pravni naslednik H.Z.1. ter da sta to dve popolnoma samostojni pravni osebi, saj z nastankom družbe H. Z. pravna osebnost H.Z.1 ni prenehala, navedbe obtožbe, kot so razvidne iz izreka napadene sodbe pa se vse brez izjeme nanašajo le na H.Z.1. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolnoma in pravilno ugotovilo. Izvedlo je obširen dokazni postopek, v katerem ni zavrnilo nobenega dokaznega predloga. Pritožba neutemeljeno ponavlja, kar sta zasebna tožilca A. M. in M. H. trdila v postopku na prvi stopnji, da je vse, kar je navedeno v intervjuvu obd. V. V. z obd. D. P. neresnično. Prvostopna sodba natančno in obširno razlaga, katere svoje trditve je obd. D. P. dokazala za resnične. Poudariti pa gre, da je prag izključitve protipravnosti njenega ravnanja po kazenskem zakonu še nižji in zadostuje, da je obd. D. P. imela utemeljen razlog verjeti v to, kar je trdila, to pa je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku brez vsakega dvoma. Pritožba tudi ne navaja nobenih razlogov za drugačno sklepanje in se v pretežni meri oslanja le na iz konteksta iztrgane, posamezne, za tožilce žaljive izraze, ki pa jih gre pripisati izključno obd. V.V. in ne obd. D. P. To je obrazložila že prvostopna sodba in je s tem v zvezi tudi vsak očitek napačne uporabe materialnega prava neutemeljen; ravno vsled navedenega razloga je sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da ni podlage, da bi obd. P. spoznalo za krivo kaznivega dejanja razžalitve po členu 106 KZ RS.

Bistvo pritožbenih očitkov je torej usmerjeno na oprostitev obd. V. V. in tozadevne razloge prvostopne sodbe v delu, v katerem prvostopno sodišče pojasnjuje, da bi sicer v ravnanju obd. V. V. lahko šlo za kaznivo dejanje razžalitve po čl. 106 KZ RS, da pa je bilo dejanje storjeno ob opravljanju časnikarskega poklica in je v takem primeru za obstoj omenjenega kaznivega dejanja potreben storilčev poseben namen zaničevanja, ki pa po mnenju prvostopnega sodišča pri obd. V. V. ni bil podan.

Taka ocena prvostopnega sodišča je po mnenju pritožbenega sodišča pravilna: res je morda vprašljiva poklicna etika obdolženega novinarja, saj je konec koncev objavil kot intervju nekaj, kar to ni bilo, pisal je povsem pristransko, vendar bo o tem dala sodbo kvečjemu njegova poklicna organizacija in njeno častno razsodišče. Vprašanje pa je, če je tako pisanje, čeravno ni zgled profesionalnosti in dobrega okusa, tudi kaznivo. Sodišče prve stopnje se je torej za presojo kazenske odgovornosti obd. V. V. pravilno postavilo na stališče, da izrecen namen zaničevanja ni bil podan, saj, kot to razlaga že prvostopna sodba, so izrazi in sintagme, čeprav manj primerni, vsebinsko le skupni imenovalec za dogajanja v takratni H.Z.1, kot jih je v teku tega kazenskega postopka in pred sodiščem združenega dela nenazadnje dokazala obd. D. P. Iz vseh navedenih razlogov sodišče druge stopnje ocenjuje, da je prvostopna sodba pravilna in zakonita in je pritožbo pooblaščenca zasebnih tožilcev zavrnilo kot neutemeljeno v skladu z določilom čl. 384 ZKP.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na členu 99/III in 101 ZKP, višina povprečnina je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zapletenosti pritožbenega postopka in premoženjskih razmer posameznega zasebnega tožilca.