Jedro

Prenehanje delovnega razmerja po 6. točki predstavlja način tako imenovanega "samovoljnega prenehanja delovnega razmerja", ko delavec brez utemeljenega razloga preneha prihajati na delo in se da iz okoliščin (ker je sklenil delovno razmerje pri drugem delodajalcu, ker se nahaja v tujini, v tuji vojski, se odselil iz kraja dosedanjega bivanja v drug kraj ali neznano kam in podobno) zanesljivo ugotoviti, da ne želi več delati pri dotedanjem delodajalcu. V tem primeru preneha delavcu delovno razmerje s prvim dnem odsotnosti z dela. Ta inštitut ima namen, da izrazi in potrdi voljo delavca za prenehanje delovnega razmerja mimo pogojev in postopka, določenega v 1. in 2. točki prvega odstavka 75. člena ZTPDR v zvezi s 1. in 2. točko prvega odstavka 100. člena ZDR.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožnikovemu zahtevku tako, da je razveljavilo dokončni sklep komisije za pritožbe tožene stranke z dne 23.4.1993. V sklep direktorja pa je poseglo s tem, da je spremenilo datum prenehanja delovnega razmerja tožniku na 3.9.1993, namesto prej določenega 20.8.1992. V posledici te odločitve je tožeči stranki priznalo obstoj delovnega razmerja od 20.8.1992 do 3.9.1993 z vsemi pravicami in obveznostmi, razen pravice do osebnega dohodka za čas od 21.8.1992 do 11.12.1992. Ugotovilo je, da je tožnik v tem obdobju sicer neupravičeno izostal z dela, ker pa se je 11.12.1992 vrnil na delo pred dokončnostjo sklepa o prenehanju delovnega razmerja, je podana pravna podlaga za uporabo določila 5. točke prvega odstavka zakona o delovnih razmerjih (Ur. list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR). Po tem določilu delavcu, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se vrne na delo, preneha delovno razmerje z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Dokončni sklep tožene stranke pa je zaradi kršitve določb iz 81. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR) nezakonit, zato je tožniku, po presoji prvostopnega sodišča, delovno razmerje prenehalo šele z dnem 3.9.1993, ko se je zaposlil drugje.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek kot neutemeljen v celoti zavrnilo. Kot pravilne je sprejelo razloge sodišča prve stopnje, da tožnikovih izostankov zaradi vpoklica v tujo vojsko po 20.8.1992 ni mogoče šteti za opravičene. Ni pa se strinjalo s pravno presojo, da ni podana dejanska in pravna podlaga za določitev načina in datuma prenehanja delovnega razmerja iz 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR. Sodišče druge stopnje je, ob ugotovitvi prvostopnega sodišča, da je tožniku prenehalo delovno razmerje s prvim dnem neupravičene odsotnosti, sprejelo stališče, da so kršitve ugovornega postopka pri toženi stranki pravno nepomembne, saj je bil prvostopni sklep takoj izvršen.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo, s katero uveljavlja vse pritožbene razloge. V njej navaja, da je tožena stranka izdala tožniku sklep o prenehanju delovnega razmerja šele po njegovi vrnitvi na delo, zato je razlog za prenehanje vsebovan v 5. točki prvega odstavka 100. člena ZDR.

Poudarja tudi, da opustitev vabila tožniku oziroma njegovemu pooblaščencu na sejo komisije za pritožbe tožene stranke predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Zato predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbo drugostopnega sodišča. V postopku po 390. členu zakona o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je na revizijski stopnji zaradi narave revizije (izredno pravno sredstvo) omejeno le na tisti obseg izpodbijanja, kot je uveljavljen v revizijskih razlogih. Ker tožeča stranka v reviziji ni navedla revizijskih razlogov (sklicevala se je le na pritožbene) je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo v smislu določbe 386. člena ZPP. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni ugotovilo.

Ugotovilo pa je zmotno uporabo materialnega prava. Podlaga za preizkus pravilne uporabe materialnega prava je določilo 5. oziroma 6. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih, s katerima je določeno, kdaj preneha delavcu, ki je neupravičeno izostal z dela zaporedoma pet delovnih dni, delovno razmerje.

V 5. točki omenjenega zakonskega določila je urejen primer, ko se delavec po neupravičeni odsotnosti vrne na delo pred dokončnostjo sklepa o prenehanju delovnega razmerja; v 6. točki pa primer, ko se delavec do dokončnosti odločitve na delo ni vrnil. Omenjena ureditev iz 6. točke predstavlja način tako imenovanega "samovoljnega prenehanja delovnega razmerja", ko delavec brez utemeljenega razloga preneha prihajati na delo in se da iz okoliščin (ker je sklenil delovno razmerje pri drugem delodajalcu, ker se nahaja v tujini, v tuji vojski, se odselil iz kraja dosedanjega bivanja v drug kraj ali neznano kam in podobno) zanesljivo ugotoviti, da ne želi več delati pri dotedanjem delodajalcu. V tem primeru preneha delavcu delovno razmerje s prvim dnem odsotnosti z dela. Ta inštitut ima namen, da izrazi in potrdi voljo delavca za prenehanje delovnega razmerja mimo pogojev in postopka, določenega v 1. in 2. točki prvega odstavka 75. člena ZTPDR v zvezi s 1. in 2. točko prvega odstavka 100. člena ZDR. Tudi v tem primeru mora biti delavcu izdan poseben sklep in pismena odločba o prenehanju delovnega razmerja. Zato ne zadostuje, da je bil delavec samo ustno obveščen, da mu je delo prenehalo in še manj, da mu je delodajalec zaključil delovno knjižico in ga odjavil iz socialnega zavarovanja. Delavec ima v skladu z določbo 80. člena ZTPDR pravico do ugovora, s katerim se po prvem odstavku 106. člena ZDR zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve.

Če pa se delavec po neupravičeni odsotnosti vrne na delo pred dokončno odločitvijo o prenehanju delovnega razmerja, mu po 5. točki prvega odstavka 100. člena ZDR preneha delovno razmerje z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Po določbi 106. člena ZDR, ki povzema ureditev iz tretjega odstavka 80. člena ZTPDR, ima ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih praviloma odložilni (suspenzivni) učinek (prvi odstavek). V drugem odstavku so taksativno našteti primeri, ki pomenijo izjeme od tega pravila, v katerih ugovor ne zadrži izvršitve sklepa. Omenjena zakonska norma med te izjeme ne uvršča sklepov o prenehanju delovnega razmerja. Zato je njihova izvršitev ob vloženem ugovoru odložena do izdaje dokončne odločbe. V obravnavanem primeru je zato zmoten zaključek drugostopnega sodišče, da je bila izvršitev tožniku izdanega sklepa direktorja tožene stranke z dne 2.10.1992, zakonita. Ker je zmotno štelo, da izvršena - čeprav nedokončna - odločitev ni podvržena preizkusu zakonitosti ugovornega postopka in v njem sprejetega dokončnega sklepa tožene stranke z dne 23.4.1993, je sodišče druge stopnje sprejelo napačno pravno presojo. S tem, da ni preizkušalo zakonitosti drugostopnega sklepa tožene stranke in je za svojo odločitev uporabilo pravne norme, ki jih ne bi smelo, materialno pravo v obravnavani zadevi ni bilo pravilno uporabljeno. Z določbo 80. člena ZTPDR v zvezi s 106. členom ZDR je zagotovljena delavcu pravna varnost, zato jo mora spoštovati tako delodajalec kot sodišče. Tudi v primeru, da je podana dejanska in pravna podlaga za uporabo 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR, preneha delavcu delovno razmerje s prvim dnem izostanka z dela z dokončnostjo sklepa (to je v primeru nevložitve ugovora s potekom ugovornega roka oziroma odločitvijo drugostopnega organa).

Sodišče druge stopnje je s tem, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, zmotno uporabilo materialno pravo (5. oziroma 6. točko prvega odstavka 100. člena, 106. člen ZDR, 80. člen ZTPDR). Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje, da ponovno presodi o utemeljenosti oziroma neutemeljenosti pritožbe tožene stranke (395. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).