Jedro

Ko gre za zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, se zahtevki vlagajo po ZLPP in ne po 68. členu ZDen in zanje velja prekluzivni rok, določen v ZLPP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi sklep Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 20.1.1994.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom prepovedala tožniku kot imetniku pravice uporabe na poslovnih prostorih v izmeri 91 m2, ki se nahajajo v poslovni zgradbi v Ljubljani, vsakršno razpolaganje in lastninsko preoblikovanje podjetja. Tožena stranka v izpodbijanem sklepu navaja, da je pravna podlaga za navedeno prepoved določba 68. člena zakona o denacionalizaciji (ZDEN). Dejanska in pravna podlaga za vrnitev premoženja je izkazana. Navedeno premoženje je bilo po 9. maju 1945 brez nadomestila podržavljeno oziroma neodplačno prenešeno od Skupnosti invalidskega in pokojninskega zavarovanja na tožnika, ki se je po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij dolžan lastninsko preoblikovati in zato obstoja nevarnost, da bo vrnitev premoženja onemogočena oziroma otežena.

Tožnik v tožbi navaja, da je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da je bil predlog za začasno odredbo vložen s strani upravičenca dne 29.9.1993 (pravilno: 7.1.1994). Zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, ki jih v skladu s predpisi o denacionalizaciji, predpisi o zadrugah in drugimi predpisi, ki urejajo vračanje premoženja, uveljavljajo upravičenci in njihovi pravni nasledniki po teh predpisih do podjetij, ki se preoblikujejo po tem zakonu, ureja zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki v 11. členu med drugim tudi določa, da mora predlog za izdajo začasne odredbe upravičenec vložiti najkasneje do dne 7.6.1993. Če upravičenec v tem roku predloga ne vloži, se lahko podjetje lastninsko preoblikuje v skladu z zakonom (15. člen). Upravičenec je vložil predlog po poteku prekluzivnega roka, zato tožena stranka ni imela pravne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa. Na podlagi 15. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, tožnik sploh ni več zavezanec za vrnitev stvari v naravi, upravičencu pa pripada po navedeni zakonski določbi le odškodnina v obliki obveznic Odškodninskega sklada ali delnic v lasti Republike Slovenije. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi, zahtevek upravičenca pa naj se kot prepozen zavrže. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter dodaja, da je upravičenec podal predlog za izdajo sklepa dne 17.1.1994 in sicer na podlagi 68. člena ZDEN in ne na podlagi zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij, kot trdi tožnik.

Prizadeti stranki Agencija Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo ter Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje na tožbo nista odgovorili.

Tožba je utemeljena.

Iz podatkov v spisih in iz izpodbijane odločbe nesporno izhaja, da je upravičenec vložil predlog za izdajo začasne odredbe o zavarovanju zahtevka v postopku denacionalizacije dne 17.1.1994, torej po poteku roka, določenega v zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožniku, kot imetniku pravice uporabe na poslovnih prostorih, ki so predmet denacionalizacije, v tem delu prepovedala vsakršno razpolaganje in lastninsko preoblikovanje podjetja in to prepoved oprla na 68. člen ZDEN.

Določba 68. člena ZDEN res določa, da organ prve stopnje lahko zaradi zavarovanja zahtev za denacionalizacijo ali iz drugih tehtnih razlogov izda sklep, s katerim odredi, da se začasno prepove razpolaganje z nepremičninami ali delno oziroma popolno kapitalsko preoblikovanje podjetij in drugih gospodarskih subjektov, vendar zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, ki je bil uveljavljen kasneje, je zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, ki jih v skladu s predpisi o denacionalizaciji, predpisi o zadrugah in drugimi predpisi (v tem primeru zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju), uveljavljajo upravičenci po teh predpisih do podjetij, ki se preoblikujejo po tem zakonu (9. člen) posebej uredil in pri tem določil tudi rok do katerega naj bi upravičenci vložili tak predlog (11. člen) in posledice, če rok zamudijo (15. člen). Ker v tem primeru že iz zahtevka jasno izhaja, da upravičenec veže svoj zahtevek na proces lastninjenja podjetja, ki ima v denacionalizacijskem postopku položaj zavezanca, bi morala tožena stranka zahtevek obravnavati v skladu z določbami zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij in glede na to, da upravičenec svoje zahteve ni podal pravočasno, torej v zakonsko določenem roku, bi morala predlog za izdajo začasne odredbe zavreči. Pravica upravičenca, da zahteva izdajo začasne odredbe, je v tem primeru prenehala s pretekom zakonskega roka, ki je bil eden od pogojev za uveljavitev navedene pravice.

Ker je tožba utemeljena, izpodbijani sklep pa nezakonit, ga je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94), odpravilo.